Na kavi s Tino M

Nič. Čisto nič. Zadeve bi ostale še vedno iste kot prej ter skrite od oči države. Baje naj bi se šlo za nudenje ugodnosti državnega socialnega zavarovanja ter za večjo preglednost nad ti. najstarejšo obrtjo. Šlo naj bi tudi za to, da bi seksualne delavke lažje spregovorile o svojem poklicu… da bi zdaj imele koga, da jim prisluhne. Hmm… sem edina, ki voha nateg?

Spomnim se oddaje Trenja, ko je bila omenjena tema še vroča in aktualna. Že takrat sem bila mnenja, da če bi delavke tako silno želele spregovoriti ljudem o svojem poklicu, se gostje v oddaji ne bi tako zagreto skrivale za zaveso oz. neko čudno steno, marveč bi se ponosno pokazale v znak revolucije. Ravno tako sem bila že takrat mnenja, naj država raje dela na tem, kako bi punce spravila ven iz poklica, jih dokvalificirala za kako delo ter jim ponudila spodobno življenje, kot pa da razmišlja o dekriminalizaciji ali celo legalizaciji. Itak… money, money, money… ali bolje rečeno… davki, davki, davki.

V svojem mnenju sem bila skorajda edina.

Prostitutke načeloma ne bi bile preganjane, dejavnosti pa tudi ne bi prijavile, saj nobena ni tako nora, da bi za državo odtrgala del denarja, za katerega je morala dati noge narazen. Država še vedno ne bi imela pojma o resničnih dejstvih in dvomim, da bi katera o svojem poklicu komu razlagala na dolgo in široko.

Ženske so po večini pod prisilo v svojem poslu. Znan mi je celo primer mladoletne prostitutke, ki dela za hitri denar na roko. Nobena kurbica ne hodi po cesti z mašino za izstavljanje računov strankam, da bi se pripravile na čase, ko pride legalizacija.

Nobena dekriminalizacija ali legalizacija ne nadzira privatnosti dejavnosti prostitutk, tako da je tudi floskula o nadzorovanju spolnih bolezni le prazen blef. Če bo stranka zahtevala seks brez kondoma in ji bo delavka (,ki se bo že naslednjo uro valjala s kom drugim) ustregla, se država lahko rahlo malo j… vrže na popek.

Zadnje čase me jamranje, stokanje in jokanje glede novih prometnih kazni spremlja na vsakem koraku. Kamorkoli se obrnem, poslušam kako nečloveške so in da je pa zdaj RES potrebno paziti v prometu ter voziti po predpisih (kot da prej ni bilo treba)

Res je, kazni so grozne. Tudi sama ne vem, kje bi nabrala toliko denarja, če bi v naselju pritisnila 20-30 km/h več kot je dovoljeno.

Ker pa se mi jamrati in stokati ne da, sem poiskala drug način, da prebolim ta prometni in državni udarec. Poiskala sem luknjo. Jap, prav ste prebrali. Luknjo v zakonu Luknjo, zaradi katere me ne bodo mogli udariti po denarnici.

Ne smem pritisniti 10 km/h več niti v primeru, da se mi kam mudi (glede na to, da imam karakterno “napako” zamujanja, sem bila vedno idealni kandidat). Ne smem telefonariti, ne smem imeti glasne muzike. Vse uredu in prav. Tudi temu se lahko odpovem. Kje pa se me zakon ne more dotakniti? Pri grickanju hrane v avtu!

Res je! Lahko jem čokolado, sendvič, burek, karkoli se mi zljubi in država mi ne more nič!

Torej, vse le ni tako grozno kot izgleda

Big Brother show ne spremljam redno (zato tudi upam, da nisem zgrešila pri imenih tekmovalcev), a vseeno sem slučajno imela to “srečo”, da sem zloglasni incident BB-ja ujela v njegovem skorajda pristnem momentu… poleg predvajanega posnetka na oddaji Trenja. Dejan je počil Tjašo.

V bistvu se je napil in jo počil. No ja… niti ni je počil, le malce focnil oz. oplazil po obrazu in ker je bila zadeva ujeta v kamere in posledično tudi v javnosti, je ubogi fant v istem momentu zapustil show. Zakaj? Ker ga bo Slovenija razcefrala. Iz vsega skupaj je nastal en velik šmorn, da je Dejan (fant) udaril Tjašo (punco) in da se to nikakor ne spodobi in moj bog!

Dovolila si bom iskren zapis in zato iskreno vsem zaupala, da bolj tečne in zoprne babnice od Tjaše še nisem videla. Mogoče čutim odpor do nje že od samega začetka, saj sta se z lastno sestro konstantno nekaj prepirali (ostaja varianta, da je bila to le igra pred TV, vendar dvomim). Konstantno bunjenje, prepiranje, tečnoba in teženje človeku kaj hitro da željo, da nekoga pokne…sploh če ima v sebi liter Cvička.

Druga zadeva, na katero bi se jaz orientirala raje kot na kvazi klofuto, katero sem jaz videla le s strani Tjaše Dejanu, je verbalno nasilje Dejana. Ali pa raje…kar obeh. Zakaj je važna le klofuta? Zakaj je prezrto, da je ona njemu preklinjala mater, recimo? Zakaj mu nihče raje ne očita, da se je na punco drl kot žival?

Seveda je zelo prav, da se je Dejan Tjaši opravičil. A tudi ona bi se morala njemu. Človeku pač ne moreš kar tako zonečastiti mame. Sploh pa ne v primeru, da ima ta človek balkanski temperament.

                vir

O eni izmed “potez” gospodične Alme sem se že razpisala. Zapis je bil o tem, kako ji ni treba več pladnja nosit odkar je nastopila v resničnostnem šovu Bar ter kasneje razgalila svoje telo za Playboy.

Izraz “nepotrebne zajčice” sem pobrala od Iztoka in njegovega bloga o Miši, saj se tudi meni zdijo vedno bolj nepotrebne.

Po novem ugotavljam, da zadeva sploh ni tako blesava kot se zdi na prvi pogled. Punce so pametne in se lahko nam, ki hodimo po svetu s podočnjaki in utrujeni, le smejijo! Če bi me ena izmed njih vprašala, koliko sem danes zaslužila v dveh urah, bi se mi lahko - glede na njihov dobiček od dvournega (časovna količina je predvidena) poziranja za Playboy - le prezirljivo nasmehnile. Če bi me vprašale, koliko mesecev moram delati jaz za njihov enodnevni zaslužek od revije, bi kar lepo zaprla svoj gobček.

Punce si potem omislijo še vodenje oddaj, modno kreiranje, dobrodelne rojstnodnevne zabave, itd.

Hudiča, lahko bi rekla, da jim celo zavidam in čestitam za iznajdljivost!

Ko se bo slekla naslednja (predvidevam, da bo to Urška Čepin), ne bom prav nič pametna, ampak bom raje punci zavidala ves denar, ki ga je v roku enega dneva nabrala le s tem, da je pokazala Sloveniji joške! In to ni vse… zavidala ji bom še mesece in leta novih potez od teh slik naprej.

O tem razmišljam vsakič, ko mi zjutraj zmanjka še kaka ura spanca… tista cherry on top, da bi dan začel spočit, naspan in pripravljen za nove borbe in nove zmage. Tudi danes zjutraj so mi šli po glavi Britanci, ki začnejo s šolo ob 9h. Sicer je res, da otroci potem prihajajo domov šele ob dveh ali treh popoldne, vendar glede na to da imajo v šoli bogatejše obroke in daljše odmore, v tem ne vidim nič narobe.

Tako tudi predure ne bi bile že ob 7h, ampak ob 8h. Človek bi imel zjutraj čas popiti kavo ali pa malce dlje poležavati, česar se ne bi branil nihče, sploh če ob prostih dnevih rad poležava do 11h, recimo.

Spočit ne bi bil le kader, spočiti bi bili tudi učenci. Nekateri za predure morajo vstati že ob 6h ali še prej, kar ni ravno balzam za mlad organizem, ki potem 6 ali 7 ur napenja in trenira možgane ob zahtevah raznih predmetov. Če bi se šola začela ob 9h, bi marsikateri otrok uspel doma tudi v miru zajtrkovati.

Torej, če kdaj pride do referenduma o pričetku pouka uro kasneje, definitivno prva obkrožim DA.

Ko sem nazadnje vzela v roke ta precenjen test, je vseboval nesmiselna vprašanja kot so:

detergent = ___________________________________

če ni črno, je ___________________

in podobno. Vseboval je tudi slikovne naloge kot je ravnanje likov in odd one out oz. “izloči izjemo”.

Ker smo ga nekako MORALI opravljati vsi, sem zadevo odpisala z najmanjšim možnim zanimanjem ter se po koncu “testiranja” svoje inteligence spraševala o veljavnosti teh testov. Testirajo nas kao tudi pred vstopom v srednjo šolo v smislu “a si sposoben za gimnazijo ali si bolj mizar?” in kao strokovno zanalizirajo tvoje sposobnosti za določen poklic.

Kaj če bi dali detergent za zdefinirat bushmanu? Ne bi znal, torej je neinteligentno bitje.    ??

Če ni črno je belo?? Zakaj ne bi bilo rumeno? Bog je ustvaril rumeno barvo, ki ni črna, torej je lahko tudi rumeno. Bi mi moj rumen odgovor znižal kvocient za deset točk? “AA! Katastrofa! Ne ve, da je BELO! “

Če ni slano, je _____________. Hmm… grenko?  NE! Sladko! Šment…spet se mi je znižal IQ.

Če bi postavili nalogo z liki in “izloči izjemo” kakemu Indijancu… bi izločil ravno smreko od breze, hrasta in lipe? Mislim, da ne. Je zato manj inteligenten? Hmm… bo že držalo, ane!

Ne pustite, da vas testi inteligence zavedejo… saj niti ne merijo inteligence. Če imate visoko številko (kot Iris Mulej), se z njo lahko obrišete pod nosom, saj ne pomeni nič (kar je ravno tako vidno na Iris Mulej). Khm…did I say that?

Inteligenčni testi lahko kvečjemu merijo izkušnje. Če imaš izkušnjo z detergentom, boš inteligenten. Če imaš izkušnjo, da svet vidiš le črno-belo, boš inteligenten. In je gimnazija primerna za tebe in lahko boš zdravnik. Yeiiii!

Me zanima, za kako butaste bi nas imeli Aborigini, Indijanci ali Bushmani, ko jim ne bi znali v testu razložiti, da krošnja drevesa včasih valovi, ker jo v bistvu trese naš prednik in ne neki veter.

8 učencev, ki jih učim, ima resnejše težave glede ocen. Starše vsakega od njih sem povabila na pogovor.

75% staršev nisem še imela priložnosti spoznati v celem šolskem letu. Dve varianti: nihče nima posebne potrebe po pogovoru ali pa.. glede načrtov in obnašanja med poukom staršem enako dol visi kot njihovim otrokom.

Od 8 povabljenih staršev je prišel le en oče.

Starše treh otrok, ki gredo glede obnašanja med poukom v ekstreme, sem ravno tako povabila na pogovor z dvema namenoma: da jih spoznam in da se dogovorimo glede odnosa in dela za naprej.

Bila sem optimist ter trdno prepričana, da bodo prišli. Spet sem se zmotila. Zmotim se vsak mesec, saj vsakič znova zaman upam, da bodo starši pokazali vsaj malo zanimanja.

Sprašujem se le eno…

Ali so otroci “pridni” ravno zato, ker njihovi starši redno hodijo na govorilne ure ter posledično spremljajo dogajanje v šoli ali pa na govorilne ure pridejo le starši pridnih otrok, ker se ne bojijo, da bodo šolo zapustili slabe volje?

Sama vem, da na starše problematičnih otrok nikoli ne strešam kritik, jamranja, neprijetnih pripomb in negativizma. Moje govorilne ure starši zapuščajo dobre volje, saj sem tam zato, da skupaj poiščemo kvalitetno rešitev.

Če imate komentar na zgoraj omenjeno žalostno statistiko govorilnih ur tega meseca, ga bom z veseljem prebrala… jaz ga namreč nimam.

                              vir

Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila najbolj enostaven način za odstranjevanje make up-a.

Najprej sem ga odstranjevala s kremo in vato, kar mi je pustilo kup svaljkov vate po obrazu ter zlepljene trepalnice in obrvi.

Potem sem poskusila z vato in čistilnim mlekom, zaradi katerega so me pekle oči.

Kmalu sem odkrila še enostavnejši način - gel za obraz, ki je hkrati odstranil tudi make up, vendar sem vseeno imela ob končnem brisanju obraza črne brisače od maskare.

Zdaj uporabljam čistilne robčke. Še več - uporabljam kvalitetne čistilne robčke

Najprej sem si kupila najcenejše, torej Sparove. Ker vsaka koža odreagira na različne izdelke različno, je moja na Sparov izdelek odreagirala z rdečimi pikicami in spet - pekočim občutkom v očeh.

Ker mi je bilo jasno, da si moram omisliti nove, če nočem postati ena velika rdeča pika, sem se tokrat odločala med Niveinimi in Lorealovimi. Izbrala sem Niveo, ker mi črn ovitek Lorealovih nekako ni bil simpatičen.

Spet - pekoče oči.

Čeprav sem tudi nad čistilnimi robčki že skoraj obupala, sem si kupila še tiste neestetske - Lorealove.

…in končno našla dišeč, enostaven in koži prijazen način opravljanja najbolj zoprne stvari na svetu poleg puljenja obrvi. Tudi moje brisače niso več pisane.

…in to je bil blog poln brezvezne reklame nepomembnih stvari, od katerega niste izvedeli nič pretresljivo novega ali šokantnega. Še več - niti zanimal vas ni

Stara sem 24 let in še vedno mi ni uspelo navarčevati dovolj denarja za lepotico Hondo Accord, ki si jo želim od trenutka, ko sem jo prvič zagledala na cesti. Po novem sta mi v oči padla dva še večja zalogaja - Audi A4 in Mercedes CLS, za katera verjamem, da ne bom imela denarja še vsaj polovico svojega življenja

Medtem ko se peljem iz službe, kjer pošteno garam za sprejemljivo plačo, se mimo flegmatično pripelje v novem Passatu coupeju frajer, ki je obiskoval isto osnovno šolo kot jaz. Od mene je starejši dve leti in kolikor vem, dela že od svojega 20. leta v neki tovarni.

In take frajerje vidim povsod! Moje pozornosti ne pritegne hudičevo dober avto… pritegne jo znan obraz, dve ali tri leta starejši v tem hudičevo dobrem avtu.

Kako je možno, da ima 26-letnik s poštenim delom tak prekleto luksuzen avto (če odmislim možnost kakih nečednih poslov)?

Odgovor je bil enostaven…

1. Živi pri starših, ki financirajo stroške bivanja in stroške hrane,

2. svojo plačo ima samo za svoje potrebe,

3. ga ne skrbi ostalo…važno je biti kralj na cesti,

4. avto je rezultat že 7 letnega varčevanja in

5. “Bog ne daj prometne nesreče, kako naj poplačam stroške ob takem kreditu?”

Rada hodim v kino in edino, kar mi lahko pokvari filmski feeling v soboto zvečer je idiot v kinu. Idiot, ki se ne zna obnašati in misli, da je v dvorani sam.

Čeprav najbolj uživam, kadar je polovica (ali še večji delež) dvorane prazne, kadar je v njej mir, kadar se sliši le film in kadar na sedežih nisem stlačena med svojim fantom na levi in kakim prerazkomotenim tujcem na desni vem, da vedno ne morem naleteti na tako situacijo. Sploh v soboto in sploh v soboto zvečer.

Že ob vhodu v dvorano zaslišim bedaka, ki se dere “Uuuuu kakšen dober film” v prazno platno in svoji punci meče kokice v usta “ujem kšnoooo, ujem kšnoooo” in ona njemu nazaj kokodajsa “čaki, da pojeeeeem do koncaaa”. Fakof!

Usedem se.

Ko že pomislim, da bom na desni imela prazen sedež in da bom nanj lahko odložila svoje stvari, ki mi jih ne bo treba držati v roki, se poleg mene šele ob začetku filma butne na stol živahno dekle, ki bi mi lahko v trenutku moje nepazljivosti z ritjo popeštalo ledeni čaj.

“Živahno” je preblaga beseda. Jebeno razposajeno dekle, ki non stop blebeta s svojo kurčevo kolegico. Odide. Ni je dvajset minut. Pride nazaj z vrečo hamburgerjev iz McDonaldsa, da zasmradi celo četrtino dvorane in me ob večerji veselo buta v roko. Ko opravi z jedačo, vsakih deset minut prižiga telefon… “če bo slučajn Matej pisov!” dddd, itakkk, fakof!

Oglasi se idiot s punco od prej in butne eno šalo za celo dvorano… ki seveda ne umira od smeha.

No, Matej ne piše. Piše pa Sara, ki je baje “ful najedavska in zahrbtna, pizda je blesava”.

Ob napadu smeha se začne moja razposajena soseda skorajda dušiti. Ne ob smehu, ki ga je sprožil film. Ob smehu, ki ga je sprožila kolegica z blesavo pripombo, kako njenemu psu binglja lulček.

Meni pa gre cel čas po glavi vprašanje, kdaj bodo pred vhodom v kino izobesili znak:

IDIOTOM VSTOP PREPOVEDAN!