19.06.2008
Razred, smeh, solze in… rap komad za slovo
Ob pogledu na današnji prazni razred, me je spreletelo vsaj milijon spominov, ki me vežejo na ta prostor. Na prostor, ki je postal živ vsakič, ko je zazvonil zvonec in na prostor, ki ga zdaj zapuščam. Čeprav je bil hudičevo skromno opremljen in je spominjal na razmere geta, sem bila ponosna ob pogledu nanj. Ob pogledu na plakate, na katerih so napisana imena učencev, ki si jih bom zapomnila za vedno.
Tako sem nepremično sedela v praznem prostoru, ki je bil še pred parimi minutami poln obrazov, smeha, veselja, slovesa in tudi požiranja solz. To zadnje je bilo predvsem moja domena, čeprav sem bila trdno prepričana, da se ob koncu šolskega leta (kot se učiteljicam to rado dogaja) meni kaj takega ne bo zgodilo. Pa se mi je. Prekleto se mi je. 
Toliko topline človeka enostavno prevzame.
Ko sem zadnjo uro stopila v razred, sem začutila v zraku nekakšno skrivanje, šuškanje in šmukljanje s strani otrok. Nahecali so me, da sem šla do sosednje učilnice, češ da me je iskala učiteljica, kar se je seveda izkazalo za brezciljni sprehod po šolskem hodniku, saj ’soseda’ ni vedela, o čem govorim
Prišla sem nazaj in stali so v vrsti. V zborčku… in se smehljali. Eden od njih me je prosil, če se lahko za minuto ali dve usedem, razkomotim na svojem stolu in poslušam, kar imajo povedati. Brez besed sem se presenečena in z nasmehom na obrazu usedla na stol.
Ta isti učenec mi je začel prebirati pesem, ki so jo spesnili zame. Ne, ni je prebiral. Odrapal jo je. Ostali so se pridružili pri refrenu ter ga glasno odrapali z njim. Pesem je bila enkratna. Bila je unikatna, polna njih, polna mene in polna našega razreda. Polna naših hecev, smeha, norih dni, lepih dni in tudi polna slovesa.
Ob poslušanju sem začutila svoje srce… neopisljiv občutek. Začutila sem, da požiram solze. Pa ne le zato, ker so mi podarili najboljše darilo na svetu, ampak tudi zato, ker sem se v tistem trenutku zavedla, da sem pri njih pustila pečat kot so ga oni pustili na meni. Pečat, ki ga ne bodo kar tako pozabili. Pustila sem svoje hece, ljubezen do glasbe in filmov, ljubezen do samega predmeta in pustila sem delček sebe.
Nikoli jih ne bom pozabila. Nikoli ne bom pozabila tega krasnega občutka, ki so ga zbudili v meni tisti dan in tisto uro.
In zdaj… ? Delček prostora ostaja uokvirjen pri meni kjerkoli že bom in kamorkoli bom šla.
Na moji steni namreč visi najboljša raperska pesem na svetu.
Oki pravi,
19.06.2008 ob 22:22
Po moje si mega učiteljica. Ker otrokom se ne da blefirat, tako kot v Grimmovi “Cesarjeva nova oblačila”. Če so ti to pripravili, bi bil vesel, če bi učila moje otroke (hmmm, kje je kakšna, da ji naredim otroke, da jih pošljem h tebi?
) Kako misliš, “zapuščaš prostor” ??? 
Ja tisti rap bi pa lahko tu objavila, saj lahko poX-aš vsa imena in tisto, kar bi lahko privedlo do utemeljenega suma, kdo si!
19.06.2008 ob 22:45
Oki, mogoče pa tudi tvoje kdaj dobim v roke, kaj veš..
Predvidevam, da bodo tvoji tisti, ki jih bo največ… za voljo preživetja slovenskega naroda v EU
Zapuščam, ker ne bom več na tej šoli.
Z veseljem bi objavila ta komad in prav rada bi ga pokazala celemu svetu, ampak je že sam po sebi tak, da X-i ne bi pomagali pri identifikaciji
rockstar pravi,
19.06.2008 ob 23:28
Frajerka! Uživaj v takih momentih…
Meni sigurno ne bo noben pisal pesmi - sploh glede na to, da jih bom učila matematiko.
Komaj bojo čakali, da se me rešijo.
Oki pravi,
20.06.2008 ob 00:35
rockstar: moja/naša najbolj osovražena tršica na OŠ nas je učila matematiko, nam potalala največ cvekov.., ampak to ni imelo veze, nismo je marali, ker je bila vzvišena, dajala nam je vtis, kot da nas prezira..najljubša profa na gimnaziji pa je bila tista, ki nas je učila matematiko, nam potalala največ cvekov in od vseh dajala najtežje teste - razlika je bila v tem, da je bila druga zelo odkrita, z občutkom za humor, zelo človeška…redovalnica je bila vsa pribita z njenimi cveki, pa smo bili zaljubljeni vanjo, ki je bila par let pred penzijo. To si samo ti, ne predmet, ki ga učiš!
Tina: boli mene za Slovence, ki smo neka tranzicijska izumirajoča kultura in bomo itak izumrli, boli mene za EU, ki bo itak tudi crknila, tu gre po načelu vsak zase! In boli me, če bodo moji pravnuki govorili svahili ali turkmenistanščino ali romščino, samo da bodo živi in zdravi! (Ampak za pravnuke je pogoj narediti otroke, right?)
20.06.2008 ob 01:48
Tina, točno vem kako kul ti je bilo pri srcu, saj sem nekaj podobnega doživel, ko sem delal v vrtcu. To so občutki, ki ostanejo za celo življenje. Meni so tudi narisali na koncu leta cel kup risbic. Včasih mi je kar malo žal, da sem zapustil pedagoški poklic.
20.06.2008 ob 17:51
rockstar, mogoče ti bodo napisali kako v smislu Kosovelovega Konsa 5.. neskončno je nič in nič je neskončno in podobno..
Oki, da smo živi i zdravi. Upam le, da boš na govorilne ure hodil redno
iztok, ti bo pa naslednjo risbico narisal tvoj podmladek
20.06.2008 ob 17:52
Sklepam, da si dobra učiteljica, ker če ne ti tega otroci ne bi posvetili.
Kadar smo kakšni učiteljici podarili kaj posebnega, smo ji zato, ker je bila ” ta prava baba ”
20.06.2008 ob 17:55
claudyka, zdaj je le še na meni, da do ponedeljka spesnim kaj za njih