25.09.07
Kategorija Me Myself I ob 22:01 avtor: tinamalina
Hm… no pa dajmo.
Pred slabim letom dni sem našla ljubezen. Pravo in tako, da bo po občutkih sodeč tajala celo življenje. Pred njo sem bila vedno samska. Jap, cel čas. No, razen če odštejem svojega prvega fanta, ki je že zdavnaj šel v pozabo.
Ko si samski, imaš veliiiiko časa za sebe. Ogromno časa za kavice, druženje in izhode. Počneš lahko kar te prime, brez da o tem komu ‘moraš poročati’. V bistvu si sam svoj gospod, če se tako izrazim. Zraven seveda spadajo tudi nagajiva flirtanja in pogledi za nasprotnim spolom ob vsaki priliki. V telefonu je več kot le en potencialni ”prijatelj”.
Super.
Potem pa so tu še nedeljski sprehodi po Bledu. To je namreč dan, ko se zberejo družine in pari in veselo, zasanjano, zaljubljeno, objeto in bohemsko krožijo okrog lepega jezera, kjer je vzdušje več kot romantično. In so njihovi pogledi, ki te prebadajo s tiho mislijo - ”ti pa kar sama, punca…nimaš niti psa, da te spremlja pri sprehodu.” V življenju sem se že ogromnokrat ob nedeljah sprehodila okrog blejskega jezera, torej lahko predvidevate kolikokrat sem si zaželela imeti psa. Še ime sem si izbrala v primeru, da si ga kdaj res omislim in se rešim jebenih pogledov - Rover. In bil bi bernski planšar. Heh 
…in so tudi samske noči. Ko so tvoje nesamske kolegice s svojimi fanti, samske pa na kakem zmenku ali pa so preveč nore, da bi si jih želel za družbo. Po možnosti je še sobota, ko gre ves priseben narod kam ven in uživa vikend, ti pa šteješ zvezde na svojem domačem balkonu in ugašaš svojo peto cigareto. Manjka samo še kak komad od Portishead, da se ti konkretno lahko zmeša od depresije.
Nesamskost je me je udarila čisto nepričakovano, saj sem vedno govorila, da bom večno sama ali pa mati samohranilka. Vendar pojavil se je moški (in me konkretno in prijetno ‘zajebal’:)), s katerim sem govorila tudi po 8 ur po telefonu (ne sprašujte za višino računa). S katerim sem lahko govorila o vsem in še čem. Vedno bolj sem začela verjeti v dejstvo, da sem našla svojo sorodno dušo. Moško obliko mene. Isti interesi, isti smisel za humor, isti pogled na določene stvari, isti način zabave, ista norost……in isto zlomljeno srce od bedarij, ki jih prinese življenje.
Postal je moja zadnja misel preden sem zaspala in moja prva misel zjutraj, ko se zbudim. Tudi prej so bile zadnje in prve misli, vendar tokrat je bilo vse drugače. Drugačen je bil priokus teh misli. Namesto bolečine v srcu so mi prinesle nasmešek na ustnice. Jutra so bila lepša, lažja in vedno bolj varna.
Vedno bolj sem postajala ”midva”. Na ”jaz” sem pozabila. Najlepše pa je to, da sem ob tem uživala sto na uro. Postal je moj prijatelj, moj zaupnik in končno tudi… moj najboljši seks.
”Pa to…kar mata…je resno?”, je bilo vedno bolj pogosto vprašanje. Moj odgovor: ”NE! Ne more biti resno, če sva najbolj nor par na svetu. Najina veza ni resna. Je kul in odštekana kot še nobena druga! Ne dam ga za nič na svetu. Je najboljša stvar, ki se mi je lahko zgodila.” In kdo bi si mislil, da bova midva kdaj… heh
So veze, ki človeka utrudijo, spremenijo in zjebejo. Najboljše pa so definitivno tiste, kjer si lahko to kar si, ob tem pa še nenormalno uživaš.
Priznam, prijateljice sem videvala vedno manj. Tudi moj telefon je šel skozi ‘čistilno akcijo’.
Zdaj ne znam našteti več niti ene prednosti samskosti. Pozabila sem na vse. (Izraz ‘samskost‘ uporabljam raje kot ‘samsko življenje‘, ker se mi zdi, da prvo bolj izraža lastno voljo in izbiro.)
Po delavnem jutru je najlepše priti domov v njegov objem, ko vzame mojo težko torbo in mi da poljub takoj ko stopim skozi vrata. Takoj me odpelje do postelje, kjer se ob njegovem telesu sprostim. Govorim mu o tem, kar se mi je zgodilo, ko nisva bila skupaj. Vedno najde pravo besedo. Zvečer je spet ob meni. Ne štejem več zvezd osamljeno na balkonu, razen če se mi pridruži.
Permalink
Kategorija Učiteljska ob 14:10 avtor: tinamalina
Verjetno se sprašujete isto, kar sem se jaz prejšnji teden. What the f…?
Namreč bila sem v svojem razredu in na tablo pisala angleško gramatično pravilo o izražanju interesov in vsega ostalega:
‘oseba + like/don’t like/enjoy/hate’ + samostalnik ali glagol-ing’.
Nenadoma za svojim hrbtom zaslišim besedo ‘fukač’. Ker vem, da naše mladenke in mladeniče na šoli dostikrat razganjajo hormoni, me stvar ne šokira in mirno shendlam situacijo. ”Fantje v kotu levo, prosim pojasnite mi svoj izpad z neprimerno besedo.” Ob takih trenutkih na obrazu nikoli nimam jeznega obraza, pričakujem pa vedno pojasnilo. In dobila sem ga. Fant v kotu razreda mi je pojasnil, da je besedo uporabil v stavku, uporabil pa je tudi pravilo. ”Rekel sem: I love eating fukača”, je prišlo iz njegovih ust.
Z velikim začudenjem in zanimanjem, sem ga prosila, naj mi še bolj podrobno pojasni svojo zanimivo pogruntavščino. ”Ja, včasih si po telefonu naročim fukača.”
Razred v smeh.
”XY, pa kaj je to, te sprašujem.”
Razred ITAK v smeh.
”Ja, učitelj’ca, lahko še vam kakšn’ga zrihtam če hoč’te”.
Razred ITAK spet v smeh. (Tudi meni se tokrat rahlo usta raztegnejo. )
Učiteljica ni vedla, kar ji je razred potem končno pojasnil. Fukač - napiše se foccacio - je jed. Italijanska zadeva. Jed, ki je po opisu učencev zvenela tako dobro, da se nisem mogla upreti XY-ovi ponudbi, da stvar naslednjič prinese v razred. Kot dokaz, da kaj takega obstaja, seveda
In danes je to res storil. V kuhinji so nam ga razrezali na 24 koščkov in vsak je dobil enega. Mmmm… puranji zrezek s solato v veliki lepinji z majonezo - ali pa je bila to ciabbata, ne vem. Vem le, da je dišal in izgledal čudovito.
Vendarle pa sem svojega XY popravila v izgovorjavi. ”Ne reče se fukač, temveč fukačo”.
In tako smo se med angleščino tudi malo najedli, želodčki mojih učencev pa so lažje zdržali dolgi čas do malice.
Permalink
24.09.07
Kategorija Adam&Eva ob 19:12 avtor: tinamalina
Ne govorim o ljubosumju v smislu nevoščljivosti, ker ima sosed lepši avto kot ti. Mislim na tisto ljubosumje, ki se v tebi lahko zbudi le takrat, ko pride do ljubljene osebe. Govorijo, da je zdrava mera ljubosumja pri ljubezni normalna. Toda, kaj sploh ta ‘zdrava mera’ pomeni? Kje se t.i. ‘zdrava mera’ prestopi?
Mogoče bi se marsikdo z mano strinjal, če bi rekla, da se ljubosumje sorazmerno stopnjuje z intenzivnostjo ljubezni. Kadar mi je vseeno, vem da ne ljubim. Ljubosumje je lahko nenadni ‘wake-up call’ za vse tiste, ki se pretvarjajo. Za tiste, ki ne vejo, da ljubijo in se šele ob močnem nepričakovanem udarcu ljubosumja zavedo kako močno ljubijo.
Vem pa, da ženske dostikrat znamo pretiravati, ko pride do ljubosumja. Bog ve, da sem sama včasih lep primer za to. Vendar nikoli nisem bila tiste sorte, da bi svojega moškega z ljubosumjem omejevala pri čemerkoli. Ko potrebuje čas za sebe, mu pustim dihati. Tudi če gre ven žurat s svojimi homeboyi nimam nobenega problema, saj vem, da se bo na koncu večera vrnil k meni in mi povedal, kako dolgčas mu je bilo brez najinih vročih norčij na plesišču.
Zdi se mi, da je ženskam moška ljubosumnost kompliment, medtem ko je moškim ženska ljubosumnost včasih zelo odveč. Marsikatera ženska poskuša kdaj pa kdaj celo nalašč dobiti vsaj kanček ljubosumja od svojega dragega. In začne se zvita igra ”Kako naresti Adama ljubosumnega?”.
Zakaj? Hm… mogoče besede kot so ”rad te imam”, ”ljubim te”, ”zate bi naredil vse”, ”ti si moja …nevemkaj”, itd. ne zaležejo več in si ženske mislijo ”ku**ac, besede so zastonj, daj mi kak znak, da misliš resno!”.
Če se vrnem k prvotnem vprašanju - kje je zdrava mera? Pojma nimam. Vem samo, da je bil zaradi ljubosumja razbit marsikateri avto, krožnik, telefon,… da je po zraku letela marsikatera knjiga ali čevelj in da je bila zjebana marsikatera veza po zaslugi tega čudnega občutka.
Permalink
22.09.07
Kategorija Nekaj čisto drugačnega ob 16:40 avtor: tinamalina
Ta blog je za vse, ki mislijo, da kolikortoliko obvladajo psihoanalizo Pred vas, dragi moji psihologi, postavljam primer same sebe. Namreč potrebujem pametno glavo, da mi zinterpretira moje čudne sanje.
Predvčerajšnje sanje: pred mano so velika vrata, ki ločijo moj svet od tistega za njimi. V mojem svetu izgleda vse tako, kot izgleda v resnici. Sem v svojem domačem kraju in obkrožajo me ljudje, ki jih poznam. Za tistimi ogromnimi vrati pa se skriva nekaj drugega. Ko pogledam skozi ključavnico, vidim velik opečen obraz, grozne zelene oči in nekaj, kar je podobno popačenemu velikanu. Vidim njegove rumene zobe in popačena usta. Poslušam njegovo sopenje in težko dihanje, ki se sliši kot da je ranjen ali v bolečinah. V tem trenutku to čudno bitje udari v vrata in hoče vdreti v moj svet. Trešči v vrata tako zelo močno, da me z njimi udari po celem telesu in delci lesa me prebodejo tako boleče, da še v živo začutim bolečine. Zbudim se sredi noči.
Včerajšnje sanje: sem v…kot nekakšnem hotelu. Sedim na sofi v hali z veliko vrati in vsaka izmed njih vodijo v razne sobe. Razen enih. Ta so vhodna. Vidim jih od koder sedim. Vrata so velika in masivna. In spet imam dva svetova. Svojega - tokrat v hotelu - in tujega, zunanjega, ki obstaja za temi vhodnimi vrati. Nekdo začne močno in divje butati po njih. Spet začutim isti strah kot v prvih sanjah. V moj svet tokrat hoče udreti ogromen lovec, oblečen v živalske kože. Bojim se ga enako kot pošasti iz prvih sanj, čeprav ne poznam razloga za svoj strah.
Ker je to za mojo glavo preveč in ker se očitno teh sanj ne znam rešit ter se bojim, da bom danes spet doživljala iste šoke v spanju z raznimi divjaki, vam svoj trdi oreh ponujam za analizo. Upam, da boste z veseljem ugriznili vanj.
Permalink
20.09.07
Kategorija Film ob 20:42 avtor: tinamalina
Mislim da je to ena najboljših serij, kar sem jih zasledila na TV, zato si zaslužijo malce prostora tudi na mojem blogu. Že od nekdaj so mi bile všeč mafijske teme v filmih. Boter je moj #1 film vseh časov. In ko so prišli na sceno Sopranovi, mi je srce dobesedno podivjalo. Čas, ko so bili na sporedu, je bil za mene sveti čas in bognedaj da bi kdaj kako serijo zamudila.
Zdaj čakam samo še to, da pride v kino kak dvourni film The Sopranos. Sedela bom že na sami premieri filma
Permalink
Kategorija Vroče ob 19:39 avtor: tinamalina
Ni bilo prvič, da sem od prijateljice na vprašanje o tem, če ji njen partner kdaj pričara vrtoglave užitke z jezikom in če to počne pogosto, dobila nenormalno sramežljiv, tih in nesamozavesten odgovor. Kaj šele, če vprašam, kako pogosto to počne ona njemu.
Dobila sem tudi odgovor, da ona ‘tega ne počne’.
(Da ne bo nesporazuma - ne izvajam anketnega spraševanja med ljudmi, s katerimi se družim. Enostavno debata prej ali slej nanese na to.)
Torej… ona tega ne počne. Ker se mi je zdelo to zelo čudno, sem spraševala dalje.
‘Nikoli?’
‘No ja, redkokdaj. Kadar se mi ljubi.’
‘Pa mu paše?’
‘Ja, nadaljuje se s seksom. Tako dobiva užitek oba, ne le on.’
‘A potem mi hočeš povedat, da ti je to bolj kot ne obveza?’
‘Eh, katera punca pa to počne iz užitka.’
Hm….
Ko sva nadaljevali debato, mi je pojasnila da še nikoli ni dosegla orgazma ob samo lizanju in kako zelo razočarana je, če njen fant zaključi zadevo preden jo ona. Da je lahko tečna cel dan zaradi tega.
In ni edina. In to me čudi.
Seveda je možno tudi na moški strani dobiti podobna mnenja. Zakaj pa ne. So tisti, ki ližejo iz užitka in so tisti, ki ližejo zaradi t.i. obveze.
Ne razumem, kako lahko obstaja norost na človeka brez želje po tem, da okusiš vsak kanček njegovega vonja, njegove topline, njegovega okusa, njegovega telesa in njegove spolne napetosti. Kaj je lepšega od tega, da svojemu Erosu oziroma svoji Afroditi pričaraš užitke, ki presegajo telesno, sebičnost in neko tečnobo.
S fantom sva oba nora eden na drugega in hvalabogu za to. Če bi tej določeni kolegici povedala za najin ‘rekord’ v tem vročem početju, bi me imela za noro. Daje mi užitke, ki jih prej niti poznala nisem. Pa pustimo zdaj to…
Ko lizanje postane obveza, je bolje biti brez in se sploh nikoli več ne ukvarjati s tem. Vsak seks, ki ima zraven priokus obveze je slabši od abstinence. V takem primeru si, moje drage dame, raje kupite vibrator in si prihranite trud.
Obstaja teorija, da tisti ki liže, je v podrejenem položaju. Delno drži. Obstaja tudi teorija, da ženska mora lizanje dovoliti, medtem ko je moški lahko za lizanje hvaležen. Hehe Delno drži.
Vendar, drage moje dame, če si vaš partner zasluži posebno razvajanje, opustite vse teorije podrejenosti in občutke obveze, saj vas bo zaradi tega le še bolj ljubil. Vsake toliko časa mu pokažite svojo divjo, vročo in nimfomansko stran in prepričana sem, da vam jo bo pokazal tudi on. Če to začinite še z nenavadnimi in spontanimi mesti, pa toliko bolje.
In moški… ženske imamo eno zanimivo lastnost. Ko začutimo, da nismo razvajane in da nimamo dovolj pozornosti, se izgubimo kot nogavice v pralnem stroju. ‘Pa kako je možno, da je ni? Če pa sem prepričan, da sem jo prej imel!’
Ko ni več užitka, nastopi obveza. Ko nastopi obveza, spolnost umre. Ko umre spolnost, umre veza. In to je vsa umetnost.
Permalink
Kategorija Aktualno ob 15:43 avtor: tinamalina
Na živce mi gre! Kamorkoli grem, moram računati na parkirnino! Že vsako središče kateregakoli mesta si je postavilo svojo.
Včeraj: odločim se, da grem v trgovino direktno v središče mesta. Do tja rabim kake pol ure peš in samo 5 minutk z avtom. Ker se mi nenormalno mudi, grem z avtom in računam, da se bom lahko izmuznila tistemu nesramnemu aparatu ter parkirala svojega modrega dirkača za hitrih 10 minutk tam, kjer bo pač prosto parkirišče.
Moj shopping ni trajal niti 10 minut, ko se je na parkirišču že sprehajal gospod redar. ŠTART! Tako hitro sem tekla k avtu, da me še zdaj bolijo užuljene noge od štorastih visokih pet na čevljih. Parkirnini sem se sicer res uspela izmuzniti, vendar vseeno me je vse skupaj pasje razjezilo.
Ne razumem zakaj nimamo preproste in enostavne logike - kjer je prosto, tam parkiraj. Ko vidiš prazen prostor na parkirišču - parkiraj. Zastonj. In basta. Zakaj moramo stvari komplicirat, se ukvarjat z aparati ali pa teči od trgovine do avta kot da smo na maratonu? Zakaj moram pri prostem parkirišču obračat glavo in iskat znak, kjer vse natančno piše od katere do katere ure moram posiljevat parkirne aparate, da lahko ugasnem avto in ga pustim na tem določenem mestu ter si v miru privoščim tisto skodelico kave s prijatelji?
Da ne začnem o parkirnini, ki sem jo pred kakim mesecem dni odkrila na novo. Pri Šobcu mi je babjak hotel zaračunati parkirnino za igranje tenisa z razlago, da je za vstop v kamp potrebno plačati. ???? Se pravi….po novem vstopnino v kamp plačam 1 kilometer pred samim kampom…in potem še 2 metra pred njim. Komaj sem jo prepričala, da noter v kamp nimam niti namena iti! Verjela mi je šele takrat, ko je pred nos dobila moj tenis lopar. Pa še takrat je verjetno sumila, da jo hočem nategnit in da pač loparje furam v avtu, ker drugega nimam početi.
Sanjam državo, kjer ni parkirnin. Ali bolje rečeno - sanjam utopijo, kjer se parkirnine ne plačujejo. Kjer lahko brez potencialnega maratona in brez skrbi pustiš avto na parkirišču za več kot le 5 minutk.
Permalink
17.09.07
Kategorija Me Myself I ob 20:14 avtor: tinamalina
Kako lepi so vikendi…ko lahko vsako soboto in vsako nedeljo zjutraj poležavam v topli postelji in se pretegujem po mili volji. Spat grem kadar se mi zljubi. Čas imam samo za sebe in za vse stvari, ki jih rada počnem. Lahko grem kamor hočem. Seveda če sem dovolj pridna, da vse svoje obveznosti za ponedeljek opravim že v petek.
Potem pa pride nedelja zvečer, ko si MORAM pripravit stvari za službo, ko MORAM it zgodaj spat, da sem naslednje jutro lepo spočita in vitalna za cel dan in ko si MORAM omislit, kaj bom jutri oblekla, da se zjutraj ne pobijam po stanovanju.
Potem pa pride ponedeljkovo jutro.
Ljudje govorijo o ‘novem začetku‘, o ‘lepih jutrih, ko vidijo, kako se prebuja dan‘ in podobna sranja. Jaz pravim, naj se vsi taki ugriznejo v rit. ‘Nov začetek’ pomeni ‘novo čakanje na vikend in njegove čare’. Prebujanje dneva me niti malo ne zanima, saj bi ga raje prespala v toplem objemu svojega dragega. Namesto ležanja ob njegovem toplem telesu in vohanju njegovih las si lahko danes spet privoščim JUTRANJI ŠOK. S tem mislim vlačenje svojega telesa izpod oddeje na jeben sobni mraz in na še večji mraz WC-ja in kopalnice.
Ko pridem k sebi s pomočjo mrzle vode na obrazu, navlečem na sebe cunje, ki me čakajo že od včeraj zvečer. Make-up mi pada z rok, glavnik mi pada v lijak in na štedilniku mi vre voda, ki bo čez dve minutki postala rešilna jutranja kava.
Še en poljub mojemu globoko spečemu fantu in že hitim proti avtu, oprtena z dvema torbama kot magarac, in z delovnim listom v ustih. V avtu me prebudi moja najljubša glasba in mi da zagon za nov (prezgodaj začeti) dan. Na cesti nimam nobenih večjih pretresov, razen če se pred mojega modrega dirkača postavi kak voznik, ki je šele včeraj slišal za pojem ‘GAS’.
V službo pridem seveda zadnjo minuto (to je tista cena, ki jo plačam za jutranje dremanje do zadnje sekunde). Vendar glede na to da vedno in povsod zamujam, imam tu še dokaj čiste račune. Takoj ko vstopim in še preden mi konkretno uspe pozdraviti vse svoje sodelavce, mi naložijo 25 novic, obvestil, informacij in sprememb, ki jih moja glava takrat še ni sposobna absorbirat.
Čakanje do trenutka, ko bom lahko vsem rekla ‘arrividercci!’ in se z največjim in najslajšim nasmeškom odpeljala domov, mi skrajšajo lepi, radovedni in simpatični obrazki mojih učencev. Čeprav imajo tudi oni včasih ponedeljek, pa čeprav je recimo sreda. Takrat razmišljam naslonjena na tablo, kaj sem komu naredila tako slabega, da me bog kaznuje na tak način, da podarjam svoje dragocene živce instituciji kot je šola (ki mi jih je - by the way - dosti požrla že v času, ko sem bila tam prisilno in ne prostovoljno kot zdaj).
Od ponedeljka nimam nič. Ko mine služba, pridem domov počivat. In počivam…in uživam…in počivam… vendar se MORAM prisilit, da ne zaspim, saj potem ponoči ne bi mogla spati in bi bilo torkovo jutro enako mučno kot ponedeljkovo.
Da skrajšam stvar - sovražim ponedeljke!
Permalink
Kategorija Glasba ob 19:04 avtor: tinamalina
Kadarkoli sva se s fantom pretekli mesec znašla v Big Bangu, sem se na poti iz trgovine vsakič pogovarjala sama s seboj. Imela sem monologe o tem, kako ga ne rabim, čeprav me je neustavljivo vabil. Gledal me je kot da si želi z menoj domov še isti dan. Njegove oči so mi govorile: ”ma hajde, ja znam isto kao i ti, da to želiš”.
Vsakič sem odločno odkorakala stran, čeprav z velikim trudom in s hudo muko. Ogledovala sem si ga vedno znova… vsak njegov centimeter. To je opazil tudi moj fant.
Opazil je, da me mika Maksim. Maksim Mrvica. Ali bolje rečeno - njegov CD The Piano Player.
Moje zadnje darilo (poleg moje najljubše bonbonjere) sta bila dva CD-ja
Maksim Mrvica - A New World
in Maksim Mrvica - The Piano Player
Poslušam ga doma, vedno bolj pa iščem izgovore, da se vsedem v avto za kako uro in uživam ob tem, kar mi Maksim želi divje zaigrati. Mislim, da je tudi on zdaj bolj srečen odkar ne sedi več na tisti dolgočasni Big Bangovi polici.
Med mojimi favoriti se najdejo Nostradamus, Desert Skies, Exodus, Hana’s Eyes, Croatian Rhapsody. Mah! Vse so super!
Med poslušanjem pa se mi v glavi vrtijo slike njegovih rok, kako divje tolčejo po klavirskih tipkah, od njih pa po zraku frčijo črni trakovi:
Permalink
14.09.07
Kategorija Učiteljska ob 20:58 avtor: tinamalina
Prehod iz srednje šole na fakulteto mi je pomenil dokončno osvoboditev od vseh predmetov, ki so mi šli na živce vsa štiri leta za celo življenje. Nekateri od njih so bili osovraženi že od osnovne šole (matematika, zgodovina, geografija, ipd). Imela sem občutek, da vstopam v poglobljeno učenje tistih stvari, ki me dejansko zanimajo. No ja, zmotila sem se.
Poleg glavnih predmetov je moj novi urnik vseboval seveda tudi predmete, ki spadajo v druga področja znanja. Na primer v področje pedagogike in didaktike. Normalno, saj sem šla v smer učiteljstva. To sem si vedno želela. In seveda, vsak učitelj mora to dvoje obvladati, ker….. ker… hm… ker..?
V prvem letniku sem snov pedagogike požirala, saj je (za moje pojme takrat) vsebovala vseeee, kar sem potrebovala za ‘preživetje’ v razredu (ko bom pač nekoč stopila tja v vlogi učiteljice). In temu je sledilo učenje splošne didaktike, ki mi je takrat dajala občutek, da berem neko čudno tungujščino - artikulacija, etapni cilji, metode učenja, operativizacija ciljev, koncipiranje vzgojno-izobraževalnega procesa, mikro/makroartikulacija, itddd. itd.
Fino! Osvojila sem tudi to čudo pojmov!
Sledila je didaktika mojih dveh izbranih predmetov na faksu. Saj veste, tistih dveh, ki sem ju izbrala takoj na začetku. Tistih dveh, ki sta bistvo celega mojega izobraževanja na faksu.
Tudi poanto teh dveh didaktik sem zaštekala.
In prišli so tudi dnevi moje prakse… Zdaj so prišli celo dnevi, ko se z ‘vzgojno-izobraževalnim procesom’ srečujem vsak dan (v normalnem jeziku: v šolo vstopam vsak dan).
In zdaj lahko rečem, da poant pedagogike in didaktike ne štekam več.
Ko sem nazadnje brala didaktično knjigo, sem prebrala približno takole: učna snov je temelj učne ure, učitelj jo podaja učencem na najbolj razumljiv način, učenci jo usvajajo, se jo učijo in podobne oslarije. Ja, lahko rečem oslarije. Ko sem to brala, me je zvilo v dno želodca. Naj vam povem svojo definicijo ravno tega pojma. Učna snov je sredstvo, s katerim učitelji svoje učence trdo posiljujejo, učenci se je branijo, ker je tečna in zoprna in bi takrat raje počeli čisto druge stvari! Priznajmo si - učitelji, ki se pred tem slepijo so v slepi ulici in se hudo sprenevedajo z neko didaktično teorijo.
Pri pedagogiki je miljon teorij o ravnanju s takimi učenci in takimi učenci in takimi učenci in nevemkakšnimi učenci. V praksi vsaka teorija odpove. V praksi se teorije niti ne spomniš več in moraš improvizirat!
Ugotovila sem, da se šele zdaj učim pravo stvar. Ugotovila sem, da učitelj mora biti tudi po osebnosti učitelj. Da mora imeti stik z učenci in ne z raznimi neuporabnimi teorijami. Ugotovila sem, da dober učitelj vzbudi med učenci željo po tem, da hočejo še. Da jim ura mine prehitro. Da hočejo rednega učitelja zamenjati za tebe! Ugotovila sem, da pred zaupanjem, spoštovanjem in poštenostjo med učiteljem in učenci poklekne vsaka prazna faksovska teorija. Ugotovila sem, koliko je vredno to, da imaš med učenci renome UČITELJA in ne slepega TEORETIKA.
Vsak učitelj pa še vseeno mora obvladati pedagogiko in didaktiko ker….
… ker …
hm…
Permalink
