2.06.2008
Kako nevarno je sonce sem občutila na lastni koži
Ob bližanju poletnih dni in toplega vremena razmišljam o izkušnji, ki je spremenila moj pogled na sonce za vedno.
Pred kakimi štirimi leti sem peljala malega brata na bližnji odprt bazen, kjer vstopnice niso imele časovne omejitve. Torej ko jo enkrat kupiš, si lahko na bazenu toliko časa, kolikor hočeš. Čeprav sva prišla z namenom dopoldanskega kopanja, sva ostaja dlje, saj so čez čas prišli bratovi sošolci in prijatelji, s katerimi se je mali lepo zaigral. Zaradi hude vročine sem morala dobro skrbeti zanj. Vsake pol ure sem ga namazala s kremo za sončenje in cel čas je moral nositi pokrivalo na glavi. Večino časa je preživel v vodi, jaz pa sem ga opazovala s travnika in reševala križanke. V vsej skrbi za brata sem pozabila nase in čeprav sem vsake toliko časa skočila v senco, sem opazila prve znake rdeče barve na svoji koži. Ko sva se odpravila domov, je bila ura že krepko popoldanska.
Kako uro kasneje sem odšla še z avtom v trgovino in se vrnila domov. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in naenkrat začutila močno vrtoglavico. Ko sem hotela priti do kauča v dnevni sobi, se mi je pred očmi stemnilo, v licih sem izgubila barvo in padla sem po tleh. K zavesti me je spravila mama. Dvignila sem se s tal in še v isti minuti ponovno padla na tla. Obležala sem v nezavesti tik pred kaučem, zbudila pa me je mokra in mrzla krpa na čelu. Ko sem se le nekako uspela uležti, me je začelo tresti po celem telesu in čeprav sem bila pokrita z rjuho, deko in odejo, me je neprestano zeblo.
Moj pritisk ni bil več v normalnih številkah. Enkrat je bil nadpovprečno visok, drugič pa zaskrbljujoče nizek.
Ko me ni več zeblo, sem odkrila svoje telo. Bilo je žareče rdeče barve in pekel me je vsak centimeter kože. Ob vsakem premiku je moje telo zalil pot, zaradi bolečin pa mi je postalo slabo in spet se je pred očmi zelo hitro pojavila črnina. Diagnoza: sončarica.
Ponoči mojih krikov in joka ni slišal nihče. Usta sem imela izsušena, kozarec vode pa je bil tako daleč, da bi mi vsak poskus odžejanja lahko pomenil ponovno nezavest in po možnosti še kak udarec z glavo ob radiator ali rob mize.
Vsak dan so mi morali mazati telo z gelom 100% aloe vere in nanj polagati mokre gaze, ob tem pa je vsako obračanje s hrbta na trebuh spremljala neznosna bolečina. V takem stanju sem odležala štiri dni in zraven odštevala vsako uro ter vsako minuto, da pridem do kolikor toliko normalnega stanja.
Bogu sem še danes hvaležna, da brat ni imel nobenih opeklin. Mali mi je delal družbo vsak dan in ko me je drugi dan prijel za roko, sem v njegovih zasolzenih očeh videla svoje ubogo stanje. Hitro sem ga nasmejala in odpravila žalost ven iz lepih, zelenih učk.
Mislila sem, da je s tistim tednom minilo vse, vendar sem se pošteno zmotila, saj mi je pritisk nagajal še tri mesece po tem. Še danes se ne smem izpostavljati soncu, saj tvegam migreno in bog ne daj, da bi se na soncu ukvarjala s kakim hudim športom, saj se potem pol ure borim z vrtoglavico in temnenjem pred očmi, ki vodi v padec v nezavest. Tudi plaža na morju zame obstaja le ob urah nežnega sonca in obvezna oprema za poletje je slamnati klobuk.
Še danes se ne zavedam v celoti kako hudo stanje sem prestala in dejstva, da je nad mano visela smrt zaradi sončenja. Vesela sem le, da je zadeva za mano in da vem, da soncu ne zaupam nikoli več.
2.06.2008 ob 19:29
O, kako dobro vem, kako to izgleda. Žal…
Težava žal ni v tem, da ne moreš zaupati soncu, pač pa sebi.
Če mislimo, da smo pametnejši od sonca in da nas pa vsekakor ne bo opeklo, smo dejansko že opečeni - tako butasto pa tako resnično…
2.06.2008 ob 20:21
Kaj?! Grozna reakcija. Prvič slišim, da bi se komu kaj takega zgodilo - zaradi sonca (sončarice).
Sama sem sicer enkrat precej dehidrirala in se spopadala z močnim glavobolom, ampak ni bilo nič hujšega - večja količina hladne vode in je blo okej. Že od malih nog sem navajena biti na morju po 2 mesca skupaj - kar pomeni ure in ure preživete na soncu. Mogoče nisem tolko občutljiva, ali pa je res to del navade…
Upam, da se ti kdaj na ponovi.
2.06.2008 ob 20:28
Uf, Tina, tole pa je huda zgodba. Kar zasmilila si se mi. Upam, da nate zdaj pazi tvoj fant in da te s kremico maže na vsakih pet minut, ko sta na sončku. Joj, ti bogec moj.
2.06.2008 ob 20:54
mici, si imela iste probleme?
rockstar, tudi sama se nikoli nisem obremenjevala s soncem, zdaj pa mi je to prva misel predno se grem kam nastavljat v vročini. Zahrbtna zadeva…
iztok, lansko poletje je prav skrbno pazil name, jaz pa sem se prepustila razvajanju in mazanju s kremico
3.06.2008 ob 15:43
Ja, sonce zna bit res velik problem … Samo pomojem ni največji problem v soncu, temveč v tem, da zna biti varljivo. In zato si ubistvu ti sam kriv zato, ker pač ne znaš prepoznat kdaj je meja. In takoj te udari nazaj. Jeba.
3.06.2008 ob 21:10
Jaz brez tega klobuka s slike ali šlema na glavi, kadar sem na kolesu, poleti ne grem več ven. Kljub temu, da sem blondinec in moja koža dobro prenaša sonce se raje skrivam v senci. Pri nas je še ugodna klima. Predlani, ko sva bila na Kubi, sva se kljub faktorju 28, neprestanem mazanju in skrivanju v senci domov vrnila s “filmskim tenom” Nihče nama ni verjel, da se nisva sončila nič več kot to, kar sva bila v vodi. Jeba tole podnebje…
3.06.2008 ob 22:20
mitko, ampak baje da so svetlolasi ljudje bolj ‘ogroženi’.. kakšna je zdaj to logika?
Glede klobukov pa - mojo poletno obvezno opremo prav tako vidiš na sliki.
V vodi pa človek itak dobi lica rdeča ko rak.
Oki pravi,
4.06.2008 ob 02:25
Jaz berem take zapise nekako v stilu izgubljene bitke s kumaricami - nekateri ste pač malo bogi na tem področju , pa se morate malo pazit. Geni, Tina!
Yep, svetlolasi ljudje so bolj ogroženi zaradi deficita melanina v koži. Čeprav se tu da do neke mere natrenirat kožo, vsekakor ti priporočam čimveč sončenja!
Ko sem nazadnje bil skoraj cel dan do pasu gol poleti na soncu, sem res čutil zvečer ovratnik majice na hrbtni strani, pa baje malo rdečkasta koža je tudi bila. Tako da sem neuporaben za komentarje.
4.06.2008 ob 16:21
Oki, ovohavam tvoj komentar pa mi nekako diši na sarkazem in črni humor…
Glede na tvojo izkušnjo celega dneva na soncu in melanina v koži bi potem človek sklepal da si ti na pol niger
No ja… poletje prihaja in dnevi močnega sonca bodo pri meni definitivno minili v senci.
Oki pravi,
5.06.2008 ob 00:06
Sarkazem gor ali dol, upam, da zadnje čase nimaš tako bolečih izkušenj. In ja, trening kože pomaga, malo solarija pred dnevi močnega sonca ali pred morjem bi ti poenostavilo stvari, + zaščitni faktorji itd.
“Na pol niger”: ne, niti na četrt. Pred tem pa, kaj jaz vem, s kom vse so žurirale moje prababice…