18.05.2008
Ali res verjamete v posmrtno življenje?
Ali obdobje po smrti res obstaja ali si ga je človek le izmislil, da bi potolažil sam sebe?
Smrt je del življenja, s katerim se človek najtežje sprijazni. Vedno živi v njeni senci in ne čudim se, da je izumil veliko načinov, da ta dogodek lažje prenese. Veliko funkcijo v razlagi ter sprejemanju smrti kot dela življenja in narave na svojih ramenih nosi religija. V ‘primitivnih’ plemenih naj bo to magija. Naše resnično življenje je prepleteno z verovanjem, z drugo dimenzijo ter raznimi obredi, v katere to dimenzijo vključujemo. Naše poslavljanje od mrtvega človeka nas združuje pri pogrebih in ob vsaki ceremoniji duhovnik govori o posmrtnem potovanju duše.
Pa posmrtno res obstaja?
Dostikrat razmišljam o tem, kako bedno bi bilo, če po smrti ne bi bilo ničesar več in če bi bila to res zadnja postojanka vsakega človeka. Potem se ne bi mogla vračat nazaj in opazovat svoje najdražje kako se starajo, kako odraščajo, kako me pogrešajo, kako si najdejo novo punco… hej! 
Velikokrat je to tolažba ne le zame, temveč tudi ko pomislim na tiste, ki so že odšli. Kje so tisti, ki so nas že zapustili? Nikakor se ne morem sprijazniti s tem, da tako mlade duše ne bi živele naprej, pa čeprav v drugem svetu.
Življenje je sestavljeno iz večnega kroga rojstev in smrti. Morda se smrt nekoga obrne v rojstvo drugega.
Čeprav se jih bojimo, so ravno duhovi tisti, ki nam dajejo dokaze o nadaljevanju življenja. Nas misel na kaj takega globoko pretrese, spreleti nas srh in od strahu se nam poviša srčni utrip, medtem ko nekatera plemena oz. ‘primitivne’ družbe to jemljejo za samoumevno stvar. Smrt jemljejo le kot nek prehod, isto kot prehod v odraslost. Pač ena izmed postojank življenja, ki vodi v nadaljevanje.
rockstar pravi,
18.05.2008 ob 19:59
Nikoli še nisem razmišljala v tej smeri…
Ponavadi me je, ko pomislim na smrt, najprej strah - pa ne strah umreti, ampak strah tega da bodo meni najbližji umrli prvi.
Duhov se pa bojim. Ne verjamem, da so vsi prijazni.
18.05.2008 ob 20:39
rockstar, strah pred smrtjo je čisto normalen pojav, če ima človek rad življenje in ima še mnogo planov za naprej. Glede drugih pa… težko se je sprijaznit z izgubo, kaj šele jo preboleti.
Glede duhov pa… prijazen ali ne, če bi kakega videla, bi me infarkt
18.05.2008 ob 20:59
Jaz se Casperja ne bi ustrašil
Glede posmrtnega življenja pa, kaj vem. Cel kup dokazov o tem obstaja. Če je res ali ne, me raje ne zanima, saj če je res, me bo kap od strahu. Četudi me obišče le Casper
Je pa res, da se bolj od mrtvih ljudi bojim nekaterih živih. Ti lahko naredijo veliko več škode.
Sicer pa so duhove naredili filmi.
18.05.2008 ob 21:04
Ja kako zdaj to iztok… ravno ti pišeš o tem, da si ga videl
potem niso le v filmih.
18.05.2008 ob 21:21
Mislil sem v smislu, da se jih moramo bati.
Po moje so v resnici čisto okej. Pač dolgčas jim je, pa nas malo obiščejo. Pol so pa jezni, ker se jih bojimo zarad filmov.
18.05.2008 ob 21:31
Kaj pa tisti, ki razmetavajo po stanovanju in človeka obsedejo?
18.05.2008 ob 21:35
Poltergaisti in demoni, ja ti pa so bolj zajebane sorte. Teh pa se je treba pazit.
Unforseen pravi,
18.05.2008 ob 23:23
Jaz sem se itak odločil, da bom živel vsaj sto let, tako da se do takrat ne bom dosti sekiral. Če do takrat ne bo dosti narejenega in zanamci ne bodo dobili nič pametnega v roke, potem bo pa itak boljše, da me čim prej pobere
Umreti v bližnji prihodnosti pa res nočem. Po vsem tem jebanju, da sem tam kjer sem, res ne. Če me že doleti, bi srčno rad s sabo odnesel vsaj znanje, če že izkušenj ne. Pa čeprav mi tam, kamor bi šel, niti ne bi koristilo. Je le preveč dragoceno
PS: Kje za vraga si dobila to temo? Se mi zdi, da ni ravno preveč posrečena…
19.05.2008 ob 07:28
Po smrti gremo tja, kamor globoko v sebi verjamemo , da bomo šli. V enega izmed tematskih žepkov paralelnih svetov. Eksotičen otok (ženska verzija) drugo nadstropje levo , za eksotičen otok (moška verzija) pritličje tretja vrata desno , za babilonsko knjižnjico in večen znak “Tišina!” z dvigalom do vrha , za joškaste valkire in pir v potokih kar počakajte v sprejemnici - pride dežurni Az po vas. Če ne veš za pekel , pač ne greš tja. Še en razlog več , zakaj je potrebno misijonarje bolj neugodnih religij skenslat preden odprejo usta.
19.05.2008 ob 15:57
Unforseen, ko pogruntaš recept za tako dolgo življenje, se kar javi
Vidiš, zato je treba vsak dan čimbolj izkoristiti, da ti potem ni žal, ko enkrat greš.
Kje sem dobila temo? Pojma nimam.. upam, da bo naslednja bolj posrečena
neurovore, torej grem jaz za vedno na morje pit koktejle?
A ni tudi pekel funkcionalna zadeva? Da nas malo zruka, kadar pomislimo, da bi koga ubili ali spali s tujo ženo ali kaj podobnega.
Unforseen pravi,
19.05.2008 ob 17:19
Umm… Hotel sem reči predlogo (za blog), pa sem kar direktno prevedel v temo(theme).
19.05.2008 ob 17:50
Tinamalina - jap , koktejli na morju so tvoje posmrtno življenje
Če rabiš strah pred peklom , da koga ne ubiješ , potem prijazni strici v dolgih belih plaščih niso daleč
Hm, a je bil to freudovski slip ali si želiš tujo ženo ? (Se grem zdaj strateško premaknit izven dosega)
19.05.2008 ob 18:16
Unforseen, ?
neurovore, torej če tega ne dobim, lahko tebe smatram za odgovornega, da si me nafilal s praznim upanjem in te lahko pride moja izgubljena duša za kazen ponoči strašit?
Reševanje freudovskih stvari je dokaj uspešno za mano, tako da se možem ni treba tresti, če se zasukam okoli žena hehe
20.05.2008 ob 07:22
Tinamalina - ne bo šlo. Očitno potem nisi dovolj verjela v koktejle. To je kot pri prevarantskih potovalnih agencijah. Ko te enkrat vržejo na kup peska namesto v hotel s petimi zvezdicami … je že prepozno
Vsaj do naslednje reinkarnacije (in tu je spet haklc - tudi v to moraš verjet, heh )
horaci pravi,
21.05.2008 ob 18:29
V našem življenju se nič ne uniči, spreminja le oblike, stanje, lastnosti….. Kaj nas čaka ne vemo,mogoče za nami ostane samo pepel, kosti ali nekaj več. Končni odgovor, da samo smrt, no pustimo se presenetiti. Sam verjamem, da nekaj obstaja onkraj, kaj je to pa ne vem točno. Najbolje to rešuje vera, ta nam daje upanje in iz izkušenj vem, da verujoči veliko lažje zapuščajo ta svet. Bolje se sprijaznijo s kako hudo boleznijo in se prepuščajo božji volji. Tudi če nato ni nič, jim že na tem svetu dosti pomaga upanje, vera in misel, da se srečamo tam nekje.
Oki pravi,
21.05.2008 ob 21:34
Ali verjamete v predrojstno življenje?
Smrti se je treba bati približno toliko kot svojega rojstva: saj veste, kako stresen in boleč je bil tisti ozek prehod ven
Strah, da nas po smrti ne bo, pa je primerljiviv s strahom, da nas ni bilo recimo vso zgodovino do sedaj.
@ horaci: prav imaš, noben atom tvojega telesa se ne bo uničil. Samo v nečem drugem se bojo znašli!
21.05.2008 ob 22:35
neurovore, morda pa se vrnem nazaj kot kaka superzvezda in bom lahko vsak dan uživala na morju ob koktejlih
horaci, welcome back, smo te že pogrešali
Ne spremeni se to, da je družba večna (vsaj do kake apokalipse). Kar se tiče posameznikov, pa so minljivi, česar je nekaterih ali pa kar vseh hudičevo strah, vera gor ali dol.
Oki, tega stresnega in bolečega prehoda se nihče ne zaveda, smrt pa človek izkusi zelo zavestno
Unforseen, šele zdaj štekam, kaj si mi hotel povedati s tisto temo
Oki pravi,
22.05.2008 ob 00:59
“smrt pa človek izkusi zelo zavestno”
Hmmmmm, a res vsak dan trenutek, ko zaspiš, izkusiš zelo zavestno? Ne bi rekel
Skoraj nobena smrt ne poteka tako, da vsi deli možganov prenehajo z delovanjem v isti milisekundi, delovanje še zadnjega dela pa ne bi imenoval “zelo zavestno”.
Razen tega, še noben mrlič do sedaj ni trdil, da je zelo zavestno izkusil smrt!
Nimam pojma, kdo širi te dezinformacije, sumim pa, da živi!
Oki pravi,
22.05.2008 ob 01:32
P.S. Vsi imamo nesmrtnost nekje med nogami, ego in telo sta hitro pokvarljiva in vnaprej predvidena za odpad. Pravilo igre je, da je treba čimveč žogic servirati v naslednjo generacijo in se pravočasno odstraniti z igrišča!
22.05.2008 ob 07:41
@tina - Ha! To bi se že lahko kvalificiralo kot exploit. Game developerji pri tem nimajo smisla za humor in boš hitro imela svoj uporabniški račun zaklenjen … permanentno
22.05.2008 ob 17:44
Oki, hehehe
bolj kot to sem mislila na dejstvo, da se pred spanjem/smrtjo zavedaš, da toneš in da te kmalu ne bo več. Medtem ko pred rojstvom ne veš, da te čaka ozek in stresen prehod v svet skozi neko čudno mamino zadevo 
neurovore… in moja duša bo končala v kakem kamnu ob cesti ali polžu slinarju?
Oki pravi,
23.05.2008 ob 02:14
“zavedaš, da toneš in da te kmalu ne bo več”
V bloku nasproti nas je zivel možakar, star nekaj čez 100 let. Nekega dne je svojcem, ki so skrbeli zanj, rekel: “Dost mam tega!”, se ulegel na kavč in nekaj minut kasneje umrl. Tako so rekli.
Saj tonemo nonstop, nihče ne postaja mlajši. Tega, da nihče od nas ne bo učakal konca 21. stoletja, kar bo kmalu :), pa se tudi zavedamo. So what, razlog več za žur!
23.05.2008 ob 04:15
Tina, tvoja duša bo končala ob duši tvojega fanta. Nekje visoko na oblaki. Če se dva namreč ljubita, njuni duši vedno končata skupaj. To je dokazano dejstvo in celo jaz v to verjamem.
23.05.2008 ob 12:46
ja,verjamem in ja, obstaja.
23.05.2008 ob 15:40
Oki, zdaj si mi pa dal dobro temo za nov zapis
iztok, se pravi je vse, kar je posmrtno, odvisno od sedanjega stanja v življenju?
Blazz, kratko in jedrnato
23.05.2008 ob 16:10
Tina, tako je. In ker se mata vidva s fantom koker jaz vem, neizmerno rada, bosta tudi v raju skupaj. Midva z mojo punca sva si že rezervirala najboljši sedež
23.05.2008 ob 18:14
Ena izmed funkcij religije, je tudi kompenzacijska funkcija, ki naj bi slabe trenutke, momente, trenutnega življenja, zamenjala z dobrimi v posmrtnem življenju. Torej, slabo naj bi se v posmrtnem življenju povrtnilo kot dobro.
Stvar je samo v tem, ali se temu verjame ali ne. Škoda, ker nihče še ni prišel nazaj in povedal, če je temu res tako. Čeprav sem nekoč prebrala vic, da zato ne pridejo nazaj, ker se bojijo, da bi vsi, ki smo še živi, hoteli čim prej umreti in se jim pridružiti pri boljšem življenju…
We will see…
Oki pravi,
24.05.2008 ob 02:36
Bravo, claudyka, glede kompenzacijske funkcije, samo kdo razsoja, kaj so slabi trenutki? In kakšno je glede na slabe trenutke posmrtno življenje deževnika? Ali regrata?
24.05.2008 ob 14:24
Oki, saj pravim, da se imajo očitno tako dobro, da nam tega ne želijo povedati, tako ljudje, kot regrat
Ne vem, stvar filozofije?
25.05.2008 ob 22:32
claudyka, voham sociologinjo?
Oki, deževnik je v posmrtnem življenju spet nazaj v enem kosu?
Oki pravi,
25.05.2008 ob 23:19
Ne samo, da je deževnik v posmrtnem življenju spet v enem kosu, ampak pridobi tudi sposobnost lebdenja v prostoru, zrase mu nekaj parov zelenkastih lovk in okoli njega se pojavijo nekakšni svetleči obroči. Lahko tudi povzroči, da je kos, ki ga je izvlekel iz zemlje, nenadna žrtev sosedovega mačkona, če ga je povozil avtomobil, pa pnevmatike pogosto prehitro začnejo izgubljati profil. Jaz se ne bi hecal s tem!
25.05.2008 ob 23:33
Posmrtno življenje obstaja. Tudi reinkarnacija obstaja. Če te to res zanima lahko celo z regresijo “doživiš” del svojih prejšnjih življenj. Obstajata knjigi Potovanje in Usoda duš, ki to dokaj natančno opišeta.
26.05.2008 ob 15:15
david, pa verjameš tem dvema knjigama?
Opisujeta tudi kaj o podoživljanju teh življenj s pomočjo hipnoze?
26.05.2008 ob 20:20
Kako lahko verjamete v nekaj, če pa ni o tem nobenega živega dokaza? Saj lepo da verjamete, jst bi tut, če bi imela za to dokaz…
@tinamalina: delno. Me namreč zelo zanima, vendar študij ne bo sociologija, pač pa se vsekakor nanaša na sociologijo
Oki pravi,
26.05.2008 ob 20:29
Saj doživljanje prejšnjih življenj, prihodnjih in še marsičesa drugega ni noben problem, samo nikoli se mi ni dalo nabavljat LSD-ja!
26.05.2008 ob 20:31
claudyka, dobra izbira
Oki
Simonitius pravi,
26.05.2008 ob 20:33
Zanimivo je, da se za katolike proglaša okoli 60% državljanov, v posmrtno življenje pa jih verjame sam tam okol 30% (izmed vseh ver). To pomeni, da mamo ljudi v Sloveniji, ki so pripadniki Cerkve in sploh ne verjamejo v posmrtno življenje…..paradoks?…..šala??? Jest rečem: Only in Slovenia….
26.05.2008 ob 20:37
Simonitius, to ni le pojav v Sloveniji. Isto beležijo v Ameriki in drugje po svetu. Gre pa le za razliko med verniki in v definiciji religioznosti… po čem se meri religioznost? Po obiskovanju obredov, po verjetju v posmrtno življenje, po spoštovanju obredov, po spoštovanju zapovedi, po tem kolikokrat na dan moliš, itd….
Sekularizacija, torej upadanje vpliva cerkve/religije na življenja ljudi, se označuje skorajda po celem svetu.