25.09.2007

Can’t fight love

Objavljeno v Me Myself I ob 22:01 avtor tinamalina

Hm… no pa dajmo.

Pred slabim letom dni sem našla ljubezen. Pravo in tako, da bo po občutkih sodeč tajala celo življenje. Pred njo sem bila vedno samska. Jap, cel čas. No, razen če odštejem svojega prvega fanta, ki je že zdavnaj šel v pozabo.

Ko si samski, imaš veliiiiko časa za sebe. Ogromno časa za kavice, druženje in izhode. Počneš lahko kar te prime, brez da o tem komu ‘moraš poročati’. V bistvu si sam svoj gospod, če se tako izrazim. Zraven seveda spadajo tudi nagajiva flirtanja in pogledi za nasprotnim spolom ob vsaki priliki. V telefonu je več kot le en potencialni ”prijatelj”.

Super.

Potem pa so tu še nedeljski sprehodi po Bledu. To je namreč dan, ko se zberejo družine in pari in veselo, zasanjano, zaljubljeno, objeto in bohemsko krožijo okrog lepega jezera, kjer je vzdušje več kot romantično. In so njihovi pogledi, ki te prebadajo s tiho mislijo - ”ti pa kar sama, punca…nimaš niti psa, da te spremlja pri sprehodu.” V življenju sem se že ogromnokrat ob nedeljah sprehodila okrog blejskega jezera, torej lahko predvidevate kolikokrat sem si zaželela imeti psa. Še ime sem si izbrala v primeru, da si ga kdaj res omislim in se rešim jebenih pogledov - Rover. In bil bi bernski planšar. Heh

…in so tudi samske noči. Ko so tvoje nesamske kolegice s svojimi fanti, samske pa na kakem zmenku ali pa so preveč nore, da bi si jih želel za družbo. Po možnosti je še sobota, ko gre ves priseben narod kam ven in uživa vikend, ti pa šteješ zvezde na svojem domačem balkonu in ugašaš svojo peto cigareto. Manjka samo še kak komad od Portishead, da se ti konkretno lahko zmeša od depresije.

Nesamskost je me je udarila čisto nepričakovano, saj sem vedno govorila, da bom večno sama ali pa mati samohranilka. Vendar pojavil se je moški (in me konkretno in prijetno ‘zajebal’:)), s katerim sem govorila tudi po 8 ur po telefonu (ne sprašujte za višino računa). S katerim sem lahko govorila o vsem in še čem. Vedno bolj sem začela verjeti v dejstvo, da sem našla svojo sorodno dušo. Moško obliko mene. Isti interesi, isti smisel za humor, isti pogled na določene stvari, isti način zabave, ista norost……in isto zlomljeno srce od bedarij, ki jih prinese življenje.

Postal je moja zadnja misel preden sem zaspala in moja prva misel zjutraj, ko se zbudim. Tudi prej so bile zadnje in prve misli, vendar tokrat je bilo vse drugače. Drugačen je bil priokus teh misli. Namesto bolečine v srcu so mi prinesle nasmešek na ustnice. Jutra so bila lepša, lažja in vedno bolj varna.

Vedno bolj sem postajala ”midva”. Na ”jaz” sem pozabila. Najlepše pa je to, da sem ob tem uživala sto na uro. Postal je moj prijatelj, moj zaupnik in končno tudi… moj najboljši seks.
”Pa to…kar mata…je resno?”, je bilo vedno bolj pogosto vprašanje. Moj odgovor: ”NE! Ne more biti resno, če sva najbolj nor par na svetu. Najina veza ni resna. Je kul in odštekana kot še nobena druga! Ne dam ga za nič na svetu. Je najboljša stvar, ki se mi je lahko zgodila.” In kdo bi si mislil, da bova midva kdaj… heh

So veze, ki človeka utrudijo, spremenijo in zjebejo. Najboljše pa so definitivno tiste, kjer si lahko to kar si, ob tem pa še nenormalno uživaš.

Priznam, prijateljice sem videvala vedno manj. Tudi moj telefon je šel skozi ‘čistilno akcijo’.

Zdaj ne znam našteti več niti ene prednosti samskosti. Pozabila sem na vse. (Izraz ‘samskost‘ uporabljam raje kot ‘samsko življenje‘, ker se mi zdi, da prvo bolj izraža lastno voljo in izbiro.)

Po delavnem jutru je najlepše priti domov v njegov objem, ko vzame mojo težko torbo in mi da poljub takoj ko stopim skozi vrata. Takoj me odpelje do postelje, kjer se ob njegovem telesu sprostim. Govorim mu o tem, kar se mi je zgodilo, ko nisva bila skupaj. Vedno najde pravo besedo. Zvečer je spet ob meni. Ne štejem več zvezd osamljeno na balkonu, razen če se mi pridruži.

Permalink