26.05.2008

Ko se ozračje v službi spremeni

Objavljeno v Aktualno ob 16:39 avtor Tina M

Spomnim se poletja kake tri ali štiri leta nazaj, ko sem vsak dan svojih počitnic vstajala iz postelje z občutkom gnusa in odpora do tiste počitniške službe v fotografski trgovini, ki je ponujala še albume za slike, razglednice in neke male pizdarije, katere so poimenovali kao ’suvenirji’.

V tej službi sem bila hudičevo nesrečna. Ne zaradi plače, ampak zaradi sodelavcev. Vsi po vrsti so se vzvišeno nosili in komaj čakali, da kaj zaserješ, da lahko naredijo prepih z izpihovanjem svojega ogromnega ega. Vzdušje je bilo gnilo, brezvezno in obupno. Skozi dneve in tedne sem se navadila in utrdila že toliko, da sem delo opravljala avtomatično, brez napak, gužvo ogromnih egov pa sem začela ignorirati. Na zadnji dan te bedne službe sem si privoščila najdražji koktejl v najbližjem baru z najboljšo kolegico.

Ko so me v sedanji službi povabili na razgovor ter mi dali v roke redovalnico, sem sama pri sebi upala, da bo moja izkušnja prijetna in da nikoli več ne občutim zjutraj takega odpora kot v času tiste trgovinice. Seveda sem se zavedala dejstva, da me čakajo tako dobri kot tudi slabi dnevi. Vendar zdaj se spet borim z istim občutkom, le v drugi obliki.

Vedno sem bila bolj individualist kot pa team player in način mojega opravljanja dela je posledica moje osebnosti. Vso svojo energijo sem vložila v ure pouka in v otroke, sodelavce pa sem imela le za sprotne sogovornike, s katerimi sem poklepetala med odmorom in od katerih nisem bila nikoli odvisna. Odnos najbližje sodelavke do njene nadrejene osebe in do otrok se mi je zdel totalno zgrešen, zato sem imela zelo malo stika z njo in posledično tudi z njenimi somislečimi ‘člani klana’.

Z otroci smo dosegli neverjetne rezultate, kar mi je pomenilo večje veselje kot pa razpredanje v kabinetu o tem, kako nenormalni, podivjani in še marsikaj so otroci na tej šoli. Čeprav so mi dali učilnico tako slabo opremljeno, kot bi bila skupaj sestavljena iz kartona, sem se trudila po najboljših močeh čimbolj okrasiti stene, jo narediti domačo in udobno ter jo ohranjati čisto in pospravljeno.

Skratka, s strani otrok in pouka vse uredu in prav. A kaj, ko se je začelo sranje s strani sodelavcev. Začelo se je pred nekako parimi meseci, ko je sodelavka skorajda histerično tekla k pomočnici ravnateljice zaradi neke malenkosti (kljub najinem internem dogovoru in pogovoru o tej isti zadevi). Nadaljevalo se je z osebno kritiko ravnateljice, za katero ni imela nikakršne resnične podlage, nobenih argumentov. A verjetno je s tem hotela le zakriti svojo napako, saj ni izpolnila danih obljub. Ko sem nazadnje ravno od nje slišala kritike svoje najbližje sodelavke, sem se le rahlo nasmehnila in si mislila svoje, saj glava šole nima pojma, koliko slabih besed je ta ista sodelavka namenila ravno njej v privatnih pogovorih.

Sramotno, kakšnega obnašanja so zmožni odrasli in izobraženi ljudje.

Moj odmor s kavico je vedno v krogu iskrenih in sproščenih sodelavcev, ki raje kot o delu drugih govorijo vice in debatirajo o tem, kaj so počeli čez vikend in na tak način nobena pavza ni izgubljena pavza - izgubljena v negativizmu in brezveznosti.

Permalink