29.01.2008
“Moja mama je tablete, oče pa nas je zapustil.”
Vsak otrok se mi zdi slika staršev. Ne govorim le o zunanji podobi, o vidnih znakih, temveč tudi o vedenjskih vzorcih, ki se razvijejo v okviru družine.
Težave in nestrinjanja med partnerjema se pokažejo na otroku. Žal.
Premalo zanimanja za šolo s strani staršev se pokaže na otroku. Žal. Če se starš popoldne ne bo s svojim malčkom usedel za mizo in pregledal njegove domače naloge, se zanjo tudi otrok ne bo brigal. Če ga starši ne bodo naučili, da je prvo šola in šele potem igra, bo otroku šola dol visela in bo ob prihodu iz šole torbo zabasal v najbližji kot ter se nasadil pred računalnik.
Težje težave staršev, kot so alkoholizem ali kaka druga oblika odvisnosti (tablete, mamila, itd.) se bodo poznale na otroku. Žal.
Psihične težave staršev otroci prevzamejo nase. Žal. Vzorci obnašanja, ki jih vidijo doma, se lahko pokažejo tudi pri njih samih. Kaj bi potem razne usposobljene službe s punco, ki si hoče prerezati žile kot je to storila pred enim tednom njena mamica?
Kaj bi potem razne strokovne službe s fantom, ki ga vzgaja ulica? …ki ga bo ulica ubila… ? …ki ga ulica ubija že zdaj…?
Kako žalostne so nekatere zgodbe…
30.01.2008 ob 01:18
Ta dejstva so za psihologijo znanstveno dokazana: predvsem čustva so enaka tistim od staršev,oz tistih čustev, ki jih nimajo starši, jih potem nimajo niti otroci. Izražanje teh čustev pa je lahko različno. (Skynner: Družine in kako v njih preživeti)
Sočustvujem s tabo
30.01.2008 ob 01:28
Starši so po moje krivi za čisto vse, kar se dogaja z njihovimi otroki. In prav otroci posrkajo čisto vse, kar vidijo pri starših. In to že v ranih letih svojega otroštva. Seveda ni nujno, da bo vsak sin pijanec, če je bil oče pijanec, hčerka pa kurba, če je bila mama kurba, toda lepe možnosti, da se zgodi prav to, seveda obstajajo.
Unforseen pravi,
30.01.2008 ob 02:13
@iztok: Obstajajo tudi lepe možnosti, da bosta šla oba, sin in hčerka vsak v svoje skrajnosti. Sin ne bo nikoli poizkusil alkohola in hčerka bo odklanjala spolno intimo.
So pa te stvari precej žalostne. Zdajle sem se malo zamislil, premetal par stvari v glavi in ostal brez besed…
Vse kar si upam izjavit je, da nas hkrati s starši definirajo tudi drugi bližnji ter dobri prijatelji… Na srečo.
30.01.2008 ob 08:23
@Unforseen: se popolnoma strinjam z vsako besedo.
Malo optimizma je pa vseeno fino imet: poleg tega dobiš od staršev veliko dobrih lastnosi, le da se jih tako zelo ne zavedaš.
horaci pravi,
30.01.2008 ob 12:01
Preveliko je žalostnih zgodb, nesrečnih otroštev, zaradi neumnosti staršev, zaradi slabih vzgledov,ki jih dajejo. Tincamalinca ti imaš tako službo, da se boš žal velikokrat srečala z vsem tem. Zelo pa sem vesel, ko vidim punco tvojih let, kako pametno razmišlja. Srečen sem za tvoje otroke, ker mislim, da bodo dobili mamico kot se šika.
30.01.2008 ob 12:17
lado, zanimiva knjiga. Ogromno je literature na to temo, veliko jih potrjuje, da otroci od staršev pobirajo ogromno. Tudi vzorce obnašanja. Na žalost ti niso vedno pozitivni.
iztok, veliko poberejo tudi od prijateljev in Rebelde
Je pa res, da ogromno leži na starših.
Unforseen, te stvari so res žalostne. Še bolj žalostno pa je, da so včasih opažene šele takrat, ko je že prepozno.
horaci, ob branju tvojega odgovora se mi je pa kar en majčken nasmešek naslikal na obrazu, tako lepo si to povedal
Z vsem tem se zdaj začenjam srečevati, navadila pa ne vem kdaj se bom. Lahko pa ti čisto iskreno zaupam, da te za take stvari faks niti malo ne opremi in občasno vse teorije niso vredne nič.
30.01.2008 ob 13:30
Ah, ne vem. Moja starša mene sploh nista vzgajala. Očeta ni bilo nikoli doma. Mama je cele dneve delala, ko pa je bila prosta, je hodila k prijateljicam ali v popoldansko šolo… ali kamorkoli. Doma je bila samo ob nedeljah oz. takrat, ko je bil oče doma (redko). In takrat je bil kreg in sem jaz hotela stran.:( Bila sem najbolj srečna, če nikogar ni bilo doma, da sem imela svoj mir. Da ne pozabim: vzgajala sem se sama in svojo sestro tudi, bila sem med najboljšimi na šoli. In moja sestra tudi. Res pa je, da moja starša nista bila alkoholika ali kakršnakoli odvisnika. Kdo vzgaja otroke danes? Računalnik. Televizija. Kar vidijo otroci na filmu, igricah, tudi uresničijo… Se kdo spomni kakšnega streljanja na šoli? So to otroke naučili starši? Starši so pomembni v rani mladosti, dokler ne začne šola. Potem pa jih vzgaja šola, ulica, televizija, računalnik. Staršem lažejo, ti pa se s tem sprijaznijo in … ko je prepozno, se držijo za glavo.
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 13:31
In vendar je upanje za vsakega, da bo naredil iz sebe nekaj velikega!
Dokazujejo tudi znani posamezniki. Recimo Dave Pelzer. Pa en Francoz, se ne spomnim imena, bil je znan boksar, tega se je učil, da bi ubil svojega očeta … Bil je kot otrok strašno pretepan … dve leti v bolnišnici zaradi posledic. Danes je sredi štiridesetih, je SREČNO poročen in oče - se mi zdi - štirim otrokom. Je pa dolgo potreboval, da je spoznal, da ga ima ta ženska resnično rada.
Aja, tri leta starega je sredi noči mama PRIVEZALA za obcestno luč in ga tako zapustila. Potem je živel pri očetu, ki je živel z drugo žensko. In tam je bilo strašno, kot sem že rekla. Vrgli so ga recimo po stopnicah v klet. Potem, po bolnišnici, je bil v reji in po raznih poboljševalnicah, pobegnil je in preživel na cesti, živel tudi os tega, da je “razveseljeval” stare gospe …
Hočem verjeti, da je za vsakega upanje …
30.01.2008 ob 13:54
dajana, najprej ti bom čestitala za “samovzgojo” in da si ohranila cel čas zdravo pamet, če se lahko tako izrazim.
Močno se strinjam s tabo glede vzgoje otrok danes, veliko se jih staršem kar nekako izmuzne iz kontrole.
Nekateri otroci so v svojem napadu jeze zmožni naresti marsikaj in če ti iskreno povem, sem se tudi sama enkrat ali dvakrat kar malce prestrašila. Učitelji lahko le molimo boga, da ne pride ameriški “trend” streljanja tudi v Slovenijo.
ana, za vsakega je upanje, če je njegov krik na pomoč uslišan.
Unforseen pravi,
30.01.2008 ob 15:16
“… če je njegov krik na pomoč uslišan. ”
Ali pa ugotovi, da s kriki ne bo ničesar dosegel in sam naredi prvi korak. Če je korak pravi (in ponavadi, ko prideš do te stopne, je), se lahko zgodi, da se znajde na toboganu svetle prihodnosti…
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 15:21
Ja, res, JE upanje … In tudi mi sami lahko kaj naredimo. Če spoznamo, moremo hoditi po drugačni poti kot naši starši! Lahko je zelo težko, toda JE mogoče.
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 15:24
Govorim iz sebe.
Vse dobro.
30.01.2008 ob 15:38
Starši so samo ljudje. Z napakami. Nihče ni popoln. Vsi smo le ljudje. In večina staršev, da vse od sebe za otroke.
Je pa res, da je otrok, kot goba in vpija vse kar se dogaja v njegovem okolju. Ne le okolju staršev, temveč tudi družbe v kateri se giblje. In kaj hitro lahko zdrsne na nevarne poti.
Če pa sta starša alkoholika ali narkomana to otroku pusti posledice za vse življenje. Posebno agresivno vedenje staršev je za otroka zelo pogubno. Tu običajno nastopi socialna služba ali psihiatrija ali zapor.
Morska pravi,
30.01.2008 ob 15:56
Res je sicer, da se večina osebnostnih lastnosti izoblikuje skozi samo vzgojo, ni pa zanemarljivo dejstvo, da je tudi otrok v tem soudeležen oziroma nosi neko “odgovornost” za to, da to sprejema. Sicer je večino tega podzavestno, a v določenem obdobju smo sposobni tako imenovane integracije stvari, ki smo jih prejeli od staršev in stvari, ki smo jih doživljali kot otroci v odraslo osebnost, kjer lahko obdržimo tisto, kar se nam zdi primerno in zavržemo tisto, kar se nam zdi neprimerno.
30.01.2008 ob 16:32
Še nekaj… Tisti iz moje generacije niso imeli staršev doma. Takrat je vsak dobil službo. Vsaj tisti, ki so živeli v večjih krajih. In ne poznam enega samega, ki bi bil čuden, zato, ker staršev ni bilo. Pač ni bilo televizije, otroci so se bolj preganjali zunaj Glede alkohola… poznam zelo veliko ljudi, toliko starih kot jaz, katerih starši so bili alkoholiki, pa so otroci normalni, celo nadpovprečni, če gledam v globalu. Mislim, da je za dandanašnji “vzgojo” res kriva televizija in internet. Otroci nimajo biti kje zunaj, v mestih so takoj iz šole doma (tudi po vaseh, kjer imajo veliko prostora za gibanje)- pa pred televizijo in računalnik - to je tako kot mamilo! Ko pridejo starši domov… ne vem, če se sploh kaj pozdravijo. Pogovarjajo??? Glede na to, kaj najstniki pišejo po blogih je bolj kriza… Pogovarjajo se po moje ne veliko. Mislim, da je zelo pomembno, če ima otrok v šoli učitelja, ki se pogovarja z njim, ko ima kakšen problem. Zdaj bo spet Big Brother. A opažaš, kako otroci podivjajo, ko se pojavi Big Brtother?
30.01.2008 ob 17:27
Unforseen, v takih situacijah otrok težko ohrani trezno glavo… za prvi korak mora najprej odrasti in dojeti par stvari.
ana, vsak otrok po moje prej ali slej “vidi” napake svojih staršev in sam sebi obljubi, da jih ne bo ponavljal pa najsi gre za manjše napakice ali pa za večje probleme.
lilalu, strinjam se s tabo. In prav zato je pametno otroke imeti šele takrat, ko si nanje res pripravljen in ko veš, da jim lahko zagotoviš dobro prihodnost.
Dajana, da ima otrok učitelja, s katerim se pogovarja, je vse lepo in prav. Toda kaj, če učitelj ni kvalificiran za vrste problemov, ki mu jih učenec opisuje? Konec koncev učitelji so kvalificirani za poučevanje svojega predmeta v šoli in ne za socialno delo ali delo z odvisniki ipd.
Vse, kar lahko stori, je da posluša in svetuje.
Otroci pa zdajle trenutno najbolj norijo za Rebelde
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 17:37
Moji doma še niso tega omenili, pa imam 4 v OŠ in 2 dijaka. S hvaležnostjo je danes rekla hči, kako so hitro “naredili” tanujno, potem so se pa pogovarjali - o palačinkah! Učitelj, ki prisluhne učencem in sebi, ki se ne boji, da ga bo bolelo zaradi težav učenca, ki učence nosi s seboj in jih ne potisne stran z zvoncem, ki zaključi uro v konkretnem razredu …, tak učitelj je po srcu usposobljen za to delo …
Vse dobro!
Unforseen pravi,
30.01.2008 ob 17:49
Taki odrastejo prej.
30.01.2008 ob 17:50
ana, simpatičnosti tvoje družine se po moje ne da izmeriti
…in imaš prav glede učiteljev. Vendar težko se je potem naučiti pustiti vse te stvari v šoli ter jih ne vlačiti s seboj domov.
30.01.2008 ob 17:51
Unforseen, res je. Prehitro. Ko je otroštvo enkrat izgubljeno, pa ni načina, da si ga pridobiš nazaj.
Unforseen pravi,
30.01.2008 ob 18:17
Lahko. Na malo drugačen način, ampak se da
Pa še lepše je, čeprav drugim ni nič jasno 
30.01.2008 ob 18:40
Hehe
se pravi bi bila tukaj dobra želja zaželeti vsakomur njegovo otroštvo na tak ali drugačen način.
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 21:12
Tina, saj verjetno poznaš lisico in Malega princa. Kaj sta pridobila s tem, da sta se udomačila, ko sta vendar vedela, da se bosta kmalu ločila? A sta veliko pridobila. Veliko pristnega, iskrenega … Nekaj imeti in izgubiti je ponavadi več kot nič nikoli imeti …
Lahko je veliko breme nositi breme učencev s seboj, gotovo moram znati narediti neko mejo, da sami ne zbolimo zaradi preveč … Sama zelo pogrešam, da bi v šoli bolj razumeli mojo bolno hčerko, 4 leta bolno … Da bi rekli: Kazenske naloge pa tebi ni treba narediti … Saj so prijazni, a sočutni v lepem pomenu niso … Se mi zdi, da nihče ne razume …
Ko sem bila sama v skužbi, sestra na otroškem oddelku (največ na otroškem), sem delala marsikaj, kar mi ni bilo “mus” … Že dolgo nisem v službi, spominjam se pa marsikaterega svojega bolnika …
Zaradi teh, ki sem jim skušala stati ob strani, sem bogatejša … Mislim, da sem več pridobila kot izgubila.
Lp
30.01.2008 ob 21:34
ana, prepričana sem, da si te je marsikdo zapomnil po tvoji krasni osebnosti in lepem karakterju.
Na koncu verjetno to šteje… po čem si te kdo zapomni.
Človek mora razčistiti sam s seboj, do kam je dobro razdajati se za nekaj/nekoga. Če ob tem nabere še kako izkušnjo ali dve, pa toliko bolje
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 21:50
Tina, drži, prav to! Tudi plezati ne moreš, če ne znaš, da nekoga varuješ, nekoga, ki je trmoglavo pošibal v steno.
Oprosti, ali jo kakšna posebna merila za ocenjevajne spisa? Ena mama je mojemu možu prinesla kopijo spisa svojega devetarčka. Jaz ali kaj podobnega je naslov. Ali pa kaj v zvezi s prihodnostjo.
Učiteljica je popravila samo eno napako, kosil namesto jem kosilo … Ima lepe izraze, sestavljene stavke, dobre misli … in oceno 4. Učiteljica ni hotela pojasniti ocene.
Podobno se večkrat dogaja. Tako je moja hči dobila pri glasbi (pa zna in to dekle ima čisto same petke doslej) trojko - nejasna navodila … in iskanje po učbeniku …
Oprosti, ne bom brisala, vem pa, da ne moreš pomagati … Toda včasih imam obupen občutek o ocenjevanju …
Vse dobro!
30.01.2008 ob 21:59
Ocenjevanje je subjektivno, ne glede na to kako močno se trudimo, da bi bilo objektivno
Jaz svojim napovem kaj vse bom ocenjevala (recimo pri nastopu, spraševanju), kaj je treba pri vsaki lekciji znat itd. Da imajo jasno sliko o vsem, kar delamo.
Če pri pridobivanju ocen vključijo še svojo kreativnost ali svoj način razmišljanja (npr. spis), imam toliko raje.
Mislim pa, da bi vsaka ocena morala biti pojasnjena. Če ne otroku, pa njegovim staršem. …da je jasno, kaj je treba naslednjič narediti bolje/drugače.
Lahko ti dam primer:
V kontrolni nalogi v 8. razredu smo imeli nalogo iz držav, nacionalnosti in jezikov…učenci so morali odgovoriti na vprašanja.
Eno izmed njih je bilo tako:
the land of Swiss is called: _______________________
pravilni odgovor bi bil Switzerland.
Meni je učenec napisal takole:
the land of Swiss is called: the land of cheese
Nekatere v mojem kabinetu bi to striktno prečrtale. Mene je odgovor tako nasmejal, da sem mu dala polovico točke
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 22:15
Hehe, vidiš, tako je meni všeč!
In če je tisti spis (škoda, ker ti ga ne morem pokazati) brez napak (no, eno ima, toda jaz sem videla še dve majhni, a učiteljica ju ni) in če se fant lepo izraža, ima celo poetične misli … ne dojamem … Saj učiteljica nič ne izgubi, če da oceno malo gor …
In tale tvoj učenec je videl nelo zvezo, kajne … torej je imel neko znanje …
Uf, včasih sem zelo jezna na šolo!
30.01.2008 ob 22:24
Ta je itak inovativc svoje vrste… enkrat mi je na kontrolno napisal ime nekega nogometnega kluba in ful lepo okrasil.
Ko sem vračala kontrolne, sem mu rekla, naj naslednjič napiše raje drugega (tistega, za katerega navijam jaz) pa mogoče dobi pol točke več
Njegov odgovor: “Ne, ne… ne bom se prodal tako poceni.” hehe
ana od srca pravi,
30.01.2008 ob 22:40
Dober je!
einstein pravi,
6.02.2008 ob 18:45
“družina je osnovna celica družbe” je stavek, ki mi še od srednje šole zveni po ušesih. In to je čista resnica, vedenjski vzorci, ki bistveno vplivajo na našo osebnost izhajajo iz našim družinskih odnosov - smo nezaupljivi, ke smo se tega naučili od mame, radi malce jezimo ženske, ker je to oče počel mami (ki zaradi pomanjkanja smisla za humor še danes vsakič popeni),… To seveda velja še danes
Ampak zadnje čase opažam, da zaradi prehitrega tempa življenja stil vzgoje bistveno spreminja, od stroge patriahalne diktature pred kakšnimi 50 leti, zametkov demokracije pred 30-15 je trenutno vedno bolj v ospredju “razpuščena” vzgoja, ko so otroci prepuščeni sami sebi in kar je še huje stil obrnjenih vlog, ko otroci pri starosti 5 let popolnoma nadzorujejo starše in z njimi manipulirajo 100 na uro. In s tem bodo še hudi problemi
In še ena napaka staršev v vzgoji me močno moti, to je, da otroke/ najstnike enostavno dušijo in jim ne omogočajo, da bi se za neke stvari odločali (pa čeprav včasih narobe) sami. Imam občutek, da vzgajamo celo generacijo maminih sinkov. Pogosto opažam že tudi, da mame svojim otrokom, ki so v zadnji triadi OŠ pišejo referate in izdelujejo plakate (ne pomagajo ampak samostojno ozdelajo / napišejo zahtevano, nonsense če mene vprašate)
Kar se pa tiče strokovne usposobljenosti učiteljev za vzgajanje in delo z otroki, pa naš sistem izobraževanja in usposabljanja učiteljev in profesorjev pogrne na celi črti. Dejansko v celotnem študiju ne obstaja (OK za študij razrednega pouka ne vem) niti en samcat predmet, ki bi se usmeril na to področje, niti ena samcata ura. In to je absurd
6.02.2008 ob 19:31
einstein, v celoti se strinjam s tabo. Le da so to vrsto vzgoje strokovnjaki prefinjeno poimenovali “permisivna” vzgoja, da malce prekrijejo razpuščenost v konceptu.
Obstaja sicer pedagogika, katero mislim da imajo vse pedagoške smeri vsaj eno leto. Vendar… teorija je eno.
einstein pravi,
6.02.2008 ob 20:20
saj bi napisal namesto “razpuščena vzgoja” napisal laissez – faire (permisivna to mi je nekako pobegnilo iz sive materije) ampak odkrito priznam, da nisem prepričan, da bi/sem stvar pravilno črkoval, pa bi potem po nepotrebnem trpel moj ego
Pedagogika
my ass, tam nisem spoznal nič uporabnega/novega, ali pa res zelo malo in kot si napisala gre zgolj za teorijo, ki pa običajno nima nič skupnega z prakso. Vaje pri pedagogika pa so tudi bile kar nekaj- izguba časa…
einstein pravi,
6.02.2008 ob 20:23
aja, da ne bo neljube pomote sam nisem nikoli poučeval in tudi ne bom :/ Imam pa za sabo študij ene pedagoške smeri
7.02.2008 ob 20:47
einstein, tudi moja pedagogika je bila bolj boga kar se tiče povezave s prakso.
Mislim, da človeku bolj koristijo izkušnje.