14.09.2007

Balast na fakultetah

Objavljeno v Učiteljska ob 20:58 avtor Tina M

Prehod iz srednje šole na fakulteto mi je pomenil dokončno osvoboditev od vseh predmetov, ki so mi šli na živce vsa štiri leta za celo življenje. Nekateri od njih so bili osovraženi že od osnovne šole (matematika, zgodovina, geografija, ipd). Imela sem občutek, da vstopam v poglobljeno učenje tistih stvari, ki me dejansko zanimajo. No ja, zmotila sem se.

Poleg glavnih predmetov je moj novi urnik vseboval seveda tudi predmete, ki spadajo v druga področja znanja. Na primer v področje pedagogike in didaktike. Normalno, saj sem šla v smer učiteljstva. To sem si vedno želela. In seveda, vsak učitelj mora to dvoje obvladati, ker….. ker… hm… ker..?

V prvem letniku sem snov pedagogike požirala, saj je (za moje pojme takrat) vsebovala vseeee, kar sem potrebovala za ‘preživetje’ v razredu (ko bom pač nekoč stopila tja v vlogi učiteljice). In temu je sledilo učenje splošne didaktike, ki mi je takrat dajala občutek, da berem neko čudno tungujščino - artikulacija, etapni cilji, metode učenja, operativizacija ciljev, koncipiranje vzgojno-izobraževalnega procesa, mikro/makroartikulacija, itddd. itd.

Fino! Osvojila sem tudi to čudo pojmov!

Sledila je didaktika mojih dveh izbranih predmetov na faksu. Saj veste, tistih dveh, ki sem ju izbrala takoj na začetku. Tistih dveh, ki sta bistvo celega mojega izobraževanja na faksu.

Tudi poanto teh dveh didaktik sem zaštekala.

In prišli so tudi dnevi moje prakse… Zdaj so prišli celo dnevi, ko se z ‘vzgojno-izobraževalnim procesom’ srečujem vsak dan (v normalnem jeziku: v šolo vstopam vsak dan).

In zdaj lahko rečem, da poant pedagogike in didaktike ne štekam več.

Ko sem nazadnje brala didaktično knjigo, sem prebrala približno takole: učna snov je temelj učne ure, učitelj jo podaja učencem na najbolj razumljiv način, učenci jo usvajajo, se jo učijo in podobne oslarije. Ja, lahko rečem oslarije. Ko sem to brala, me je zvilo v dno želodca. Naj vam povem svojo definicijo ravno tega pojma. Učna snov je sredstvo, s katerim učitelji svoje učence trdo posiljujejo, učenci se je branijo, ker je tečna in zoprna in bi takrat raje počeli čisto druge stvari! Priznajmo si - učitelji, ki se pred tem slepijo so v slepi ulici in se hudo sprenevedajo z neko didaktično teorijo.

Pri pedagogiki je miljon teorij o ravnanju s takimi učenci in takimi učenci in takimi učenci in nevemkakšnimi učenci. V praksi vsaka teorija odpove. V praksi se teorije niti ne spomniš več in moraš improvizirat!

Ugotovila sem, da se šele zdaj učim pravo stvar. Ugotovila sem, da učitelj mora biti tudi po osebnosti učitelj. Da mora imeti stik z učenci in ne z raznimi neuporabnimi teorijami. Ugotovila sem, da dober učitelj vzbudi med učenci željo po tem, da hočejo še. Da jim ura mine prehitro. Da hočejo rednega učitelja zamenjati za tebe! Ugotovila sem, da pred zaupanjem, spoštovanjem in poštenostjo med učiteljem in učenci poklekne vsaka prazna faksovska teorija. Ugotovila sem, koliko je vredno to, da imaš med učenci renome UČITELJA in ne slepega TEORETIKA.

Vsak učitelj pa še vseeno mora obvladati pedagogiko in didaktiko ker….

… ker …

hm…

Permalink