28.05.2008
Predalčkanje učencev - motivacija ali opravičilo za lenobo?
Noviteta v šolskem izobraževanju (izmed mnogih novitet in izmišljotin) je tudi nivojski pouk. Učence iz enega razreda se razdeli v tri nivoje glede na znanje pri določenem predmetu.
Seveda obstajajo prednosti in slabosti tudi pri takem načinu poučevanja. Prednost vidim predvsem v tem, da se z manjšo skupino lažje dela. Delo v skupini petnajstih otrok temelji na bolj intimnih odnosih (če se lahko tako izrazim) kot v skupini petindvajsetih. Ne samo da se lažje dela, tudi snov se lahko ponovi in utrjuje tolikokrat, dokler celi skupini niso zadeve kristalno jasne. V tretjem nivoju torej znanje o angleščini, matematiki in slovenščini še malce nadgradijo z dodatnimi ter malce bolj zahtevnimi vsebinami.
Po drugi strani pa to predalčkanje učencev ni všeč niti otrokom niti staršem. Meni se je danes ob podrobnejšem pogledu na razpredelnico v kabinetu skorajda stemnilo pred očmi. Moja dva talenta, nadarjenca in učenjaka sta celo šolsko leto preživela v drugem nivoju. Takoj sem pomislila na to, kako sta bila prikrajšana za vse vaje in naloge, ki bi jima definitivno bila kos. Odličnjaka sta bila v isti skupini kot tisti, ki imajo znanje za konkretno ali slabo trojko. Začutila sem jezo do vodstva, še posebej pa do učiteljice, ki ju je učila prejšnje leto, saj vem, da je odločitev v glavnem nastala na podlagi njenega mnenja.
Kako so zadovoljni z nivojskim poukom starši, se še nisem imela časa pozanimati. Sem pa prepričana, da bi se našel marsikateri, ki bi se mu tak način poučevnja zdel koristen in produktiven, tako kot sem prepričana, da bi se nekaterim ta prenova zdela le prikrajševanje otrok za bogatenje znanja.
Kako na vse skupaj gledajo otroci mi je jasno. Na nekatere deluje motivacijsko, saj se trudijo doseči/obdržati višji nivo, na druge deluje kot opravičilo za lenobo, ki ga slišim v stavku ‘eh, saj sem prvi nivo’ vedno znova.
Prav tako mislim, da lenobo podpirajo odločbe (saj nekaterim res niso potrebne, pa jih vseeno imajo), ki učencem dajejo poseben status, zaradi katerega lahko podaljšajo pisanje kontrolne naloge za dvajset minut, zaradi katerih učitelj mora razumeti potencialno čudno obnašanje določenega otroka in zaradi česar jim je omogočeno nudenje dodatne strokovne pomoči (ena dodatna ura v tednu z učiteljico za tisti predmet, ki dela težave), ter pogovori s socialno delavko ali šolsko pedagoginjo. Učenci po zaslugi teh ti. odločb potem med poukom gledajo v zrak in mislijo, da bodo ‘itak tam vse predelali’ in potem kontrolno nalogo čudežno pisali 5.
Vloga staršev je tu spet velika. Svoje otroke morajo spodbujati k delu, višjem nivoju ter jim ne vtepati v glavo stavkov kot je: ‘glavno, da je pozitivno’.
28.05.2008 ob 20:51
Hmm… nevem kaj je danes sploh prav v tem ” šolskem sistemu ”, zdi se mi da gre bolj kot ne za podpiranje lenobe. Morda tudi zato, ker se prenekateri starši premalo ukvarjajo s svomi otroci, spet drugi, ki se njim posvečajo preveč. Danes ni več neke meje.
Sama menim, da bi za mojega otroka bil najboljši sistem tak, kot smo ga bili deležni mi, vendar brez takratnega SOROŠ programa, ki je bil nekakšna alternativa današnjemu nivojskemu.
Učitelj mora imeti avtoriteto in vsak otrok bi moral imeti enake možnosti šolanja. Pa žal ni tako, šolski sistem je grajen na vladajočem sloju in ta omogočo nadaljno družbeno neenakost, kar pa preprečuje obnvaljanje obstoječih družbenih odnosov. To je nasprotje šolski ideologiji, ampak vendar… Če obstaja neka ideja, zakaj se jo ne izpelje? Zakaj ne more biti vsak deležen enake izobrazbe?
Je pa res, če bi bili vsi enaki, bi bil svet dolgočasen…
28.05.2008 ob 21:30
Najbolj neprijetno pa postane takrat, ko se učenci/sošolci prvem nivoju smejijo in jih imajo za manjvredne. Pomisli, kako vse to ‘žigosanje’ vpliva na otroka.
Ideja je bila v bistvu zamišljena kot pozitivna. Vendar se mi zdijo negativni učinki predvsem psihološki. Tako kot praviš… stratifikacija in lenoba.
Unforseen pravi,
29.05.2008 ob 00:59
Nobeno predalčkanje nikoli ni dobro in verjetno, tako kot praviš, učinkujejo predvsem psihološko.
Vendar če pogledamo samo prejšnji stavek, lahko vidimo, da ambiciozen učenec verjetno ne bo ostal s tistimi ‘neambicioznimi’, čeprav je tam v začetku pristal? Koliko časa, recimo, mora tam preživeti?
Če pogledam sebe, bi v svojih časih definitivno padel v tisto najslabšo skupino vsaj pri določenih ‘predmetih’. Pa to samo zaradi tega, ker sem imel zaradi nenehnih menjav učiteljev (od 5. do 8. razreda smo za matematiko in fiziko zamenjali 5(!) učiteljev) poln kurac vsega sranja, ki se je dogajalo okrog mene. Edina tolažba, ki jo imam od tega, je ta, da sem razredničarko na zaključku osmega razreda poslal ‘natanko tja, od koder je prišla’. In ni mi žal, ker sem imel prav. Naj se kurba cvre tam, kamor ji je namenjeno.
Zato, kot vedno, pravim: “Otroci niso neumni”. Tisti, ki znajo razmišljati, bodo razmišljali točno v tisti smeri, ki bo najboljša zanje. Če je to preživetje na repu lestvice in kasnejše povzpetje po njej, pa naj bo. To bodo/so preračunljivci ali pa tisti, ki točno vedo kaj želijo.
Za tiste, ki še niso popolnoma definirani, pa je mogoče sistem predalčkanja v svojem samem bistvu dober. Saj veš, če nočeš biti zadnji… Pač prehitevaš
Doktor Živago pravi,
29.05.2008 ob 02:24
Ugh, kako se že počutim staro, ko se spomnim na dobro staro osemletko. Kar ne morem verjeti, kaj vse si izmislijo pri devetletki - zdaj pa še nivojski pouk? Dajanje potuhe in tudi nekako izvajanje diskriminacije. Kam bo to pripeljalo, hm. Mar se bo ta “prenova” šolstva sploh obdržala?
Tristan pravi,
29.05.2008 ob 19:50
Sicer učim v srednji šoli, pa vendar lahko ravno tukaj vidim, kaj so naredili nivoji, sploh v gimnazijskem programu. Učenci iz tretjega nivoja so npr. gimnazijskemu načrtu v angleščini in matematiki zlahka kos, pri tistih iz drugega nivoja pa so že težave. Pri poklicnem in strokovnem izobraževanju najdeš v glavnem zgolj učence iz prvega nivoja, ki jim je bilo edino pomembno, tako kot njihovim staršem, “samo da je pozitivno”. Seveda se ta miselnost razširja naprej in se taki dijaki prišlepajo do konca s socialnimi dvojkami, če ne kapitulirajo že prej.
Osebno vidim v nivojskem pouku več slabega kot dobrega. Slovenska družba je že tako tekmovalna do skrajnosti, potem pa ta delitev v nivoje stvar samo še poslabša. Kot si sama omenila, posmehovanje učencem iz prvega nivoja, da staršev, ki se potlej okoli bahajo, kako je pa njihova ta pametna in je v tretjem nivoju, niti ne omenjam. Zame je to navadna diskriminacija. Učenca takoj ožigosamo za manj sposobnega, da ne rečem trdega, potlej pa od njega pričakujemo, da ga bo to motiviralo. Mislim, halo?!
Posebna kategorija so učenci in dijaki s posebnimi potrebami. Meni se večina teh učencev smili, ker bi po preteklih normativih že davno spadali v šolo s prilagojenim programom. Namesto tega jih potisnemo med vrstnike, ki so potem upravičeno jezni, da morajo za isto oceno znati več, ves čas se jih jemlje ven iz razreda in se jih izpostavlja, ko je vendar jasno, da ne zmorejo. Do odločbe se mi zdijo res upravičeni tisti, ki imajo primanjkljaj na določenem področju zaradi bolezni ali določenih napak, žal pa nam svetovalni delavci na vsakem posvetu z osnovnošolskimi učitelji povedo, da je večina učencev z odločbo vedenjsko motenih, nevzgojenih in nediscipliniranih, torej imajo primanjkljaj edinole na TEM področju; o teh si tudi ti govorila. O tem, kako funkcionira to v osnovni šoli, sem se lahko prepričal nekaj let nazaj, ko je imela moja prijateljica eno uro dodatne pomoči pri angleščini za fanta, ki je potem ali na pol spal ali se zajebaval, na koncu pa ji je še rekel, da on itak ve, da bo moral imeti dva, pa tudi če ne bo znal nič. Moja frendica je potem pri priči pobrala šila in kopita, njegovim staršem pa je tudi povedala svoje.
Tita pravi,
29.05.2008 ob 20:02
Nivojski nivuk pa ja ni noviteta, je v osnovnih šolah že nekaj let v praksi. Ne vidim pa v njem nobene pozitivne strani.
29.05.2008 ob 23:08
Unforseen, močno me zanima kaj je vzrok za tako divja čustva ob misli na razredničarko
Seveda otroci niso neumni…daleč od tega, vsak je unikat za sebe. Problem nastane, ko jih neki odrasli začnejo definirati in predalčkati.
Doktor, tudi meni se močno zdi, da ta ideja lahko funkcionira le na papirju. Še tam komaj.
Tristan, tudi sama imam enega fanta na DSP-ju, za katerega nihče od naju ne ve, zakaj sploh opravljava te ure… namreč ocene ima solidne, je naravni talent, edino len je. Za tisto, kar se je treba napiflat, se mu ne ljubi vzeti knjige v roke in to je edini problem.
Sama sem že trikrat predlagala, naj se mu dsp raje dodeli pri drugem predmetu, kjer ima enke, pa očitno na sestankih govorim le sebi in stenam.
Pa še nekaj mi ni jasno… kako je gospod minister (ali kdorkoli pač že) računal na 20 minutno podaljšanje pisanja kontrolne naloge, če je učiteljev odmor dolg le 5 minut? Če bi otrok nadaljeval s kontrolno šele ko ima učitelj prosto uro, bi si zatačas lahko vso snov iz kontrolne že trikrat ogledal.
Tita, ne vem koliko časa je to že v praksi, ker šele prvo leto učim
Unforseen pravi,
30.05.2008 ob 00:59
Vzrok? Da kljub vsem izkušnjam v izobraževanju (bila je tik pred penzionom) ni videla potenciala. Vse ostalo vmes je predolga zgodba.
Veš kaj me zanima?
Na to sem sicer ravnokar pomislil, začuda nikoli prej in sicer: kaj pa načrtno onemogočanje? Vsi pač ne moremo biti diplomiranci; kdo bo pa potem delal? Pa intelekt itak vedno povzroča težave tistim, ki si tega ne želijo. Zato je konec koncev potrebno narediti neko sito, ki bo sfiltrilalo samo tisto, kar se prilagodi in je bolj dojemljivo za pranje možganov…
Ma ja, vem, pretiravam. Ljudje pa ja nismo toliko žleht. Škoda, da samo v pravljicah.
30.05.2008 ob 13:15
Saj je celo šolstvo ena sama filtracija
katarina pravi,
30.05.2008 ob 13:18
tina, celo življenje je filtracija. če ne bi imeli sociale, bi veljal zakon narave in .. . si predstavljaš koliko ljudi bi pocepalo.
Oki pravi,
30.05.2008 ob 18:34
Hehe, medtem ko se na vrat na nos zgledujemo po nekem “idealnem” Zahodu, pozabljamo, da tam tudi do 10% učencev nikoli ne konča OŠ. Saj niso neumni, da bi bil cel šolski sistem talec tistih lesenoglavcev - kdo bo pa jarke kopal pa kontejnerje praznil? Slovenkoti imamo seveda vsa podobna dela rezervirana za priseljence in nekako še ne dojemamo, da se tudi nam lahko potem zgodi delno opustošenje mestne četrti ob protestih tistih, ki dan za dnem delajo vsa umazana dela in jim nekega dne poči film, ko so po tolikih letih drugorazredni državljani. A-a, naši otroci so vsi pridni in pametni in vsi končajo OŠ! Ko mi je znanec rekel, da v LJ nihče več ne konča OŠ z manj kot dobrim uspehom, sem mislil, da pretirava, dokler se nisem pozanimal o dejanskem stanju v moji provinci, in zvem, da JE POVPREČEN USPEH V ZAKLJUČNEM RAZREDU OŠ PRAV DOBER, zadostnih je bilo nekje 5%, padel pa ni nihče. Shit, znanec sploh ni pretiraval!
In očitno so še v razponu “od 3 do 5″ težave, tako da je treba uvesti nivojski pouk. Ki se mi je zdel nekako smiseln v primeru romskih otrok, ki prihajajo iz bistveno drugačnega okolja, pa še z jezikovno bariero, ne pa kar povsod.
Tina, “prednost” dela s 15 otroci …oh ja, povej jo davkoplačevalcem!
Saj s 5 otroci bi šlo še lepše, ne?
Buba pravi,
1.06.2008 ob 09:30
tina, jaz sem pa zelo zadovoljna, da so uvedni te odločbe. v naši familiji imamo po očetovi strani vsi disleksijo, dedek, oče in jaz, samo jaz sem pri 25ih tako uspela s pomočjo pravega sistema premagati oz. ukrotiti zadevo, da me ne moti. oče in dedek pa sta bila v osnovni šoli ožigosana za lenobe, ki se nočeta naučit čitat, ampak hvala bogu je bil takrat takšen šolski sistem, da so tudi taki učenci, ki niso bili odlični v osnovni šoli, lahko prišli na normalne sredne šole in fakultete.
moja desna možganska hemisfera rocks! 
danes pa te lahko že osnovna šola zaznamuje za vedno. jaz sem imela pa srečo. ko sem bila v prvem razredu smo imeli fantastično pedagoginjo in je disleksijo prepoznala, ko nisem pri pouku pisala številk od 1-10 po zaporedju in isto nisem mogla abecede povedat, čeprav sem poznala vse črke in številke. z dodatnimi testi so to potrdili in sem dobila odločbo. v osnovni šoli sem se temu mojemu deficitu prilagodila in 20 dodatnih minut pri testih mi je vedno koristilo, ker sem za razliko od ostalih morala jaz vsako navodilo na testu rezčleniti, in ko so ostali že rešili nalogo, sem jaz pokapirala, kaj moram naredit…si predstavljaš, da nihče ne bi opazil moje disleksije? ostali bi rešili in oddali test, jaz pa bi komaj 50% naredila… res pa je, da so se straši aktivno vključili in da nisem zabušavala…
in še dobro, da so tako hitro to ugotovili, da sem se prilagodila in na gimnaziji sem samo še eseje dalje pisala, pa še to, da sem svojo nečitljivo kracarijo prepisala.
fakulteta pa je bila fenomenalno doživetje, za mene je namreč vse lažje, če se učim kot celoto… pri povezovanju enot v celoto pa sem prešišala vse ostale, ki imajo boljše razvito levo polovico možgan
g.... pravi,
2.06.2008 ob 12:48
Pri nas pa otroci niso več po nivojih. Ne vem, kako se temu sistemu reče. So razdeljeni v skupine, mislim da nekje po 13 učencev iz več razredov, ne glede na uspeh. Lani so imeli še nivojskega in nisem imela pripomb, najbrž zato, ker je bil sin v višjem nivoju. Zdelo se mi je pa zanimivo, ker je lani proti koncu šolskega leta enkrat pisal kemijo 3 in to potem, ko je dobil priznanje na državnemu tekmovanju. Rekel mi je da mu je zmanjkalo časa.
In ko sva morala obiskati specialno pedagoginjo, ker ne zna več pisati s pisanimi črkami, nama je dejala, da v šoli ne smejo zahtevati, kako naj piše. Piše naj tako kot je njemu najlažje. Prav tako pa je dejala, da mu morajo v šoli omogočiti, da ima dovolj časa na razpolago za pisanje kontrolk. Mi je kar mal zmanjkal sape. Saj lahko otroku tudi zaradi neznanja zmanjka časa. In sem sinu takoj povedala, da to možnost mi ne bomo iskoristili, se bo pač moral bolj potruditi in več učiti.
Sem pa velikokrat razmišljala, da mogoče nivojski pouk niti ni bil tako slab, ker je letos sin imel v skupini sošolca, ki je bil po uspehu slabši (2) in ga je iz nevoščljivost ves čas zafrkaval. Če se nebi nehalo, sem že mislila iti v šolo in zahtevati da naredijo red.
Prav tako je v hčerinem razredu. Tisti s slabšim uspehom delajo tak džumbus, da tudi ostali učenci ne slišijo razlage. Takrat ko drugi zapisujejo, brijejo norce z ostalih, si ne zapisujejo, potem je pa neznanje pri vseh otrocih.
2.06.2008 ob 16:10
Oki, torej ti bi predlagal nivojski pouk, kjer bi učence ločili v slovensko, romsko, balkansko, indijansko, itd. skupino?
Včasih je gaussova krivulja pokazala povprečje na dobrem uspehu.. zanimivo, da se je stanje skozi leta dvignilo.
Buba, zanimiva stvar in zanimiva tema. Meni se zdi, da ima to bolj veze z dodatno strokovno pomočjo kot z nivojskim poukom, zato bom rekla, da se v takih primerih absolutno strinjam z dodatnim poukom.
Otroci s tako posebnimi značilnostmi potrebujejo nekoga, da pozna delovanje njihovih navad in možganov, zato v takih primerih samo učitelj ni dovolj, brez dvoma pa je tudi za njega zelo nujno, da take specifične težave pozna in zna z njimi delati.
Lep pozdrav tebi in tvojima frajerskima hemisferama
g…., v tvojem zapisu je zelo lepo izpostavljen problem skupnih razredov in strinjam se s povedanim. Če učitelj/ica ne more ali ne zna narediti delovnega vzdušja v razredu, so prikrajšani tisti, ki bi radi slišali razlago in se kaj naučili.
Če bi se v sinovem primeru odločili (zaradi pisanja ali česarkoli drugega) za odločbo, po kateri bi mu bilo dodeljeno 20 minut več za pisanje kontrolnih nalog, potem bi to učitelji in šola morali upoštevati. Če mu vsakič zmanjka časa in zaradi tega dobiva slabše ocene, mogoče to ne bi bila slaba izbira. Če pa se je zgodilo to samo takrat pri kemiji, potem to še ni tako hudo.
Učitelji verjetno vztrajajo pri pisanih črkah le tam, kjer je treba razločiti v pisavi velike začetnice od malih, recimo pri slovenščini ali angleščini, saj pri drugih predmetih to ne igra kake večje vloge.
Nevoščljivost med otroci pa je problem povsod… v enem mojem razredu, kjer eni drugim ne privoščijo dobre ocene, jih vedno znova okregam, da jih je lahko sram in potem ne slišim nobene čudne opazke več.