25.12.2007

Kdo si želi biti klošar?

Objavljeno v Aktualno ob 20:45 avtor Tina M

Iztok Gartner je pisal o klošarjih. Objava je sicer stara, vendar mi je zarojila po glavi ob prizoru, ki sem mu bila priča na železniški postaji.

Stala sem v čakalnici in čakala na svoj prevoz, ko k meni stopi nek zmeden tip in iz njegovega momljanja razberem, da me prosi za cigaret. Ravno ko mu hočem odgovoriti, da teh zadev nimam (več), se prikaže od nekod njegov znanec ter ga začne nadirati: ”Kaj je s tabo? Ne moreš take punce prositi za cigareto, kaj ti je! Pridi sem!”

In prvi tiho odpeketa za njim.

”Na! Saj sem dobil dva cigareta!” nadaljuje ta - drugi. ”Ja poglej kakšen si, odvezane vezalke imaš, izgledaš kot drek! In ti čevlji se tako nosijo- daj hlačnice čez, kaj ti je!” in ga lopne z zloženim časopisom po glavi.


Huh… čuden prizor. Kot da to ni dovolj, se prikaže nek pimp wannabe in me vzvišeno vpraša: “Kaj je punca, name čakaš hehe?”

Odignoriram stvar in spet obrnem glavo k prvemu- klošarskemu prizoru. Zdaj sta poiskala dva slamnata stola in se usedla, da pokadita svoji dve cigareti. Ta postaja je kot nekakšen dom za klošarje/brezdomce, zato so stoli, deke in steklenice kar običajna stvar v čakalnici.

Pogovor med njima je odmeval po celem prostoru. No ja, ni bil pogovor. Bil je bolj monolog in očitanje ter tlačenje v drek drugega tistemu prvemu, ki me je prosil za cigareto.

“Poglej se kakšen si. Vedno si bil in vedno boš nula. Kaj nimaš nobene tete kot jaz, da bi nama kaj dala? Ja, saj vem, imaš jo v Ljubljani. A furam naj se 300 km čez državo za 20 evrov?! Pa kaj si ti normalen! Drek si in vedno boš drek. Misliš, da je komu mar da si šel od doma?? Kurac! Še veseli so bili, ko si šel. Saj ti je rekla mama… doma nisi dobrodošel dokler ne najdeš službe! Pa tvojemu bratu so dali vse. Za tebe jim sploh mar ni! Takole imava midva… fehtava… ampak ti boš večen drek in nula!”

itd.

Pogled na oba mi je bil zelo žalosten.

Lenuhi ali ne, kdo bi hotel biti klošar? (retorično vprašanje)

Velikokrat je to povezano tudi z brezdomstvom… kdo bi hotel biti brez doma? V tem mrzlem času in v smradu železniške postaje, kjer se je nekdo v kot poscal.

Kdo bi hotel imeti LE take prijatelje, kot je bil ta drugi.

Odšla sem domov. Začutila sem ogromno hvaležnost za vse fajne ljudi, ki me obkrožajo in za svoj dom. Ne govorim le o domu kot stanovanju. Ampak o domu, kjer se počutiš doma.

 

6 komentarjev »

  1. klemenixklemenix pravi,

    25.12.2007 ob 21:32

    uf, upajmo, da ne bomo nikol v njihovi koži…

  2. iztokgartneriztokgartner pravi,

    25.12.2007 ob 22:04

    Glede na to kako se dražijo cene, se mi zdi, da nismo daleč.

  3. ana II pravi,

    25.12.2007 ob 23:46

    Meni je nepozabna ena punca, ki se je pred nekaj leti noč za nočjo zavlekla spat v stopnišče našega bloka … Mlada lepa punca. Zasmilila se nam je, ugotovili smo, da je zasvojenka, po stopnicah so bile tudi kaplje krvi (igla) … Skušali smo ji pomagati, iskali smo konkretne poti za odvajanje … Organizirali smo vse … toda tik pred tem, ko bi prišel nekdo ponjo, da jo odpelje na kriziranje, je izginila. Ni bila pripravljena (še).

    Sicer ti pišeš o klošarjih, ne o narkomanih. Po obrazu jih poznam več, vse sorta so. Eni imajo ponos, drugi ne.

    Boli me, ko vidim eno gospo (ja, kar gospa zapišem), ki je vse življenje delala, niso je pa zavarovali, na stara leta so jo vrgli domači na cesto (za dediščino so jo obrali) … Ta gospa išče po kontejnerjih, vozi na kolesu vse mogoče … Kje bo prezimila …?

    Nekateri so radi na cesti, tako govorijo.
    Toda tisti reveži, ki so jih vrgli na cesto, tisti bi pa konček toplote , 4 m2 prostora … res morali dobiti - v dar …
    Za vsakega bi morali podkrbeti.

    In ni nobene logike, da eni zaslužijo ogromno, drugi pa zelo malo. Za morda približno enako delo.

  4. tinamalinatinamalina pravi,

    25.12.2007 ob 23:59

    Ravno ob tej debati se spomnim oddaje Svet. Kak mesec nazaj so meli prispevek o neki gospe, ki je krivično končala na cesti s svojima dvema sinovoma. Vsi trije so živeli in spali na ljubljanski železniški postaji.

    Nihče ji ni hotel pomagati, govorili so ji, da se niti ne da pomagati, a le dokler vsega tega ni ujela novinarska ekipa. Šele ko so novinarji zagnali halo, so socialni delavci in vsi ostali skočili na noge, malo pomigali in ji v enem dnevu našli stanovanje.

  5. andraz182andraz182 pravi,

    26.12.2007 ob 12:51

    Upam, da se meni kaj takega ne bo zgodilo …

  6. Rossi pravi,

    24.05.2008 ob 21:02

    Konc konceu usak dubi svoje…

Komentiraj