Ne vem, zakaj delajo ljudje tako zdraho glede naslednjih deklet:
1. Scarlett Johanson
2. Winona Ryder
3. Sarah Michelle Gellar - dajte no 
4. Drew Barrymore
5. Cameron Diaz
6. Lil Kim
7. Heidi Klum
8. Eva Green - ehh
9. Britney Spears
10. Christina Ricci
Vem, da vsaki izmed njih moje mnenje dol visi Vendar evo - olajšala sem si dušo.
Ravno ko me je očaral njen prvi vonj…
…se je že pojavil drugi.
S temle pa me je očarala do konca.
Naomi Cat deluxe
Obstaja tudi druga, temnejša različica, ki je še nisem uspela povohat, saj me vedno znova zavede zgornji.
Mmmm… in danes sem si spet privoščila novo stekleničko opojne dišave. To je vonj, ki odpira vse moje čute ter iz mene izvleče erotičnost, strast in vse kar je sexy.
Če bi bila vonjava, bi hotela biti Naomi Cat deluxe in nobena druga. Mmmm… kako diši.
Mijav…
Ko sem hodila v osnovno šolo, sem obiskovala tudi verouk. Učil nas je sicer župnik, vse ostalo pa so imele počez nune. Stvari, ki smo jih počeli v cerkvi poleg verouka, so mi bile zakon.
Hodila sem na pevske vaje, vključila sem se v pevski zbor, tu pa tam smo odigrali tudi kakšno dramsko zadevo kar med nedeljsko ali katerokoli drugo mašo, kadar smo hoteli, pa smo lahko igrali namizni nogomet in biljard (ja, župnija je imela celo to)
Vse to smo počeli z nuno Ireno, ki je prišla k nam iz Poljske. Slovensko je znala govoriti, čeprav se ji je tu pa tam malce zataknilo.
Neke lepe, sončne sobote nas je odpeljala na izlet do Brezja. No, ni nas odpeljala. Pred samostanom smo se dobili s kolesi, se odpeljali do najbližje pizzerije, naročili tri pizze, ki jih je ona potem zataknila na zadnji del kolesa in odkolesarili do tja. Na poti smo se ustavili na lepem travniku, pogrnili deko in te pizze zmazali z velikim užitkom
Enkrat jim je nekdo zvandaliziral vrata samostana in s kredo nanje narisal velik penis. Vse nas je zanimalo, kakšna bo reakcija Irene. Ko je zaprla vrata in ga zagledala, se je le nasmehnila in rekla: ”No, kako je fleten.” Mi smo se le tiho zahihitali in vstopili v njen dom, kjer nam je vedno postregla s piškoti.
Z njo smo hodili tudi do bolnikov.
Imela je srce na mestu in bila je zelo fajna in frajerska nuna.
Ne vem, kam se je potem izgubila. Ko smo odšli v srednjo šolo, noben več ni nitislišal za njo. Slike z izletov in drugih norosti pa mi vseeno ostajajo…
O Mateju (ime je izmišljeno) sem vedela le to, kar so mi drugi učitelji o njem povedali. Tudi srečala sva se na šoli… tih, miren in zadržan fant.
Ni moj redni učenec, vendar saj veste, kako se ure v šoli nenehno nadomeščajo. Učitelj zboli ali pa manjka zaradi kakega drugega razloga in namesto njega vskoči kdo drug ter prevzame razred.
Ko sem prvič tako po slučaju dobila razred, v katerem je Matej, on sploh ni hotel niti vstopiti v učilnico. Pustila sem ga pri miru. Na hodniku je počakal kakih 15 minut in se nam potem pridružil. Vsedel se je sam v zadnjo klop, najbolj odmaknjeno od mene in tiho gledal v eno (prazno) točko. Ko je zazvonilo, je odšel iz razreda skupaj s sošolci.
Isto se je ponovilo drugič, le da je bil tokrat že takoj na začetku ure v razredu. Spet je tiho gledal v prazno točko. Pustila sem ga pri miru.
Za naše tretje srečanje sem splanirala teater. Eno izmed tistih ur teatra, o katerih sem vam že govorila. V tem razredu tega še nikoli nisem izvedla, saj je bila to šele moja tretja (nadomestna) ura z njimi. Če sem iskrena, sem od Mateja pričakovala enako odtujenost in izoliranost kot jo je kazal do zdaj. Vendar to kar sem videla, me je zelo presenetilo.
Začela sem z debato o Shakespeare-ju. Nadaljevali smo z debato o Romeu in Juliji, ki je sledila v uprizoritev. Stopila sem na stol (balkon) ter jim zrecitirala malo Julie, kar je sledilo v zabavno atmosfero Nadaljevali smo s pogovorom o Hamletu, ki je sledil v uprizoritev Hamleta v vseh možnih oblikah. Hamlet kot francoski loverboy, Hamlet kot italijanski mafijec v Ameriki, Hamlet kot latino gangster, itd.
Matej se je prebudil. Na obraz je narisal nasmeh in budno spremljal dogajanje. Smejal se mi je
Nato sem dala učencem navodilo, naj se razporedijo v skupine, napišejo ali si zamislijo scenarij in tudi oni meni kaj odigrajo. Matej se je vključil v skupino fantov. Ko je prišel pred razred je zasijal v svoji vlogi.
Ura je bila prekrasna. Ne zaradi teatra, ampak zaradi Mateja.
Ko smo se srečali četrtič, je Matej na začetku ure prišel k meni in me vprašal: ”Se gremo lahko tisto, kar smo se šli prejšnjič?”
”Ti je bilo fino prejšnjo uro?”
Prikimal je.
”Danes se bomo morali nekaj naučiti, kdaj drugič pa spet ponovimo tisto uro, ok?”
Spustil je pogled in se spet tiho vsedel v klop. Tokrat ne v zadnjo, ampak v prvo. Tisto, ki se je dotikala moje mize.
Ne razumem, zakaj imam neprestano težave samo z LJ vozniki.
Živim v lepem, turističnem predelu Slovenije, kjer življenje poteka dokaj mirno. Enako velja za promet. Furamo vsak po svoje, nihče nikogar ne ogroža, nihče nikomur na cesti ne pokaže fakerja skozi šipo, saj za to ni potrebe in vsi vemo, da bomo PREJ ALI SLEJ prišli z avtom do cilja.
Potem pa se med temi mirnimi avti najde nekdo, ki se vsiljivo vriva in prehiteva, da ja ČIMPREJ pride do tja, kamor je namenjen. Pri takih avtih vedno pogledam registrsko tablico in (brez zamere) v 90-ih procentih je LJ. Vesel je že, če samo en avto prehiti v celi koloni. Če ne bo prej od vseh, bo pa prej vsaj od tega polža, ki je ostal za njim
Vedno kadar se spustim z avtom v območje Ljubljane, sem na preži kot sokol in na očeh moram imeti vse štiri vogale svojega modrega dirkača. Zakaj? Ker padem v prerivanje, v izsiljevanje, v hitenje in v čuden body language voznikov, če slučaaaajno kaj spregledam ali pa se motam po parkingu predolgo. Ta body language vključuje tolčenje z dlanjo po glavi, češ ”kaj ti je, kura?” in čudno mahanje z rokami, češ ”kaj pa delaš, kura?” 
V Mariboru je spet druga slika. Tam niti na prehodu za pešce ne čakaš več kot 15 sekund
Brez zamere, Ljubljana, vendar kam se vam neprestano tako mudi?
Vir slike
Torej začel se je veseli december. Ali bolje rečeno - nori december. Čas podarjanja daril, takih in drugačnih, čas nenormalnega zapravljanja, čas impulzivnega metanja stvari v nakupovalni voziček - od hrane do vsega možnega in tudi (posledično) čas finančne krize.
Iskreno, med nami, moji denarnici se že konkretno pozna udarec decembra, čeprav sem si za vse te praznične zadeve, z rojstnimi dnevi vred, določila približno vsoto denarja, ki sem jo pripravljena ”žrtvovati”. Slišala sem, da si nekateri za obdarovanje vzamejo celo potrošniški kredit (mislim, da so o tem govorili v oddaji Piramida). Kaj takega mi nikoli ne bi prišlo na pamet. Temu lahko rečete ”old school”, ampak kljub potrošniški modi se še vedno ravnam po pravilu: malo para, malo muzike.
Rada obdarujem svoje bližnje in rada vidim njihove obraze, ko se razveselijo daril. Če to pomeni kak evro več, ni nobenega problema.
Problem zna nastati pri grupnem nakupovanju daril. Pri takem nakupovanju VEDNO nekdo zajebe. V skupinici ljudi se nekdo odloči, da bo kupil darilo v imenu celotne skupine. Marsikdo (tudi jaz) si potem misli ”A…super. Se vsaj meni ne bo treba ukvarjati s tem.” Napaka! Točno te besede so bile v moji glavi tudi pred kratkim, ko se je za to ”obvezo” ponudila sodelavka. Dogovor je bil, naj bo račun tak, da pride približno 1-3 EUR na enega. No, na koncu je bil znesek 6x večji. Pa pustimo zdaj to…
Naslednja stvar glede daril so nekakšna nenapisana pravila, ki jih ne najdemo v niti eni knjigi o bontonu.
1. Darilo moraš sprejeti, tudi če ti ni niti malo všeč. Zakaj? Ker tako pač je. Če ti kdo prinese volnen pulover z jeleni, ga imaš na sebi pred to osebo vsaj enkrat, pa naj bo še tako negravžna stvar. Zakaj? Ker imaš obvezo pokazati tej osebi, da ti je darilo všeč. Zakaj? Ker je nočeš užaliti in povzročiti vojne med vama.
2. Darilo moram dati. Zakaj? Zato ker vem, da ga bo ta oseba dala tudi meni. Pa vseeno - zakaj? Ker bom izpadel čudak in p**da, če jaz darila ne dam nikomur. Torej, darilo je skoraj obvezno dati.
3. ”Istovrednost”. Velja ena taka skrita zadeva glede daril in jaz jo čutim vsakič, čeprav nikjer ni napisanega pravila, da bi to morala čutiti. In to je ta: če meni nekdo kupi parfum Naomi Campbell in zraven doda DVD filma Boter, mu jaz ne morem kupiti le Kraš bonbonjere, ker lahko pričakujem, da mi jo bo zabrisal v čelo. Ali pa tega ne bo storil, prekleto pa si bo to želel storiti.
”Ni pomembna vrednost darila, misel šteje.” My ass misel šteje. In zgornji primer to dokazuje.
Kakorkoli že, čaka me nakup še štirih daril in moja saga je končana
Pa vesele praznike vsem. Iskreno.
Dolgo, dolgo časa nazaj je bil tisti prelomni dan in trenutek, ko sem v svoji vezi dosegla še višji nivo sproščenosti kot sem ga imela
Že takoj na začetku sva s fantom ugotovila, da nimava problemov s tem, da si eden v kopalnici umiva zobe, medtem ko drugi zraven lula (čeprav sem si prvič mislila, da je malo čuden, ker to počne RAVNO ZDAJ). Pa dobro
Potem sva ugotovila, da nimava problemov niti s tem, da eden opravlja na wc-ju ”dvojko”, drugi pa sedi na robu banje ter mu dela družbo.
S tem dnem sva sproščenost med nama še povečala. No, jaz sem jo Nedolžno sva se žgečkala, vriskala in se režala sto na uro, nakar se ob njegovem prijemu mojih bokov pri moji tazadnji zasliši čisto mali zvokec. Nenameren, spontan in čisto slučajen zvokec, zaradi katerega sem za dve sekundi obstala in svojemu dragemu dala ”pa-ne-da-si-ga-ti-tudi-slišal” pogled.
”Si bila to ti? Hehe a si prdnila? M? A je to od tvoje rite prišlo?”
Oooookk, tudi on ga je slišal
Dve varianti: vse zanikam in se držim zgodbe, da se mu je vse skupaj samo zdelo, ali pa si mislim ”fuck it, če me misliš imeti, boš moral znat prenesti tudi take stvari” in brez sramu vse priznam. Izberem si drugo.
”Glej dragi, mogoče te bo zdaj vrglo na rit, ampak… tudi ženske kdaj pa kdaj prdnemo.”
Ne vem kaj je bilo potem, verjetno se je smejal kot počena žaba. Vem le, da od takrat nimam več problemov z mučnim zadrževanjem vetrov pred svojim fantom ali kot moja kolegica pravi: ”S početjem tega le na WC-ju. Pred njim pa a-a!”
Ko začneš svojemu fantu težit za stvari, za katere je včasih tvoja mama tebi
Ker je tak čas, ker je danes počilo na šolskem hodniku in grozno zasmrdelo ter smo zagnali cel halo, da smo našli učenca odgovornega za to in ker mi je v ponedeljek nek učenec prinesel (dokaj poučno) risbico na to temo, sem se odločila, da malce podebatiram sama s seboj o petardah.
Zahvaljujoč temu fantku zdaj vem za dinamitko, za raketo, za kobro, za vulkanček, za metuljčka in še nekaj. Za čebelico, se mi zdi
Ne razumem evforije in fore petard. Razen seveda pri otrocih, ki doživijo nenormalno navdušenje, ko zadeva poči. Pa še to ne vem zakaj. Še manj pa vem, zakaj starši sodelujejo v vsej tej zadevi Vsi že govorijo vse povprek, kam bodo šli kupovat petarde. Eni frajerji jih po šoli celo DILAJO in RIHTAJO.
”Stari, dej zrihtej…”
???
Jaz sem kot brezpetardni otrok čisto normalno in brez kakega pomanjkanja odrastla. Pa dobro…
Glede praznovanja novega leta zunaj imam že nekaj let eno manjšo fobijo. Ta fobijčica so petarde. Kaj če mi eno raznese direkt na meni. Pred mojimi nogami ali kje v prebližnji bližini mojega telesa. Ljudje jih nenormalno mečejo in včasih pomislim, da jim sploh ni važno kam zadeva pade, važno da pade in poči. What the fuck? To fobijčico imam odkar mi je eno razneslo na tleh med nogami.
Ne štekam. Kaj je fora zapravljanja denarja na nekaj, kar se raznese in poči in od tega nimaš praktično nič?
