27.11.2007

Odrešilni šport

Objavljeno v Šport ob 18:44 avtor Tina M

Večina ljudi v njem vidi le nasilje (med njimi tudi moja mama, ki tekmovalce vedno znova zmerja z zaporniki in drogeraši) :).

Vendar kickboks je tehnika. Je kot ples. Pomemben je vsak gib in vsak gib je eleganca.

Pred leti si verjetno ne bi mogla niti predstavljati, da bi se v meni lahko pojavil plamen zanimanja za tovrsten šport, kaj šele da bi se včlanila v kak klub.

No, pa vseeno sem se

Zakaj? Ker se je dostikrat zgodilo, da sem hodila domov/v študentski dom/kamorkoli že… pozno ponoči in sama in velikokrat me je bilo strah. Strah me je bilo zato, ker se je po mestu pojavljal en čuden fenomen ”drkačev”. To pomeni, da je ženska prej ali slej naletela na vogal, kjer je stal pohoten ekshibicionist in si pajsal korenjaka ob gledanju tebe - mimoidoče.

Če si srečal takega - ”pasivnega drkača”, je bilo še ok, saj si vedel, da ti noče nič. Edino, kar sem si želela je to, da me ne umaže po obleki ali kaj podobnega…

Problem je bil takrat, ko se je ta drkač še malce sprehodil za tabo. Pri takem pa nikoli nisi mogel vedeti, kaj bi rad in kakšne so njegove namere. Taki - jaz jih imenujem aktivni drkači - pa so zbujali v meni strah in nemir. Posebej sredi noči.

Tega strahu mi je bilo dovolj, saj mi tega res ni bilo treba. Odvečen občutek. Hočem se počutiti varno kadarkoli in kjerkoli sem. In ravno tako razmišljanje je bilo povod za mojo odločitev.

Vpisala sem se na trening kickboksa v mestnem klubu. Pred prvim treningom sem imela mravljince po trebuhu, vendar sem vseeno zbrala jajca in potem so me noge kar same odnesle do telovadnice.

Vstopim… in vidim dve ženski med… hmm… nekako petnajstimi do dvajsetimi moškimi . ”Itak, Tina, kaj pa si drugega pričakovala,” si mislim in se pomešam v skupino čakajočih. Čez par minut se odpravimo v garderobo. Skupno! Ok… preoblečem se, povijem roke, vzamem rokavice in odhlačam do oblazinjenega prostora.

Vsedem se na tla in čakam na trenerja z ostalimi. Tudi on kmalu vstopi. Vsi se poravnamo v vrsto, sledi začetni pozdrav, ki je meni takrat zvenel kot da je v tungujščini, razumela sem le priklon

Začnemo teči… se ogrevati… med tekom vaje… uporabi roke! …teci!… obrni!… teci rikverc!… se ustavimo… skači!… tečemo… skači!… tečemo… se ustavimo… trebušnjaki… tečemo… trebušnjaki… tečemo… trebušnjaki… tečemo… sklece!… tečemo… sklece!… tečemo… vojaške vaje… tečemo… vojaške vaje… teci!… počepi!… tečemo… počepi… tečemo… ŠPRINT do konca!…

…ustavi!… hodi… sprosti roke in noge… stresi mišice in se nadihaj.

Jaz sem mislila, da bom izdahnila! Samo od ogrevanja mi je šlo na bruhanje! Moja lica so gorela in moj hrbet je bil moker kot bi ga polila z vodo.

Šele čez čas sem se navadila teh in podobnih drillov.

Sledil je trening. Vsak je vzel svoje rokavice in šele takrat sem začela uživati. Delali smo v parih in kadar mi je trener dodelil fanta, sem bila potihem vesela, saj sem si lahko dovolila tudi kak udarec v pravem pomenu besede.

Z vsakim treningom se je oblikoval ne le moj pogum, temveč tudi moje telo. Pri vsakem treningu sem se naučila več. Šport sem začela preprosto oboževati.

Ko sem prišla domov, sem pod tušem odkrivala modrice. Modrice, ki so mojo mamo spravljale ob živce. Moj takrat nov ”hobi” je kriv tudi za moje zdajšnje stanje kolena, ki poka ob vsaki priliki, ki jo dobi. Enkrat sem narobe brcnila in v trenutku ko je počilo koleno, sem bila na tleh. Naslednji dan je bilo dvakrat večje. Pa pustimo zdaj to.

Moji nočni sprehodi so postali vedno bolj varni. Ko navoham kakega drkača ne pomislim več: ”Oh my god, oh my goodddd,” ampak ”Bring it on, fucker!”

However, zadevo sem opustila in jo pogrešam sto na uro. Na eurosport kanalu si ogledam kak match, vsake toliko časa pa tudi po hiši kaj zboksam in zbrcam Vsakič, ko mi poči koleno, se spomnim na vsako kapljo potu, ki sem jo pustila v telovadnici.

Upam le, da mi bo kdaj omogočeno v kaki kleti obesiti vrečo za vaje. In sproščanje

Permalink