22.12.2007
Sodelavka me ne mara
Pa ne vem zakaj. Ženska je enkrat (in še malo) starejša od mene, obnaša pa se kot otrok. Tako zelo me ne mara, da se niti ukvarjam ne več z njo. Ne načenjam pogovora, ker se sama sebi zazdim brezvezna. Nimam namena nikomur lezti v rit in moj problem je, da tega niti ne znam 
Z mano se pogovarja le o najnujnejših stvareh, pa še to z muko. Nazadnje sem jo nekaj vprašala in je zadevo rahlo zignorirala. Ko jo vprašam, če je kaj narobe, odvrne da ni nič in je naprej tiho.
Če sem z njo sama v prostoru, bi najraje ušla ven skozi okno
Njena bližina mi ne paše in non stop me opazuje. Slišala sem, da se o meni pogovarja z drugimi in me poskuša oblatiti, vendar mi je za to vseeno. Mi je pa otročje.
Škoda… da se človek mora srečevati iz dneva v dan z vsem tem.
22.12.2007 ob 01:28
Tina, predlagam ti, da se ne vse lepo požvižgaš. Naj dela kar hoče. Ignoriraj jo.
22.12.2007 ob 01:45
Od žvižganja imam že suha usta
22.12.2007 ob 01:50
Kok Kekec
ana II pravi,
22.12.2007 ob 14:31
Žalostno je to. Če ne veš, za kaj gre, ne moreš nič urediti, narediti, popraviti.
Če bi naredila ti napako, bi dobronamerna oseba kaj rekla na to temo (če se ji bi zdelo potrebno) oziroma bi šla mimo, če bi ne bilo nič “takega”.
Zakaj imamo ljudje izreden dar govora? Da mulo kuhamo?
Jaz sem se tudi nekoč zamerila svojim sodelavkam, vem, zakaj … So v mojem osebnem dnevniku prebrale, kaj si mislim o njih, o njihovem grobem govorjenju, klevetanju pa tudi o včasih nestrokovnem delu … Toda to je pisalo v MOJEM dnevniku - in bila je RESNICA.
Potem me je ena poklicala, da če imam težave, da naj povem pri spovedi (!?!?!), da me lahko sodelavke tožijo zaradi žalitve časti! Presneto bi bile pametne, če bi me tožile, marsikaj bi prišlo na dan, marsikaj, kar ni bilo v redu!
Meni je bila ignoranca nekaterih čisto všeč, imela sem mir pred njimi, v miru sem delala svoje in se še bolj posvetila ljudem, ZA katere sem, delala - in ne ljudem, S katerimi sem delala. Niso mi več pripovedovale mastnih vicev, niso so več norčevale iz vsega mogočega … So lepo kuhale mulo. Ko so jo v nekaj tednih skuhale, se je vse vrnilo v stari tir.
Prišla sem iz te šole mirna, neobremenjena in na koncu doživela komliment tiste, ki je bila najbolj huda: Trmasta si kot bik. Ja, res, to je bil komliment!
Se mi pa zdi žalostno, Tinamalina, da je v človekoljubnih poklicih toliko zateženih ljudi … Ki zapravljajo čas s svojimi zamerami, namesto da bi se posvetili resničnemu cilju: učencem, bolnikom, otrokom …
22.12.2007 ob 15:16
ana II, ne bi mogla povedati bolje - ”bolj posvetila ljudem ZA katere delam in ne ljudem S katerimi delam”
Nekaj takega tudi sama počnem…
Me pa zanima, kako so sploh prišle do tvojega dnevnika
si ga imela kar v službi?
Kako so si ga sploh drznile prebrat, če je tvoj? Meni se to veliko bolj sporno zdi to, kot pa kaj si ti notri pisala sama za sebe.
lordwales pravi,
22.12.2007 ob 20:07
Ne vem kaj naj rečem?
ana II pravi,
23.12.2007 ob 00:01
Tinamalina!
Ja, bilo je tako, da sem imela avtobus šele 2 uri in pol po koncu službe. Ta sem zvečer ostajala na oddelku in delala družbo nočni sestri in tudi pomagala. Tako sem tisti večer nekaj napisala v svoj dnevmik, obe sva delali zložence, pa je pozvonil en bolnik. In sem skočila pokonci, rekla sodelavki, da nesem jaz kahlo bolniku in ko sem ga zrihtala, sem se vrnila …
Kdo bi si mislil, da bo tisti čas, ko jaz delam uslugo starejši sestri, ki jo je čakalo še veliko ur noči, ona pokukala v moj zvezek!?
Rekla seveda ni nič. Toda drugi dan me je sprejel ledeno mrzel oddelek, samo bolniki so bili taki, kot zmeraj … Nisem vedela, za kaj gre, toda vse sestre in čistilke so me grdo gledale. Ko sem popoldne šla nekaj iskat v svojo torbo, sem ugotovila, da je dnevnik izginil!!! Čez nekaj dni se je spet pojavil - tako kot je izginil!
Meni je bilo težko, ker so brali, nisem niti vedela, kdo vse je bral, najbolj težko mi je bilo zato, ker sem pisala tudi o svoji zaljubljenosti v nekega bolnika. Ja, še se spomnim imena, priimka, njegovega kraja, diagnoze!!!
Glede tega, da pa berejo, kaj si mislim o njih, se mi ni zdelo tako strašno.
Zabedala sem se, da je res, kar sem pisala!
Zanimivo je, ker sem vedno hvalila ta oddelek, na katerem so mi vzele dnevnik, pisala sem o tem, kako zelo dobre sestre so (dobre do bolnikov), kritizirala sem pa oddelek, kjer sem delala pred tem. In te sestre so potem povedale ta drugim in - tam je je res sprejela še hujša ledenica, ko sem morala iti delat nazaj na prejšnji oddelek.
Ampak, res, lepo je bilo, ko so me pustile nekatere osebe pri miru! Zame so bili res bolniki tisti, ki jim želim narediti lepe dni v bolnišnici, ne pa da strežem drugim muham.
Ja, Tinamalina, zdelo se mi je, da se ti posvečaš učencem! Super je, če se razumeš s sodelavci, toda …
Bog ve, kaj žre tisto ubogo žensko!
teenamaleena pravi,
23.12.2007 ob 17:44
A tako je bilo to… no, mir od tazoprnih pa praviš da si imela
Vidiš, vsaka stvar je za nekaj dobra. Mogoče pa tudi jaz kdaj ugotovim, kaj matra to mojo… vem, da v noben dnevnik nisem nič pisala hehe
ana II pravi,
23.12.2007 ob 19:05
Če bo imela “srečo”, bo brala tale blog!
Ampak, saj ni slabo vedeti, kaj drugi mislijo o tebi …
Morda se pojavi kdaj kakšen hud zapis, hihi!
25.12.2007 ob 12:51
Če bo prebrala, sta dve varianti.
Ali bo še bolj jezna pa čudna ali pa bo nenormalno prijazna. V obeh primerih nisem na izgubi…
ana II pravi,
25.12.2007 ob 18:40
Morda ne zna stopiti do tebe … in morda sploh ne ve, kako ti to doživljaš oz. niti, da sploh opaziš.