20.09.2008
Starši, ko je čas, da prenehate s teženjem, enostavno prenehajte s teženjem
Včasih se zgodi, da si otroci izberejo svojo pot in da v življenju dosegajo stvari na načine, ki so čisto proti pričakovanjem njihovih staršev. Mogoče bi bilo bolje, če rečem, da se to zgodi kar v veliki, ogromni večini primerov.
Ne govorim le o malih otrocih. Govorim tudi o odraslih otrocih, ki so izpod okrilja svojih staršev že odfrčali ter si počasi ustvarjajo svoje življenje. Kdaj starši odnehajo s svojimi pričakovanji in enostavno otroka pogledajo z njegovega zornega kota?
Kdaj se zaključijo kritike, ker otrok ni ubral poti, katero so mu želeli oni?
Da ne bo pomote, ne zagovarjam nekontrolirano divjost in uporništvo ter zaničevalen odnos do lastnih staršev. Absolutno ne. Zagovarjam pa možnost izbire in lastno mnenje. Zagovarjam lasten občutek tega, kaj je za nekoga najbolje.
Kdaj starši nehajo tečnariti?
Razumem… starš vedno skrbi. Starša skrbi do konca življenja in še naprej. Pa je res težko vržti takemu ‘deviantnemu’ otroku kako pohvalo?
Koliko otrok je že priseglo, da ne bo ponovilo napake svojih staršev? Koliko jih teh napak potem res ni ponovilo?
Prisegam:
- svojemu otroku bom težila, ko bo to potrebno
- svojemu otroku bom kdaj pa kdaj tudi vrgla kakšno pohvalo, ko si bo to zaslužil
20.09.2008 ob 13:07
Ja, počasi bi bilo treba nehati težiti … Sicer pa lepo spisano … Do predzadnjega stavko ko napišeš “- svojemu otroku bom težila, ko bo to potrebno”. Khm, tole subjektivno mnenje (ko bo potrebno) se zna izjaloviti na … Zares fakin vsakič in celi čas. Rajši dobim manj pohval kot več teženja. Upam da bom jaz drugačen .. Bomo vidli
Rado pravi,
20.09.2008 ob 13:39
Kar se tiče teženja,
otroci dosti bolj težijo staršem kot obratno.
Če se otroci počutijo, da zmorejo vse sami in to najboljše naj gredo in živijo sami zase. To podpiram. Dokler so z mano jim bom občasno težil.
Jaz že vem zakaj.
20.09.2008 ob 14:02
Starši večkrat pozabijo na pohvale, ker se jim zdijo samoumevne. To seveda ni dobro, saj otrok pohvale rabi veliko bolj kot grajo. Četudi ni več majhen in je že v letih, ko imajo starši občutek, da objem, poljub in lepa beseda nista več tako potrebna kot nekoč. Teženje je okej, če ni pretirano in če je izvedeno takrat,ko je treba. Teženje pomeni skrb. In starše skrbi do konca otrokovega življenja. Toda slabo je, če pozabijo na pohvale in se oglasijo samo takrat, ko je na vrsti graja.
Moj oče je to znal odlično peljati, zato mu bom do konca življenja hvaležen. Kot sem nekoč že zapisal: “Svojemu otroku želim biti natanko tak oče, kot je bil on meni.”
20.09.2008 ob 14:03
Pa še nekaj, vedno me je zanimalo, če se starš zaveda, da z grdimi besedami otroka prizadene in da je otrok potem zaradi tega res slabe volje in žalosten?
20.09.2008 ob 14:45
andraz, če otrok ne bo težil, tudi jaz ne bom težila
Rado, se pravi po tvoje je meja takrat, ko se osamosvojijo?
iztok, verjetno bi veljalo tudi obratno… preveč teženja ni ok, preveč pohval pa tudi ne. Se strinjaš?
Koliko se tega zavedajo, pa verjetno vedo. Velikokrat gre po moje tudi za missing link v komunikaciji.
20.09.2008 ob 15:01
Tina, pohval ni nikoli preveč, če si jih otrok zasluži. Se pa strinjam, da gre za slabo komunikacijo, kar zna biti velik problem. Finta pa je, da se starši ne bodo spremenili. To je naloga otrok. Ne da se spremenijo, marveč da se navadijo na finte staršev. Potem je vse lažje.
Rado pravi,
20.09.2008 ob 15:17
Tina,
takrat jim ne bom težil, tudi če delajo mimo moje volje.
Zdaj pa jim pustim delati po lastnem preudarku, če znajo dobro argumentirat svoje početje.
Doktor Živago pravi,
20.09.2008 ob 16:36
Zarečenega kruha se največ poje. Čez čas pa ugotoviš, da delaš isto, kar so tvoji staršem tebi Sama sem si tudi zaprisegla, da bom s svoji otroci ravnala čisto drugače. Še posebej jih ne bom tepla. Samo stroga bom pa vendarle v mejah normale.
21.09.2008 ob 18:56
iztok, zna se narediti tudi to, da mu pohvale preveč stopijo v glavo
Rado, to mi nekako zveni kot moja praksa za katedrom… če ima dijak hudičevo dober ali originalen argument, da je prešprical kako uro, je opravičena. Če je nekaj dolgočasnega, kar sem slišala že stokrat prej, potem prešpricana ura ostane na N
Dr. Živago, vso srečo s tem zaobljubam
j.o. pravi,
7.10.2008 ob 13:02
Imam dva otroka. Nikogar še nisem nikoli udaril, kaj šele svojega otroka (npr. po riti) in upam si trditi, da jih tudi nikoli ne bom. Teženje je druga stvar. Kje je meja? Kaj sploh je teženje? Dejsto je, da vsi starši težijo po občutku…