27.02.08
Kategorija Me Myself I, Zabava ob 22:51 avtor: tinamalina
…in zadnjih par dni me prijema nenormalno pogosto in hudo močno.
Ja, lahko bi se označila kot odvisnika od sladkega, saj od vedno ne morem živeti brez vsaj koščka sladkarije na dan. Ali bolje rečeno - koščka čokolade. Bonboni mi ne pomenijo nič in piškoti tudi ne. Mora biti čokoladno.
Recimo, danes sem pojedla že…4 čoko banane, 3 frutabele, 1 bueno in pri tem se ne nameravam ustaviti, saj že čutim nov naval potrebe po sladkem.
Doma si delam zaloge in čeprav ne pojem vsega, zaloga mora biti vedno pri roki. Počasi se začenjam počutiti kot veverica, le da imam namesto orehov v svoji shrambi čokoladne stvari. Če bi imela sladkorno bolezen, bi bila hudo nesrečna in sigurno bi si nafilala polico z diabetičnimi čokoladami.
Smatram se za uravnovešeno osebo, ki zna biti močna v trenutkih šibkosti, vendar čokolada me spremeni v neuravnovešenega odvisnika, ki enostavno mora začutiti njeno sladkost v ustih takoj, ko jo zagleda 
In nove trgovinice čokoladic - takih in drugačnih, ki jih po novem opažam na vsakem koraku, ne povzročijo nič kaj dobrega za mojo šibko točko
Permalink
Kategorija Aktualno ob 22:26 avtor: tinamalina
“Oj”
“Zdravo”
“Kako?”
“Uredu. Pa ti?”
“Ma…kar gre.Koliko imaš let?”
“…”
“Jaz 27. Od kod pa si?”
“z Marsa”
“Si kaj pohotna? Bi se dobila?” itd….
Tako nekako po novem (in po starem) potekajo instant pogovori za instant način do seksa.
Pred kratkim sem namreč po dolgem času prižgala eno izmed internetnih klepetalnic in zelo hitro sem se počutila ob takih in podobnih vprašanjih kot poceni kos mesa na trgu, ki izbira med drugimi kosi mesa. V pogovor zgoraj omenjene sorte ali podobne sorte se nikoli nisem resno zapletala, saj so brez stila in brez pomena. Če kdo najde potešitev na tak način, hvalabogu. Sama pa na klepetalnice nikoli nisem gledala z vidika seksualne potešitve ali kakršnekoli naslade, saj sem se vedno dojemala kot nekoga, kateremu je treba malo več kot le črke, da se “zagreje”
Čudilo me je, da zgoraj omenjenega fanta niti ni zanimala moja preteklost. Ni ga zanimalo kdo sem, kaj sem in lahko bi bila perfektna potencialna širiteljica kake bolezni. Lahko bi bila celo radovedna mladoletna punca. Lahko bi bila maniak, ki bi se dogovoril za srečanje z njim ter ga pretepel do stanja invalidnosti.
Poznam veliko pozitivnih zgodb po zaslugi teh klepetalnic… le klik in najdejo se sorodne duše, le klik in začnejo se dolgoletna prijateljstva, le klik in preneha se osamljenost.
Internetne zgodbe so lahko tudi smešne… prijatelj mi je razlagal, kako se je z neko punco dogovoril za zmenek po parih vročih pogovorih na internetu. Vsak dan znova mi je razlagal, kako je vroča in divja in strastna in vse to. Ko je prišel na dogovorjeno mesto, pa ga je čakala bivša punca, s katero sta šla narazen, ker nista več čutila privlačnosti eden do drugega
Spoznavanja na internetu se zelo enostavno in hitro spremenijo v spoznavanja v realnosti. Vendar ne glede ne enostavnost ter instantnost - previdnost nikoli ni odveč.
Permalink
Kategorija Aktualno ob 21:45 avtor: tinamalina
Pravijo, da je ženska najbolj pripravljena na otroke ter družinsko življenje takrat, ko globoko v sebi začuti materinski čut. Tisti razneženi čut, ki se oglasi vsakič, ko mimo nje prihlača kak mali otročiček ali pa se pojavi takrat, ko zagleda kako mlado mamico z vozičkom, v katerem leži mala štručka.
Moj čut in (dam roko v ogenj da tudi) čut marsikatere druge mladenke zadnje čase doživlja represijo in strada vsakič, ko zagleda ali slučajno ujame na televiziji dve oddaji. Eno na kanalu A - ‘Mali vragci’ in drugo na tv3 - ‘Varuška, na pomoč’.
Oddaji, v kateri so otroci nemogoči, neposlušni in pravi hudički. Oddaji, ki prikazujeta mamice kot utrujena bitja brez energije ter atije, ki pohajkujejo ali pa ležijo na kavčih. Oddaji, ki prikazujeta starše kot nemočne sužnje lastnih otrok.
Vsakič, kadar ju zagledam, pozabim na razneženost ob gledanju malih, miniaturnih oblačilc za najmanjše. Pozabim na počasna sprehajanja, kjer ob meni hlača mali frajer ali mala frajerka ter me drži za roko medtem ko mu/ji govorim o tem in onem. Pozabim na pridnega otroka, ki bo domov nosil petice in se vsakič primem za glavo, saj otroke prikažejo kot najhujši problem vsakdana družinskega življenja.
In vsakič upam, da je vsaj polovica zgodbe izmišljena….
Permalink
20.02.08
Kategorija Me Myself I, Zabava ob 18:59 avtor: tinamalina
Danes se mi je zgodilo nekaj skorajda izven telesnega. Ob nekem pogovoru sem dobila grozno močno željo sogovornici eno pripeti, da ji zadonijo ušesa.
Za vsak slučaj, če me še kdaj kaj podobnega prime, sem razvila par tehnik ‘ohlajevanja’.
1. z mislimi pojdi v svoj varni kotiček (zamisli si, da si na morju, vrhu Triglava, v Tibetu, kjerkoli…)
2. potihem si zapoj Kumbaya My Lord
3. izklop in šumenje v glavi
4. razmišljaj o Peti Wilson v vlogi reševalke v nadaljevanki Baywatch…teče po plaži, lasje ji vihrajo v vetru,…
5. Štej do 50, medtem pa trgaj in mečkaj kos papirja
Permalink
Kategorija Kdo mi zna pojasnit to?, Učiteljska, Aktualno ob 18:46 avtor: tinamalina
Stvari, ki jih opažam in vprašanja, na katera nimam odgovorov:
Kako je mogoče, da mamica pusti svoji hčerki hoditi pomanjkljivo oblečena v šolo, kjer je vedno v družbi fantov, s katerimi se zabava in jim pusti, da jo otipavajo?
Kako je mogoče, da starši svojega otroka ne primejo strožje ali se z njim vsaj usedejo ter pogovorijo, ko vidijo, da je iz dneva v dan v slabi družbi?
Kako je mogoče, da mati ščiti svojega otroka, ki se drogira ter se mu v ‘hobiju’ raje pridruži kot pa da kaj ukrene? Na primer prijavi lastnega otroka na policijo ali v komuno.
Kako je mogoče, da starši svoji hčerki ne dopovejo, da šminka, puder in obnašanje a la Rebelde niso bolj pomembni od dobrih/boljših ocen v šoli?
Permalink
18.02.08
Kategorija Me Myself I ob 18:47 avtor: tinamalina
Svojemu fantu premalokrat povem kako zlat je… kadar je
Smešno mi je, da sem bila včasih (v samskih dneh, ki so trajali od vedno do 2006 ) na Valentinovo bolj pozorna za brezveze, kot pa sem sedaj (v nesamskih dneh).
Letos se je moje darilo pred fantovim skrilo. Ob njegovi pozornosti je kar naenkrat moje darilce postalo majhno in nično… pa ne govorim o materialni vrednosti.
Zakaj na Valentinovo gledam kot na nič posebnega? Ker je z njim Valentinovo vsak dan. Ker nama ljubezni ne zmanjka nikoli in ravno zato je Valentinovo le še en dan naju. Le še en dan najine ljubezni.
Čeprav bi ti to morala povedati pred štirimi dnevi, ti povem zdaj. Saj veš - Valentinovo je le še en dan naju
Včasih sem trapa. Velika. Pa me imaš še vseeno rad. Včasih pomislim, da ti premalokrat rečem, kako zelo rada te imam, saj velikokrat vzamem za samoumevno, da to pač veš… “z lufta”. Kadar ti to povem, pa je pogled na tvoj nasmejani obrazek neprecenljiv. Vsako jutro, ko te ni ob meni, pogrešam tvoj topel objem in stiskanje tvojih mehkih lic… in vtikanje prsta v tvoj nos ter ušesa, da te zbudim :)
Rada zavlečem roko pod tvoja oblačila, da začutim tvoje toplo telo. Obožujem tvoj vonj in ko te ni, ga iščem po postelji.
Brez tebe bi me bolelo srce in ne bi ga znala pozdraviti. Zato ga čuvaj kot si ga do sedaj in tudi jaz bom pazila na tvojega… obljubim. Ne menjam te za nič na svetu, saj si vse, kar potrebujem. Si vse, kar mi je prej manjkalo in si vse, kar si želim za naprej.
Za vedno tvoja,
Tina
Permalink
Kategorija Kdo mi zna pojasnit to?, Aktualno, Zabava ob 18:05 avtor: tinamalina
O sosedskih odnosih v Sloveniji smo slišali že toliko, da se je vse skupaj oblikovalo v že splošno znana mnenja oz. dejstva… in slika ni pretirano lepa
Vsakič, ko sem gledala M. Jermanovo Nedeljsko oko v bivši oddaji TLP, sem se vedno znova spraševala ali morda gledam izmišljene zgodbe in si mislila, da v resnici sosedarstvo v Sloveniji ne more biti res tako zabito. Ljudje so se kregali zaradi narobe postavljene dile, nepokošene trave, ovce, ki vedno znova zaide na sosedov vrt, ipd.
Ta vikend sem bila tudi sama žrtev zabitega sosedarstva. Sosed mi je namreč zagrozil, da mi bo preluknjal gume, če avta ne odmaknem od stene bloka za kakih 30 cm. Baje da vsakič, kadar tja parkiram, parkiram preblizu.
V čem je njegov problem? On se ne more sprehoditi po potki ob bloku do vhoda, temveč mora sredi potke narediti krog okoli mojega avta… (jaz se ob vsem tem sprašujem, kako močno debele noge mora imeti, da ga ta stvar tako močno vznemirja. Normalen človek namreč pride mimo havbe.).
V čem je moj problem? Mislila sem, da ravnam pametno, saj me od zadaj lahko kak sosed oplazi po avtu, ko se baše ven iz svoje garaže.
Torej… kako zdaj ugoditi vsem? Prodati avto? Parkirati v luft? Avto pospraviti v kovček ter ga odnesti s sabo v stanovanje?
Še ena stvar, ki mu ne da spati je ta, da ljudje puščajo avtomobile pred vhodom bloka. Vsaj enkrat na teden pa ga tam pusti tudi on.
Torej… se zgledujem po vzorcu zabitega sosedarstva in je zdaj treba njemu groziti z luknjanjem gum ali naj se enostavno - kot na vse do sedaj - tudi na to požvižgam?
Permalink
14.02.08
Kategorija Glasba, Foto ob 22:22 avtor: tinamalina
…me vedno spravi v dobro voljo.
Njene pesmi so energične, pozitivne, nežne in divje, kakršna je ona sama in ob njih nikakor ne morem obsedeti ali ostati tiho
Permalink
13.02.08
Kategorija Adam&Eva, Moški, Ženske, Aktualno ob 20:18 avtor: tinamalina
Hm…
Od svojih dveh staršev sem navajena, da imata mož in žena (oz. v današnjem času bi bil boljši izraz partnerja) skupni denar. Oba prispevata v družinski proračun in iz tega jemljeta tolarje (zdaj eure) za takšne ali drugačne nakupe.
Nisem navajena na tole: “Možek dragi, mi posodiš 20 eurov za tiso pulover, pa ti jih vrnem, ko dobim plačo?” “Boš ti kupil otroku anorak ali naj mu ga jaz?” “Dajva se zmenit takole: ti mu kupi anorak, jaz pa nahrbtnik.” “Dragi…dolžan si mi še 10 eurov od takrat, ko sva kupila tisto vazo za tvojo mamo.”
Bolje se mi sliši tole: “Glej, kupila bi ta pulover, zelo mi je všeč. Imaš ti denar s sabo? Jaz sem svojo denarnico pustila doma. Greva potem še po darilo za tvojo mamo?”
Opazila sem tudi (globoko se opravičujem, če bo kdo prizadet zaradi tega, kar bom rekla, ampak to sem opazila) razliko med balkanci in Slovenci. Slovenci ob rundi plačujejo sami zase… Slovenec bo plačal le za to, kar je naročil. Ostali si pač svoje plačujejo sami Razen mogoče v primeru rojstnega dneva, ipd.
Ko časti balkanec, pije/je cela miza na en račun
Ali še živimo v času, ko naj bi se moški obnašali gentlemansko in peljali svoje drage na kosila, večerje,…?
Ali natakarji še čudno pogledajo, če prinesejo račun k mizi in ga vzame v roke ženska?
Ali ženske še izgovarjajo stavke kot so: “Ne, ni mogel podpirati mene in družine”?
Permalink
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Aktualno ob 14:07 avtor: tinamalina
Razmišljala sem, kako grozno mora biti čakati na izvršitev (lastne) smrtne kazni.
Velika večina zapornikov v zadnjih trenutkih občuti grozno obžalovanje za storjeni kriminal in strogo preuredijo svoje vrednote, vendar je na žalost prepozno. Ob misli na to, mi vedno pride v spomin film Dead Man Walkin s Sean Pennom in Susan Sarandon.
Kaj pa tisti, ki jih obsodijo po krivici? Za kaj naj bo njim žal? Da so bili ob napačnem času na napačnem mestu?
Smrtno kazen zakonito poznajo ZDA, osrednja in SV Afrika in Južni del Azije. To je skorajda polovica sveta! V Evropi jo pozna le Belorusija. Če samo pomislim na njene metode, se mi obrne želodec: obglavljanje, usmrtitev z električnim šokom, plinska komora, obešanje, smrtne injekcije, usmrtitev s streljanjem,…
O Aziji ne bom niti govorila, tam itak veljajo zakoni, ki si jih še satan ne bi mogel izmisliti.
Ne morem si predstavljati, da bi sama čakala na kaj takega in odštevala dneve. Ne vem, kako bi se soočala s tem in kako bi ohranila zdravo pamet. Že sam občutek utesnjenosti bi me ubil. Zaporniki molijo. Berejo knjige. Pišejo pisma. Imajo celo svoje internetne strani. Delajo spisek stvari, ki jih hočejo storiti, preden odidejo s tega sveta.
Smrtne kazni definitivno ne bi podprla za razliko od doživljenjske z možnostjo pomilostitve po nekaj letih, ki se mi zdi bolj sprejemljiva. To bi dalo nekaterim zapornikom dovolj časa, da opravijo svojo ponovno socializacijo.
Kaj niso ljudje, ki nekoga usmrtijo ravno tako morilci?
Kaj vemo, mogoče so v Ameriki usmrtili ogromno bodočih znanstvenikov, borcev za pravice, profesorjev, itd. Kdo ve, kaj vse bi lahko bilo iz teh ljudi.
Permalink
