17.05.2008
Objavljeno v Glasba ob 21:18 avtor: Tina M
V času, ko so si razne Cece šele utirale pot v prepoznavnost, je Brena že obvladala stvar. Bila je kraljica jugoslovanske scene in še danes ostaja v mojem srcu. Ko so se moje sovrstnice prijetno nasmihale ob Kekcu ter poslušanju Volka in sedmih kozličkov, sem jaz sanjala z Lepo Breno in poznala vse sekvence filmov Hajde, da se volimo na pamet.
Njene pesmi iz 80-ih in 90-ih let me nostalgično popeljejo v otroštvo. Današnje instant zvezdnice se niti približno ne morejo primerjati z jugo divo vseh časov, Lepo Breno. Veljala je za sex simbol, cenjeno glasbenico in še danes so na njenih koncertih dvorane nabito polne, cene vstopnic pa dosegajo vrtoglave številke.
Po mafijski ugrabitvi njenega sina, napornem zakonu, ki se je končal z moževim pokanjem kufrov in po tolikih letih še vedno izgleda naravnost fantastično.
vir
Permalink
16.05.2008
Objavljeno v Adam & Eva, Moški, Ženske ob 19:40 avtor: Tina M
Kost za glodanje mi je vrgel bloger Sosed, ki je v svojem zapisu razložil, kako se status moškega ob predznaku ‘bivši’ spremeni 
Seveda je vse res. Faze prebolevanja so za vsakega človeka drugačne in vsaka po svoje je smešna, če le niso preveč tragične. Ne poznam človeka, ki se ne bi vsaj za trenutek prepustil kaki mali razvadici v čast prebolevanju razpadle veze. Ženske poimenujejo svoje bivše s prasci, pizdami, malokurci itd, ravno tako pa si moški izmislijo ‘ljubkovalna’ imena za svoje bivše drage. Na primer prasica, vlačuga, Hitler in krava.
Ravno to pa so tudi faze, ko najlaže popustimo raznim malim razvadam. Moški se kaj hitro s prijatelji obesijo za šank ter se nacejajo piva ali drugih oblik alkohola in se glasno prerežijo skozi noč. Ženske skurijo slike, zberejo svoje kolegice, najprej predebatirajo vse na dolgo in na široko, spijejo kak kozarček ali dva in grejo plesat ter spoznavat novo meso.
Moj fant mi je že vnaprej dal vedeti, da se bo v primeru razpada najine veze že prvo noč pofukal po dolgem in počez s prvo, ki pride mimo, medtem ko sem mu jaz dala vedeti, da mu bom poslala na dom slike svojega prvega naslednjega seksa in ga strla do konca hehe Seveda bi bilo obema že naslednji dan žal, zato se trdno drživa eden drugega.
Ženske posežejo po hrani, še posebej po sladkarijah, kar imam na sumu v primeru Seke Aleksič. Hrana namesto bivšega Zorana? Jaz bi si verjetno po dolgem, dolgem času kupila škatlo cigaret ter pokadila eno z užitkom do polovice. Potem bi mi itak postalo slabo, saj sem se jih že konkretno odvadila.
Mogoče bi si ponovno ogledala film Frida ali pa bi cele dneve gledala le komedije. Mogoče bi se vrnila nazaj h kickboxu ali pa bi začela izdelovati gobeline.
Ne vem. Vem pa eno stvar… končno sem našla, kar sem iskala in nikakor si ne želim tega nadomestiti s sladoledi, Hitlerjem in kurbo
Permalink
16.05.2008
Objavljeno v Aktualno, Nekaj čisto drugačnega ob 18:54 avtor: Tina M
Nihče nima pravice prilastiti si telo nekoga drugega. Nihče nima pravice drugega fizično zlorabiti. Nihče nima pravice iznakaziti drugega. Nihče nima pravice biti superioren drugemu.
Zloglasni običaj nekaterih afriških ter arabskih dežel, ob katerem me globoko zvije v želodcu, si dovoli vse to. Opravičujejo ga z vero, tradicijo, družbeno sprejemljivim obnašanjem in kulturnim načinom. OZN glasno že nekaj časa opozarja na hudo problematiko, vendar tradicija in njeno odobravanje prakse je močnejša. V sredini so ujete ženske, ki preživljajo največ trpljenja.
Rezanje ženskih genitalij poteka na najbolj nehuman in krut način. Vključuje delno ali popolno odstranitev zunanjih ženskih spolnih organov, pri postopku pa se uporabljajo nesterilizirani pripomočki kot so britvica, škarje, kuhinjski noži in kosi stekla. Instrumenti so včasih uporabljeni celo na več kot le enem dekletu. Postopek se opravi ob rojstvu ali pa pri zelo mladih letih brez kakršnekoli anestezije.
Trpljenja deklet ob doživljanju krute ‘operacije’ si ne morem niti predstavljati, velika večina pa gre skozi postopek, ker jih družba uči, da je tako edino prav.
V predelih Afrike verjamejo, da ima novorojenček znake obeh spolov, torej je treba spol dobesedno izluščiti ter odstraniti kožico s penisa in klitoris z vagine. Če tega ne storijo ob rojstvu, je to treba storiti v obdobju pubertete, da je spol bolj jasen.
Pri ženskah poznajo 3 tipe obrezovanja. Pri prvem tipu delno ali v celoti odstranijo klitoris, pri drugem odstranijo male sramne ustnice, pri tretjem pa žensko že tako izmaličijo, da ostane le majhna odprtina za uriniranje ter menstruacijo. Odstranijo namreč klitoris, male sramne ustnice, velike ustnice pa zašijejo skupaj z uporabo trnov. O procesu zdravljenja po posegu - tako fizičnem kot psihičnem - ne bi izgubljala besed.
Tak masaker nad ženskim telesom je seveda treba opravičiti in kaj uporabiti drugega, če ne kulturo in vero. Zadeva naj bi izvirala ravno iz Egipta, ki pa je pred kratkim (leta 2007) prakso prepovedal. Ne gre le za navado v muslimanski veri, običaj poznajo tudi Kristjani.
Verjamejo, da obrezovanje pripomore k čistoči ter da je dobro za zdravje. Ženske naj bi tako ohranile devištvo, bile bolj plodne, se ognile promiskuiteti, njihovi spolni organi so na tak način bolj estetski in ko so enkrat obrezane, se lahko brez težav vklopijo v družbo. Ker se postopek izvaja v družbah, kjer so dominantni moški, pa seveda ne moremo prezreti še enega razloga - več užitka za moškega med spolnim odnosom.
Veliko žensk je med posegom umrlo zaradi šoka in prehudih bolečin. Ogromno je infekcij zaradi neprimernega orodja. Infekcije ne zajamejo le zunanje površine genitalij, temveč tudi notranje, saj lahko pride do zastojev urina in krvi. Spolni odnosi so peklensko boleči in velikokrat predigra nikakor ni prijetna, temveč krvavo mesarska. Izgleda tako, da mož vzame nož in zašit organ najprej prereže.
Vse to družine vsilijo deklicam, da bi ohranile njihovo spoštovanje v družbi. V družbi, ki ravno s tem posegom deklice zdegradira na stopnjo nižjo od moške in jih za vedno označi z nepopolnim telesom ter s psihično travmo, na katero jih vsakič znova spomni njihovo golo telo.
vir
Permalink
13.05.2008
Objavljeno v Nekaj čisto drugačnega, Zabava ob 15:51 avtor: Tina M
Danes si dekleta ne vzamejo časa za otroštvo. Ne vzamejo si časa za postopno odraščanje. Ravno nasprotno - silno hočejo preskočiti to fazo, postati odrasla ženska in prehiteti svojo še otroško psiho.
Ko sem sama odraščala, sem znake ženskosti na svojem telesu želela čim bolj prekriti. Nerodno mi je bilo glede prsi, ki so začele moje majice spreminjati v prekrivalo oblin. Nerodno mi je bilo tudi glede prvih dlačic. Svoje menstruacije nisem omenila nikomur razen mami, medtem ko punce danes ponosno sprašujejo učitelje za vložke in celemu razredu dajo vedeti, da naj jih pustijo na miru, saj imajo “tiste dni v mesecu”. Svoje komaj pridobljene ženske obline poudarijo in teme kot so britje ter depiliranje jim nikakor niso tabu. Tabu jim ni niti spolnost oz. celo pripovedovanje o izkušnjah v njej, s katero ravno tako začnejo že pri zelo mladih letih.
Na raznih klepetalnicah po internetu (glasujzame.com, recimo) je videti cel kup slik, na katerih so dekleta v manekenskih pozah, na pol razgaljene in močno našminkane, kar zelo očitno kliče in vabi dobrikanje fantov/moških.
Gremo proti stilu primitivnih plemen in bomo počasi v vseh kulturah uvedli odraslost čez noč s kakim obredom?
Na Samoi pubertete in njenih muh dekleta ne poznajo. Vse imajo že vnaprej zagarantirano življenje, partnerja in obred, ki jih bo spremenil v ženske. Ne poznajo zakompleksanosti glede statusa in rivalstvo za moške jim je tuje.
Jaz predlagam, da zadeve olajšamo tudi tukaj. Kakšen iniciacijski obred bi bil primeren za “zahodna” dekleta? Kaj je tisto, kar bi jih naredilo odrasle čez noč? Tetoviranje ob prvi menstruaciji, zaprtje med mravlje ali v temno sobo za en teden verjetno odpadejo. Ideje torej prepuščam vam in vsaki bom z veseljem prisluhnila
Permalink
12.05.2008
Objavljeno v Film, Me Myself I ob 23:38 avtor: Tina M
Kadarkoli govorim o humoristični seriji King of Queens, me ljudje gledajo, kot da sem padla z Marsa. O čem govorim? O najbolj smešni seriji vseh časov, ki se je ne da dobiti nikjer. Niti na DVD-ju niti na internetu in to mi močno žalosti srce
Kako je možno, da je narod pozabil na serijo, ki se je nekaj časa vrtela na kanalu A, potem pa poniknila v nič? Res ni bila nikomur fajna in smešna? Mene je vedno spravila v dobro voljo ter me nasmejala.
Permalink
12.05.2008
Objavljeno v Učiteljska ob 23:26 avtor: Tina M
Kadarkoli omenim statistiko o tem, da naj bi bil učiteljski poklic glede izgorelosti na drugem mestu (pred njim stojijo kontrolorji letov), se nekateri z mano strinjajo, reakcija drugih pa je “a res” in že mi naštejejo razloge, zakaj učiteljski poklic ne more biti na drugem mestu. Prepričujejo me kao s kratkim delavnikom in počitnicami.
Predstavljajte si gledališkega igralca, ki naštudira svoj scenarij, se pripravi na igro, načrtuje kako bosta njegova vloga in igranje dobila večjo kvaliteto in potem izpelje celotno zadevo na odru pred gledalci.
Predstavljajte si učitelja, ki se ravno tako vnaprej pripravi za svoj nastop z raznimi pripravami (, ki so s strani ministrstva tako zelo zahtevane in obvezne) in ob tem razmišlja, kako bo njegova predstavitev snovi čimbolj kvalitetna in učinkovita. Predstavljajte si tudi, da zadevo mora izpeljati in hkrati ohraniti zanimanje malce bolj zahtevne publike, ki ni kupila vstopnice po lastni želji
Predstavljajte si, koliko energije je potrebno za en nastop. Zdaj pa si še predstavljajte, koliko je je potrebno za približno 5 nastopov na dan. Vsak dan.
So zdaj zasluženo na drugem mestu?
Permalink
12.05.2008
Objavljeno v Učiteljska ob 23:10 avtor: Tina M
Ravnatelj ne postane ravnatelj kar sam od sebe in po lastni volji. Vem, da zadeve tečejo preko predlogov, imenovanj, izbora, itd. Vendar vsakemu ravnatelju ne uspe biti kvaliteten ravnatelj. Kaj to pomeni?
Po 5. členu Uradnega lista RS lahko postane ravnatelj kdor:
– ima najmanj visokošolsko izobrazbo ter izpolnjuje druge pogoje za učitelja ali svetovalnega delavca v zavodu,
– ima najmanj pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju,
– ima naziv svetnik ali svetovalec,
– ima najmanj pet let naziv mentor,
– opravljen ravnateljski izpit,
– ni bil pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, itd.
(Ravnateljski izpit se lahko tudi nadoknadi v roku enega leta.)
So to pogoji za dobrega in kvalitetnega ravnatelja? Je to vse, kar ravnatelj potrebuje, da je dober leader določene šole?
Odgovor je jasen in glasen NE.
Ravnatelj mora imeti predvsem stik s svojo šolo. Stik s tem, kar se na njej dogaja. Stik tako z učenci kot tudi s svojimi sodelavci. Kar seveda ne pomeni, da se prikaže le takrat, kadar gre za kako prireditev ali zabavo. Da se ne prikaže le bežno ter se nikoli ne sprehodi po hodnikih svoje šole, namesto tega pa varno in toplo sedi v svoji pisarnici s svojimi kofetkarskimi kolegi/kolegicami. Človek, ki prisluhne težavam le zato, ker mora in ne z namenom, da jih kar najhitreje odpravi oz. razreši. Nadrejeni, katerega kader ceni le zato, ker je od njega odvisna redna mesečna plača.
Ravnatelj včasih sčasoma postane na šoli le mit. Duh, o katerem slišijo, vidijo pa ga ne. Duh, ki ima zagotovljen petletni mandat.
Tako ga začnejo tretirati tudi učenci. Obstaja, vendar je tam nekje zgoraj, v fotelju pije kavo. Saj ga imamo, vendar ga na hodnikih šole ne vidim. Verjetno je v šoli, ne vem.
Šola dobi nov moto: Kadar potrebuješ ravnatelja, ne hodi v pisarne. Raje podrgni po kredi, saj je večja možnost, da se prikaže iz nje.
Permalink
11.05.2008
Objavljeno v Aktualno ob 23:58 avtor: Tina M
Nič. Čisto nič. Zadeve bi ostale še vedno iste kot prej ter skrite od oči države. Baje naj bi se šlo za nudenje ugodnosti državnega socialnega zavarovanja ter za večjo preglednost nad ti. najstarejšo obrtjo. Šlo naj bi tudi za to, da bi seksualne delavke lažje spregovorile o svojem poklicu… da bi zdaj imele koga, da jim prisluhne. Hmm… sem edina, ki voha nateg?
Spomnim se oddaje Trenja, ko je bila omenjena tema še vroča in aktualna. Že takrat sem bila mnenja, da če bi delavke tako silno želele spregovoriti ljudem o svojem poklicu, se gostje v oddaji ne bi tako zagreto skrivale za zaveso oz. neko čudno steno, marveč bi se ponosno pokazale v znak revolucije. Ravno tako sem bila že takrat mnenja, naj država raje dela na tem, kako bi punce spravila ven iz poklica, jih dokvalificirala za kako delo ter jim ponudila spodobno življenje, kot pa da razmišlja o dekriminalizaciji ali celo legalizaciji. Itak… money, money, money… ali bolje rečeno… davki, davki, davki.
V svojem mnenju sem bila skorajda edina.
Prostitutke načeloma ne bi bile preganjane, dejavnosti pa tudi ne bi prijavile, saj nobena ni tako nora, da bi za državo odtrgala del denarja, za katerega je morala dati noge narazen. Država še vedno ne bi imela pojma o resničnih dejstvih in dvomim, da bi katera o svojem poklicu komu razlagala na dolgo in široko.
Ženske so po večini pod prisilo v svojem poslu. Znan mi je celo primer mladoletne prostitutke, ki dela za hitri denar na roko. Nobena kurbica ne hodi po cesti z mašino za izstavljanje računov strankam, da bi se pripravile na čase, ko pride legalizacija.
Nobena dekriminalizacija ali legalizacija ne nadzira privatnosti dejavnosti prostitutk, tako da je tudi floskula o nadzorovanju spolnih bolezni le prazen blef. Če bo stranka zahtevala seks brez kondoma in ji bo delavka (,ki se bo že naslednjo uro valjala s kom drugim) ustregla, se država lahko rahlo malo j… vrže na popek.
Permalink
9.05.2008
Objavljeno v Aktualno, Zabava ob 13:46 avtor: Tina M
Zadnje čase me jamranje, stokanje in jokanje glede novih prometnih kazni spremlja na vsakem koraku. Kamorkoli se obrnem, poslušam kako nečloveške so in da je pa zdaj RES potrebno paziti v prometu ter voziti po predpisih (kot da prej ni bilo treba)
Res je, kazni so grozne. Tudi sama ne vem, kje bi nabrala toliko denarja, če bi v naselju pritisnila 20-30 km/h več kot je dovoljeno.
Ker pa se mi jamrati in stokati ne da, sem poiskala drug način, da prebolim ta prometni in državni udarec. Poiskala sem luknjo. Jap, prav ste prebrali. Luknjo v zakonu Luknjo, zaradi katere me ne bodo mogli udariti po denarnici.
Ne smem pritisniti 10 km/h več niti v primeru, da se mi kam mudi (glede na to, da imam karakterno “napako” zamujanja, sem bila vedno idealni kandidat). Ne smem telefonariti, ne smem imeti glasne muzike. Vse uredu in prav. Tudi temu se lahko odpovem. Kje pa se me zakon ne more dotakniti? Pri grickanju hrane v avtu!
Res je! Lahko jem čokolado, sendvič, burek, karkoli se mi zljubi in država mi ne more nič!
Torej, vse le ni tako grozno kot izgleda 
Permalink
1.05.2008
Objavljeno v Aktualno ob 22:36 avtor: Tina M
Big Brother show ne spremljam redno (zato tudi upam, da nisem zgrešila pri imenih tekmovalcev), a vseeno sem slučajno imela to “srečo”, da sem zloglasni incident BB-ja ujela v njegovem skorajda pristnem momentu… poleg predvajanega posnetka na oddaji Trenja. Dejan je počil Tjašo.
V bistvu se je napil in jo počil. No ja… niti ni je počil, le malce focnil oz. oplazil po obrazu in ker je bila zadeva ujeta v kamere in posledično tudi v javnosti, je ubogi fant v istem momentu zapustil show. Zakaj? Ker ga bo Slovenija razcefrala. Iz vsega skupaj je nastal en velik šmorn, da je Dejan (fant) udaril Tjašo (punco) in da se to nikakor ne spodobi in moj bog!
Dovolila si bom iskren zapis in zato iskreno vsem zaupala, da bolj tečne in zoprne babnice od Tjaše še nisem videla. Mogoče čutim odpor do nje že od samega začetka, saj sta se z lastno sestro konstantno nekaj prepirali (ostaja varianta, da je bila to le igra pred TV, vendar dvomim). Konstantno bunjenje, prepiranje, tečnoba in teženje človeku kaj hitro da željo, da nekoga pokne…sploh če ima v sebi liter Cvička.
Druga zadeva, na katero bi se jaz orientirala raje kot na kvazi klofuto, katero sem jaz videla le s strani Tjaše Dejanu, je verbalno nasilje Dejana. Ali pa raje…kar obeh. Zakaj je važna le klofuta? Zakaj je prezrto, da je ona njemu preklinjala mater, recimo? Zakaj mu nihče raje ne očita, da se je na punco drl kot žival?
Seveda je zelo prav, da se je Dejan Tjaši opravičil. A tudi ona bi se morala njemu. Človeku pač ne moreš kar tako zonečastiti mame. Sploh pa ne v primeru, da ima ta človek balkanski temperament.
vir
Permalink
