17.09.2007
Sovražim ponedeljke!
Kako lepi so vikendi…ko lahko vsako soboto in vsako nedeljo zjutraj poležavam v topli postelji in se pretegujem po mili volji. Spat grem kadar se mi zljubi. Čas imam samo za sebe in za vse stvari, ki jih rada počnem. Lahko grem kamor hočem. Seveda če sem dovolj pridna, da vse svoje obveznosti za ponedeljek opravim že v petek.
Potem pa pride nedelja zvečer, ko si MORAM pripravit stvari za službo, ko MORAM it zgodaj spat, da sem naslednje jutro lepo spočita in vitalna za cel dan in ko si MORAM omislit, kaj bom jutri oblekla, da se zjutraj ne pobijam po stanovanju.
Potem pa pride ponedeljkovo jutro.
Ljudje govorijo o ‘novem začetku‘, o ‘lepih jutrih, ko vidijo, kako se prebuja dan‘ in podobna sranja. Jaz pravim, naj se vsi taki ugriznejo v rit. ‘Nov začetek’ pomeni ‘novo čakanje na vikend in njegove čare’. Prebujanje dneva me niti malo ne zanima, saj bi ga raje prespala v toplem objemu svojega dragega. Namesto ležanja ob njegovem toplem telesu in vohanju njegovih las si lahko danes spet privoščim JUTRANJI ŠOK. S tem mislim vlačenje svojega telesa izpod oddeje na jeben sobni mraz in na še večji mraz WC-ja in kopalnice.
Ko pridem k sebi s pomočjo mrzle vode na obrazu, navlečem na sebe cunje, ki me čakajo že od včeraj zvečer. Make-up mi pada z rok, glavnik mi pada v lijak in na štedilniku mi vre voda, ki bo čez dve minutki postala rešilna jutranja kava.
Še en poljub mojemu globoko spečemu fantu in že hitim proti avtu, oprtena z dvema torbama kot magarac, in z delovnim listom v ustih. V avtu me prebudi moja najljubša glasba in mi da zagon za nov (prezgodaj začeti) dan. Na cesti nimam nobenih večjih pretresov, razen če se pred mojega modrega dirkača postavi kak voznik, ki je šele včeraj slišal za pojem ‘GAS’.
V službo pridem seveda zadnjo minuto (to je tista cena, ki jo plačam za jutranje dremanje do zadnje sekunde). Vendar glede na to da vedno in povsod zamujam, imam tu še dokaj čiste račune. Takoj ko vstopim in še preden mi konkretno uspe pozdraviti vse svoje sodelavce, mi naložijo 25 novic, obvestil, informacij in sprememb, ki jih moja glava takrat še ni sposobna absorbirat.
Čakanje do trenutka, ko bom lahko vsem rekla ‘arrividercci!’ in se z največjim in najslajšim nasmeškom odpeljala domov, mi skrajšajo lepi, radovedni in simpatični obrazki mojih učencev. Čeprav imajo tudi oni včasih ponedeljek, pa čeprav je recimo sreda. Takrat razmišljam naslonjena na tablo, kaj sem komu naredila tako slabega, da me bog kaznuje na tak način, da podarjam svoje dragocene živce instituciji kot je šola (ki mi jih je - by the way - dosti požrla že v času, ko sem bila tam prisilno in ne prostovoljno kot zdaj).
Od ponedeljka nimam nič. Ko mine služba, pridem domov počivat. In počivam…in uživam…in počivam… vendar se MORAM prisilit, da ne zaspim, saj potem ponoči ne bi mogla spati in bi bilo torkovo jutro enako mučno kot ponedeljkovo.
Da skrajšam stvar - sovražim ponedeljke!
