28.05.08
Kategorija Učiteljska ob 20:37 avtor: tinamalina
Noviteta v šolskem izobraževanju (izmed mnogih novitet in izmišljotin) je tudi nivojski pouk. Učence iz enega razreda se razdeli v tri nivoje glede na znanje pri določenem predmetu.
Seveda obstajajo prednosti in slabosti tudi pri takem načinu poučevanja. Prednost vidim predvsem v tem, da se z manjšo skupino lažje dela. Delo v skupini petnajstih otrok temelji na bolj intimnih odnosih (če se lahko tako izrazim) kot v skupini petindvajsetih. Ne samo da se lažje dela, tudi snov se lahko ponovi in utrjuje tolikokrat, dokler celi skupini niso zadeve kristalno jasne. V tretjem nivoju torej znanje o angleščini, matematiki in slovenščini še malce nadgradijo z dodatnimi ter malce bolj zahtevnimi vsebinami.
Po drugi strani pa to predalčkanje učencev ni všeč niti otrokom niti staršem. Meni se je danes ob podrobnejšem pogledu na razpredelnico v kabinetu skorajda stemnilo pred očmi. Moja dva talenta, nadarjenca in učenjaka sta celo šolsko leto preživela v drugem nivoju. Takoj sem pomislila na to, kako sta bila prikrajšana za vse vaje in naloge, ki bi jima definitivno bila kos. Odličnjaka sta bila v isti skupini kot tisti, ki imajo znanje za konkretno ali slabo trojko. Začutila sem jezo do vodstva, še posebej pa do učiteljice, ki ju je učila prejšnje leto, saj vem, da je odločitev v glavnem nastala na podlagi njenega mnenja.
Kako so zadovoljni z nivojskim poukom starši, se še nisem imela časa pozanimati. Sem pa prepričana, da bi se našel marsikateri, ki bi se mu tak način poučevnja zdel koristen in produktiven, tako kot sem prepričana, da bi se nekaterim ta prenova zdela le prikrajševanje otrok za bogatenje znanja.
Kako na vse skupaj gledajo otroci mi je jasno. Na nekatere deluje motivacijsko, saj se trudijo doseči/obdržati višji nivo, na druge deluje kot opravičilo za lenobo, ki ga slišim v stavku ‘eh, saj sem prvi nivo’ vedno znova.
Prav tako mislim, da lenobo podpirajo odločbe (saj nekaterim res niso potrebne, pa jih vseeno imajo), ki učencem dajejo poseben status, zaradi katerega lahko podaljšajo pisanje kontrolne naloge za dvajset minut, zaradi katerih učitelj mora razumeti potencialno čudno obnašanje določenega otroka in zaradi česar jim je omogočeno nudenje dodatne strokovne pomoči (ena dodatna ura v tednu z učiteljico za tisti predmet, ki dela težave), ter pogovori s socialno delavko ali šolsko pedagoginjo. Učenci po zaslugi teh ti. odločb potem med poukom gledajo v zrak in mislijo, da bodo ‘itak tam vse predelali’ in potem kontrolno nalogo čudežno pisali 5.
Vloga staršev je tu spet velika. Svoje otroke morajo spodbujati k delu, višjem nivoju ter jim ne vtepati v glavo stavkov kot je: ‘glavno, da je pozitivno’.
Permalink
Kategorija Aktualno ob 19:35 avtor: tinamalina
O novem, denarno zelo krutem in skorajda ekstremnem, prometnem zakonu sem že zapisala par besed. Ideja, da bi tako stroge vsote denarja zmanjšale število prometnih nesreč, se mi je zdela nekako razumna, saj zdaj marsikdo upočasni na raven omejitve ravno zato, ker se zaveda kako močno ga bo težka noga udarila po denarnici.
Vendar bolj kot funkcioniranje novega zakona opazujem v praksi, bolj nesmiseln se mi zdi. Policaje ne vidim v naseljih in tam, kjer so ogroženi pešci ali vozniki. Vidim jih na koncu avtocest in na cestah, kjer ‘naselje’ sestavlja par industrijskih sklopov in kjer niti enega pešca ni na vidiku.
Bojim se, da se je varnost spremenila v navadno odiranje voznikov in v prežo policajev tam, kjer je najmanj potrebna. Pa ne le to - v naseljih, kjer bi res morali stati policaji, stoji kartonasta lutka za policijskim avtomobilom. Stojijo na gradbiščih cest, kjer so omejitve postavljene le zaradi dela, recimo 60 km/h. Postavijo se tam, kjer je 90% možnosti, da se v radar ujame kak tujec ali pa domačin, ki je namesto 60 km/h na koncu avtoceste pripeljal z 80 km/h.
Zakaj se ne postavijo na lokalni cesti Lesce-Bled, kjer je bilo izgubljeno že toliko mladih in malo mlajših življenj po zaslugi nerodno zgrajenih ovinkov? Zakaj se ne postavijo v naselja, kjer so pešci ogroženi 24 ur na dan? Zakaj jih ne vidim tam, kjer je obveznost držanja se omejitev življenjsko pomembna? Zakaj stojijo le tam, kjer bodo stoprocentno vrgli kak euro ali pa kak sto-euro v proračun?
vir
Permalink
27.05.08
Kategorija Ženske, Aktualno ob 19:28 avtor: tinamalina
Obsedenost žensk glede povečave svojih prsi se kaže v vedno večjem izvajanju plastičnih operacij s silikonskimi vsadki (izraz ‘estetske operacije’ nisem uporabila zato, ker v ogromni večini ne gre za estetsko korekturo, ampak le za preseravanje). Vsakič, ko se o zadevi pošalim s prijateljico, se pogovor vedno zaključi s tem, da kompleksa nikoli ne bom razumela, ker naj bi bil moj balkon trikrat bolj zunaj kot njen 
Obsedenost se vidi tudi v reklamnih oglasih, ki se pojavljajo na zadnji strani skoraj vsake ‘ženske’ revije. Te tablete, one tablete… ‘v roku treh mesecev bodo vaše dojke bolj napete in za eno številko modrčka večje’, ne pripišejo pa ‘vse kar morate storiti je, da nam nasedete, nam podarite 50 eurov za vsako stekleničko po 20 tablet, jih pridno pogoltnete vsakič pred spanjem ter zaman upate na spremembo.’
Slovenke je konkretno znervirala tudi Saška Lendero, ki sta ji kar tako čez noč punci zrasli s posebno masažo, katere kot nalašč ni hotela nikomur zaupati. Masaža se seveda mora izvajati pravilno in se je ne da naučiti kar tako čez TV ekran in v roku dveh minut. Nastala je huda mrzlica iskanja primernega ‘vrača’, ki bi tudi njim pokazal tehnike šlatanja ter maltretiranja lastnih oblin, da bi se le povečale.
Danes sem zagledala novo podobno reklamo na internetni strani 24ur.com, ki se glasi: Skrivnost povečanja prsi brez plastične operacije. Zadevo sem si ogledala iz čiste radovednosti. Zanimalo me je, s čim bodo ženske nategnili tokrat. Pod naslovom so se skrivale kapsule, ki naj bi jih ženska jedla približno pol leta ter po redni uporabi opazila razliko v volumnu njenih prsi. Skupaj so napacali par naravnih izvlečkov, ki naj bi garantirali 1-2 številki večji modrček. Zaenkrat je vse izgledalo dokaj mamljivo, dokler si nisem opisa bolj podrobno prebrala in končno opazila dve finti.
Ena je, da je v steklenički, ki stane 70 eurov, tablet le za en mesec, druga pa je v tem, da se ob prenehanju jemanja tablet, dojka povrne v prvotno stanje. Se pravi, po domače (Srbi bi rekli ‘da oborimo’) bi to pomenilo nekaj takega: za rezultat (torej pol leta uporabe) bi dali/podarili podjetju 420 eurov, če slučaaaaajno prenehaš z jemanjem tablet, pa gre tvoj balkon nazaj in zaradi raztegnjene kože predvidevam da tudi dve nadstropji nižje.
Se pravi vsa zadeva se zreducira na dve opciji: imej ogromno denarja, da lahko vzdržuješ svoj balkon bogat ali pa se zadeve raje ne loti, saj po uporabi tvoje dojke ne bodo le majhne, ampak tudi zelo žalostne
Permalink
Kategorija Za tvoj srček ob 16:50 avtor: tinamalina
Dečko, hvala ti za vse lepe stvari, ki mi jih daješ. Čeprav sem včasih trmasta, si (za)vedno v mojih mislih in v mojem srčku, kjer je največji del rezerviran zate.
Permalink
26.05.08
Kategorija Me Myself I ob 19:00 avtor: tinamalina
Včeraj sem si po dolgem času privoščila skodelico lepih, rdečih češenj. Češenj, ki mi kljub svoji lepoti izgledajo kot super skrivališče za črve. Koliko črvov sem v življenju pojedla ravno po zaslugi tega sadja, raje ne razmišljam.
In prav tako sem se včeraj ponovno zavedla, da vedno znova opravim čuden oz. skorajda varnostni proces, predno dam vsako od njih v usta. Vsako češnjo s prsti razpolovim, saj se ob misli, da bi spregledala kakega podnajemnika, ki bi odromal v moj želodec, kar stresem. Šele ko si jo podrobno ogledam in jo strokovno odobrim, si jo z veseljem privoščim.
Občudujem ljudi, ki češnje in slive cele potlačijo v usta in ob omembi zajedalcev le zamahnejo z roko in odvrnejo: ‘Pa kaj, bo pa še malce zahrustalo zraven’.
Permalink
Kategorija Moški, Me Myself I, Ženske ob 18:22 avtor: tinamalina
Rojstvo otroka je lahko najlepša stvar, ki se paru zgodi. Kako dogodek prihoda novega bitja v vezo doživita, pa je njuna odločitev.
Sama spadam v skupino žensk, ki bi vsak trenutek hotela podeliti s svojim partnerjem, ki bi me ves čas držal za roko, skupaj z mano lovil pravi tempo dihanja, me opogumljal ter brisal potno čelo. Moja želja ni klišejska slika hollywoodskih filmov, kjer ženska moškega smešno nadira in vse skupaj izgleda kot živčna vojna. Bolnišnic nikoli nisem marala in sovražim že samo njihov vonj, zato bi se bala sama iti v sobo polno medicinskih sester in zdravnikov. Da imam poleg sebe roko, ki me ima rada in me tolaži, bi mi pomenilo veliko.
Najbolj smešen scenarij, ki se lahko zgodi je ta, da ravno močnejši spol v danem trenutku zataji ter pade v nezavest od vsega vznemirjenja, medtem ko ženska kljub vsemu ostane zbrana in prisebna
Gredo moški v sobo le na željo žensk? Je prisotnost očetov pri porodu v slovenskih bolnišnicah sploh omogočena? Si moški sami od sebe želijo podeliti ta moment s svojimi partnerkami? Kako zbirajo pogum za trenutek vstopa v očetovstvo? So bolj zmedeni od svojih nosečnic?
Za svojega fanta si lahko mislim, da bi tam hotel biti ne le z mano, ampak celo pred mano Če bi si vnaprej pripravil fotoaparat, bi ga jaz definitivno že vnaprej skrila, da ga ne bi našel, ko bi napočil pravi trenutek, saj zna biti prava mala pain in the ass s to tečno napravo. Cel čas bi mi govoril smešne stvari in me spravljal v smeh, da bi pozabila na muke in bolečine. Zaradi njegovih norčij bi bil najin otroček edini novorojenček, ki bi se ob prihodu na svet zasmejal namesto zajokal Vsak dan bi nama v bolnico prinesel balon in vrtnico in njegovo prvo darilo malčku bi bil… DVD risanke Snowman
Permalink
Kategorija Kdo mi zna pojasnit to?, Nekaj čisto drugačnega ob 17:24 avtor: tinamalina
Pojav, katerega je raziskoval in opisoval antropolog M. Mauss, se mi zdi tako zelo zanimiv, da bom z velikim veseljem prebrala vsako vaše mnenje o zapisu. Za pisanje me je motiviral tudi komentar blogerja Oki-ja na zapis o posmrtnem življenju.
Pojem avtosugestivne smrti pomeni, umreti na podlagi lastne odločitve. Oki govori o možakarju, ki se je nekega dne ulegel ter svojcem rekel ”Dost mam vsega!” in nekaj minut kasneje umrl. Mauss govori o ljudstvih iz Polinezije in Malezije na podoben način.
Tam namreč verjamejo, da bo človek, ki je stopil na senco drugega človeka, umrl. In to se res zgodi. Senca je človekova bistvena esenca in njegovo duhovno bistvo. Če prekršiš ta tabu, je kazen nič drugega kot smrt. Človek, ki je stopil na senco drugega, je v parih dneh umrl brez kakršne koli pomoči.
Vsa ostala ljudstva so dokaz, da človek ne umre, kadar stopi na senco drugega. Hudiča, saj si hodimo po sencah neprestano. Predstavljajte si, kakšno izumrtje bi sledilo večjim mestom, kjer se ljudje vsak dan srečujejo z gnečo. Kaj se torej zgodi?
Edina možna razlaga je kultura. Vpliv kulture postane tako močan, da telo/posameznik zanemari svoje lastno delovanje in začne delovati po pričakovanjih družbe. Gre za zamenjavo statusa iz osebe, ki bo (po pričakovanjih družbe) živela še dolgo časa v osebo, ki bo kmalu umrla. Telesna zasnova začne funkcionirati drugače. Podzavestno član družbe izpolni pričakovanja njene kulture.
Iz tega lahko sklepamo naprej, da je telo totalno tesno povezano s kulturo. Brez kulture je telo biologija. S kulturo telo postane fiziologija, ki deluje v okviru njenih smernic.
Sedaj pa še tisto drzno vprašanje. Če nam fenomen avtosugestivne smrti dokazuje, kako tesna je vez med delovanjem telesa in ‘ukazi’ kulture, torej pričakovanji družbe… kaj lahko iz tega sklepamo o mnogih boleznih?
So le družbeno določene? Bi v okviru drugih kultur kako smrtno bolezen tudi preživeli?
Permalink
Kategorija Aktualno ob 16:39 avtor: tinamalina
Spomnim se poletja kake tri ali štiri leta nazaj, ko sem vsak dan svojih počitnic vstajala iz postelje z občutkom gnusa in odpora do tiste počitniške službe v fotografski trgovini, ki je ponujala še albume za slike, razglednice in neke male pizdarije, katere so poimenovali kao ’suvenirji’.
V tej službi sem bila hudičevo nesrečna. Ne zaradi plače, ampak zaradi sodelavcev. Vsi po vrsti so se vzvišeno nosili in komaj čakali, da kaj zaserješ, da lahko naredijo prepih z izpihovanjem svojega ogromnega ega. Vzdušje je bilo gnilo, brezvezno in obupno. Skozi dneve in tedne sem se navadila in utrdila že toliko, da sem delo opravljala avtomatično, brez napak, gužvo ogromnih egov pa sem začela ignorirati. Na zadnji dan te bedne službe sem si privoščila najdražji koktejl v najbližjem baru z najboljšo kolegico.
Ko so me v sedanji službi povabili na razgovor ter mi dali v roke redovalnico, sem sama pri sebi upala, da bo moja izkušnja prijetna in da nikoli več ne občutim zjutraj takega odpora kot v času tiste trgovinice. Seveda sem se zavedala dejstva, da me čakajo tako dobri kot tudi slabi dnevi. Vendar zdaj se spet borim z istim občutkom, le v drugi obliki.
Vedno sem bila bolj individualist kot pa team player in način mojega opravljanja dela je posledica moje osebnosti. Vso svojo energijo sem vložila v ure pouka in v otroke, sodelavce pa sem imela le za sprotne sogovornike, s katerimi sem poklepetala med odmorom in od katerih nisem bila nikoli odvisna. Odnos najbližje sodelavke do njene nadrejene osebe in do otrok se mi je zdel totalno zgrešen, zato sem imela zelo malo stika z njo in posledično tudi z njenimi somislečimi ‘člani klana’.
Z otroci smo dosegli neverjetne rezultate, kar mi je pomenilo večje veselje kot pa razpredanje v kabinetu o tem, kako nenormalni, podivjani in še marsikaj so otroci na tej šoli. Čeprav so mi dali učilnico tako slabo opremljeno, kot bi bila skupaj sestavljena iz kartona, sem se trudila po najboljših močeh čimbolj okrasiti stene, jo narediti domačo in udobno ter jo ohranjati čisto in pospravljeno.
Skratka, s strani otrok in pouka vse uredu in prav. A kaj, ko se je začelo sranje s strani sodelavcev. Začelo se je pred nekako parimi meseci, ko je sodelavka skorajda histerično tekla k pomočnici ravnateljice zaradi neke malenkosti (kljub najinem internem dogovoru in pogovoru o tej isti zadevi). Nadaljevalo se je z osebno kritiko ravnateljice, za katero ni imela nikakršne resnične podlage, nobenih argumentov. A verjetno je s tem hotela le zakriti svojo napako, saj ni izpolnila danih obljub. Ko sem nazadnje ravno od nje slišala kritike svoje najbližje sodelavke, sem se le rahlo nasmehnila in si mislila svoje, saj glava šole nima pojma, koliko slabih besed je ta ista sodelavka namenila ravno njej v privatnih pogovorih.
Sramotno, kakšnega obnašanja so zmožni odrasli in izobraženi ljudje.
Moj odmor s kavico je vedno v krogu iskrenih in sproščenih sodelavcev, ki raje kot o delu drugih govorijo vice in debatirajo o tem, kaj so počeli čez vikend in na tak način nobena pavza ni izgubljena pavza - izgubljena v negativizmu in brezveznosti.
Permalink
18.05.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega ob 17:36 avtor: tinamalina
Ali obdobje po smrti res obstaja ali si ga je človek le izmislil, da bi potolažil sam sebe?
Smrt je del življenja, s katerim se človek najtežje sprijazni. Vedno živi v njeni senci in ne čudim se, da je izumil veliko načinov, da ta dogodek lažje prenese. Veliko funkcijo v razlagi ter sprejemanju smrti kot dela življenja in narave na svojih ramenih nosi religija. V ‘primitivnih’ plemenih naj bo to magija. Naše resnično življenje je prepleteno z verovanjem, z drugo dimenzijo ter raznimi obredi, v katere to dimenzijo vključujemo. Naše poslavljanje od mrtvega človeka nas združuje pri pogrebih in ob vsaki ceremoniji duhovnik govori o posmrtnem potovanju duše.
Pa posmrtno res obstaja?
Dostikrat razmišljam o tem, kako bedno bi bilo, če po smrti ne bi bilo ničesar več in če bi bila to res zadnja postojanka vsakega človeka. Potem se ne bi mogla vračat nazaj in opazovat svoje najdražje kako se starajo, kako odraščajo, kako me pogrešajo, kako si najdejo novo punco… hej!
Velikokrat je to tolažba ne le zame, temveč tudi ko pomislim na tiste, ki so že odšli. Kje so tisti, ki so nas že zapustili? Nikakor se ne morem sprijazniti s tem, da tako mlade duše ne bi živele naprej, pa čeprav v drugem svetu.
Življenje je sestavljeno iz večnega kroga rojstev in smrti. Morda se smrt nekoga obrne v rojstvo drugega.
Čeprav se jih bojimo, so ravno duhovi tisti, ki nam dajejo dokaze o nadaljevanju življenja. Nas misel na kaj takega globoko pretrese, spreleti nas srh in od strahu se nam poviša srčni utrip, medtem ko nekatera plemena oz. ‘primitivne’ družbe to jemljejo za samoumevno stvar. Smrt jemljejo le kot nek prehod, isto kot prehod v odraslost. Pač ena izmed postojank življenja, ki vodi v nadaljevanje.
Permalink
Kategorija Me Myself I, Zabava ob 17:10 avtor: tinamalina
Načelo, ki ga nisem nikoli razumela in o katerem ne razmišljam, da bi ga prevzela za svojega.
Ljudje, ki se po njem ravnajo, so mi smešni. V srbohrvaščini obstaja izraz ‘đabić’, ki lepo opiše karakteristiko, o kateri govorim. Opiše človeka, ki misli, da mora vzeti vse, kar se ponuja zastonj. Ne le da mora to vzeti, vzeti mora na kupe in pozabiti na skromnost ob tej ponujeni priložnosti, pa četudi gre za banalno stvar kot so namizni koledarčki :)
Nemalokrat sem se znašla v situaciji, kjer je bila ob kakem srečanju, predstavitvi, povabilu ponujena tudi brezplačna hrana. Prigrizki raznih vrst, slani prigrizki, sladki prigrizki in sploh - vse možno. Če je bilo še tako zastonj in če nisem bila lačna, nikakor nisem mogla jesti. Ni variante, da bi si prilastila pladenj ter se potopila vanj. In vedno se je poleg mene našel nekdo, ki me je silil in posiljeval ‘daj, vzemi, saj je zastonj’ ali pa ‘najej se, tukaj imaš zastonj hrano’. Jaaaaa…imam zastonj hrano, ampak imam v denarnici tudi kak tolar, da si jo kupim sama, ko bom res lačna. Vsakič sem potem dobila še večji odpor do jebenih prigrizkov, okoli katerih se je trlo lačnih đabiških riti, ki so dajali v usta enega za drugim. Razlog nikakor ni sramežljivost ali kaj podobnega. Razloga še sama ne vem.
Kadar sem bila povabljena na kosilo ali večerjo, nikoli nisem imela v glavi: ‘moram si privoščiti, saj je zastonj!‘, ampak sem si vedno naročila zmerno kosilo in bila seveda tudi malce obzirna do cene na meniju. Vzela sem toliko, kolikor sem bila lačna, saj nisem prišla ponudnika odreti in ožeti, ampak z njim poklepetati ob kosilu.
Zakaj zastonj stvari prižgejo v nekaterih glavah alarm po grabljenju?
Ali pa bi se morala vprašati drugače. Zakaj sem jaz tako smešna, da takrat ne grabim?
Permalink
