28.06.08
Kategorija Me Myself I ob 21:10 avtor: tinamalina
Pajkov se bojim. Pajki so mi najbolj negravžna in strašljiva bitja (mogoče bi si oni isto mislili zame). Celo ob pogledu na tiste najmanjše, milimeterske, me strese po celem telesu, kaj šele ko zagledam kakega večjega, črnega, kosmatega in mesnatega. Pred kratkim sem odkrila, da so si izmislili celo novo, kamuflažno, še bolj negravžno obleko za svoje negravžno telo - še zeleni obstajajo! Kot da ni dovolj črnih in rjavih.
Najbolj neprijeten dogodek s pajkom se mi je zgodil tri dni nazaj, ko mi je frajer med pisanjem izpita kar nekje z lufta padel na levo stran dekolteja. Stal je nepremično kot kaka pika na koži. Stresla sem se in molila boga, da profesorica mojega tresenja in trzanja ne bo razumela kot prepisovanje, saj bi si s tem pri njej zaključila kariero za tri mesece. V tistem trenutku je ubogi negravžnež padel na moj list in lezel po klopi predavalnice levo in desno, zaradi česar se moja nalivka nikakor ni hotela približati testu. Ko je prilezel do sošolke, je ta naredila (tudi na moje olajšanje) hud masaker. Pritisnila je črnuha ob mizo z indeksom, da se je cel razpacal po leseni površini in čeprav bi se zaradi tega dejstva marsikateremu ljubitelju teh čudnih bitij zasukalo pred očmi, sem jaz s svojim testom nadaljevala zadovoljno, mirno in zelo sproščeno ob misli, da okoli mene ne leze nič več.
Ko je danes nekdo govoril o suhi južini kot o Matiju, sem za trenutek na pajke pogledala malo drugače. ‘Matija’ se mi ni slišalo isto kot ‘pajek’. Slišalo se mi je kot nekaj prijaznega in družabnega. Slišalo se mi je kot ime kakega prijaznega lika iz otroških pravljic. Kot Nodi.
Ker že celo življenje iščem dobro terapijo proti moji arahnofobiji… kakšno tako, ki vseeno ne bi vsebovala banje polne pajkov….. in mene…. se mi je zazdelo, da sem zdaj našla pravi način. Vsakemu pajku bom dala ime (predno ga ubijem. Pardon… predno me prime, da ga ubijem ter ga na koncu po možnosti le odstranim brez svojih napadov.).
Tarantela tako zdaj ne bo več tarantela, ampak bo Marjanca, recimo. Tisti ogabni, črni, mesnati fakerji, ki jih človek sreča in vidi le redkokdaj, pa vendar jih, ne bodo več ‘kosmate grdobe z ogabnimi ritmi’, ampak bodo Joškoti ali pa Zorani. Mogoče se bomo potem počutili bolj domače.
Že zdaj me zanima rezultat moje terapije.
Čez čas pa pripišem število smrtnih žrtev 
P.S.: Ob gledanju pajka s slike, definitivno NE čutim Zorana.
Permalink
23.06.08
Kategorija Me Myself I, Aktualno, Zabava ob 01:08 avtor: tinamalina
S poletjem pride lepo vreme, morje, minimalne obleke, počitnice in uživancija sto na uro. Poletje obožujem in od vseh letnih časov, mi je najljubše.
Obožujem tudi poležavanje in sproščanje v naravi… dokler mi karkoli ne pribrenči okoli ušesa.
Danes sem si svojo kavico privoščila na balkonu. V miru sem srkala tople požirke in brala dolgočasno knjigo o Slovencih v Ameriki, ko se je nadležna osa odločila, da mi to uživancijo malce zj… pokvari. Najprej mi je zabrenčala okoli ušes ter se usedla na balkonsko ograjo. Nisem je motila v upanju, da se je prišla le malce spočiti in bo po hitrem postopku odletela stran. Prekleta žuželka pa je imela čisto druge plane. Zabrenčala je okoli moje kave ter se usedla na rob skodelice in migala z ritjo.
Z roko sem naredila par zamahov, kar je sploh ni prestrašilo, le dalje je tresla z ritjo gor in dol kot da ubogo skodelico onegavi. Zdaj sem bila odločena, da jo bom spravila stran. Vzela sem copat ter zamahnila v zraku, da se je naredil močan veter okoli nje. Malce je dvignila telo in se zagnala naravnost proti moji glavi. V sekundi sem bila prisiljena neumno mahati s copatom okoli glave, saj je v tem insektu očitno tekla teroristična kri, ki je zavrela do maksimuma. Začel se je odvijati boj, ki je izgledal vse prej kot normalen. Upam le, da med tem močnim copatnim viharjem noben od sosedov iz sosednjega bloka ni obrnil glave v mojo smer, saj bi od smeha padel z balkona.
Zbežala sem v kuhinjo, zaprla balkonska vrata in zmagala. Osa je odletela in moja skodelica kave je ostala moja.
Nato pridem v spalnico in kaj mi brenči ujeto med oknom in roleto? Jep… čakal me je nov boj.
Permalink
19.06.08
Kategorija Učiteljska, Me Myself I ob 21:16 avtor: tinamalina
Ob pogledu na današnji prazni razred, me je spreletelo vsaj milijon spominov, ki me vežejo na ta prostor. Na prostor, ki je postal živ vsakič, ko je zazvonil zvonec in na prostor, ki ga zdaj zapuščam. Čeprav je bil hudičevo skromno opremljen in je spominjal na razmere geta, sem bila ponosna ob pogledu nanj. Ob pogledu na plakate, na katerih so napisana imena učencev, ki si jih bom zapomnila za vedno.
Tako sem nepremično sedela v praznem prostoru, ki je bil še pred parimi minutami poln obrazov, smeha, veselja, slovesa in tudi požiranja solz. To zadnje je bilo predvsem moja domena, čeprav sem bila trdno prepričana, da se ob koncu šolskega leta (kot se učiteljicam to rado dogaja) meni kaj takega ne bo zgodilo. Pa se mi je. Prekleto se mi je.
Toliko topline človeka enostavno prevzame.
Ko sem zadnjo uro stopila v razred, sem začutila v zraku nekakšno skrivanje, šuškanje in šmukljanje s strani otrok. Nahecali so me, da sem šla do sosednje učilnice, češ da me je iskala učiteljica, kar se je seveda izkazalo za brezciljni sprehod po šolskem hodniku, saj ’soseda’ ni vedela, o čem govorim
Prišla sem nazaj in stali so v vrsti. V zborčku… in se smehljali. Eden od njih me je prosil, če se lahko za minuto ali dve usedem, razkomotim na svojem stolu in poslušam, kar imajo povedati. Brez besed sem se presenečena in z nasmehom na obrazu usedla na stol.
Ta isti učenec mi je začel prebirati pesem, ki so jo spesnili zame. Ne, ni je prebiral. Odrapal jo je. Ostali so se pridružili pri refrenu ter ga glasno odrapali z njim. Pesem je bila enkratna. Bila je unikatna, polna njih, polna mene in polna našega razreda. Polna naših hecev, smeha, norih dni, lepih dni in tudi polna slovesa.
Ob poslušanju sem začutila svoje srce… neopisljiv občutek. Začutila sem, da požiram solze. Pa ne le zato, ker so mi podarili najboljše darilo na svetu, ampak tudi zato, ker sem se v tistem trenutku zavedla, da sem pri njih pustila pečat kot so ga oni pustili na meni. Pečat, ki ga ne bodo kar tako pozabili. Pustila sem svoje hece, ljubezen do glasbe in filmov, ljubezen do samega predmeta in pustila sem delček sebe.
Nikoli jih ne bom pozabila. Nikoli ne bom pozabila tega krasnega občutka, ki so ga zbudili v meni tisti dan in tisto uro.
In zdaj… ? Delček prostora ostaja uokvirjen pri meni kjerkoli že bom in kamorkoli bom šla.
Na moji steni namreč visi najboljša raperska pesem na svetu.
Permalink
02.06.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Me Myself I ob 18:40 avtor: tinamalina
Ob bližanju poletnih dni in toplega vremena razmišljam o izkušnji, ki je spremenila moj pogled na sonce za vedno.
Pred kakimi štirimi leti sem peljala malega brata na bližnji odprt bazen, kjer vstopnice niso imele časovne omejitve. Torej ko jo enkrat kupiš, si lahko na bazenu toliko časa, kolikor hočeš. Čeprav sva prišla z namenom dopoldanskega kopanja, sva ostaja dlje, saj so čez čas prišli bratovi sošolci in prijatelji, s katerimi se je mali lepo zaigral. Zaradi hude vročine sem morala dobro skrbeti zanj. Vsake pol ure sem ga namazala s kremo za sončenje in cel čas je moral nositi pokrivalo na glavi. Večino časa je preživel v vodi, jaz pa sem ga opazovala s travnika in reševala križanke. V vsej skrbi za brata sem pozabila nase in čeprav sem vsake toliko časa skočila v senco, sem opazila prve znake rdeče barve na svoji koži. Ko sva se odpravila domov, je bila ura že krepko popoldanska.
Kako uro kasneje sem odšla še z avtom v trgovino in se vrnila domov. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in naenkrat začutila močno vrtoglavico. Ko sem hotela priti do kauča v dnevni sobi, se mi je pred očmi stemnilo, v licih sem izgubila barvo in padla sem po tleh. K zavesti me je spravila mama. Dvignila sem se s tal in še v isti minuti ponovno padla na tla. Obležala sem v nezavesti tik pred kaučem, zbudila pa me je mokra in mrzla krpa na čelu. Ko sem se le nekako uspela uležti, me je začelo tresti po celem telesu in čeprav sem bila pokrita z rjuho, deko in odejo, me je neprestano zeblo.
Moj pritisk ni bil več v normalnih številkah. Enkrat je bil nadpovprečno visok, drugič pa zaskrbljujoče nizek.
Ko me ni več zeblo, sem odkrila svoje telo. Bilo je žareče rdeče barve in pekel me je vsak centimeter kože. Ob vsakem premiku je moje telo zalil pot, zaradi bolečin pa mi je postalo slabo in spet se je pred očmi zelo hitro pojavila črnina. Diagnoza: sončarica.
Ponoči mojih krikov in joka ni slišal nihče. Usta sem imela izsušena, kozarec vode pa je bil tako daleč, da bi mi vsak poskus odžejanja lahko pomenil ponovno nezavest in po možnosti še kak udarec z glavo ob radiator ali rob mize.
Vsak dan so mi morali mazati telo z gelom 100% aloe vere in nanj polagati mokre gaze, ob tem pa je vsako obračanje s hrbta na trebuh spremljala neznosna bolečina. V takem stanju sem odležala štiri dni in zraven odštevala vsako uro ter vsako minuto, da pridem do kolikor toliko normalnega stanja.
Bogu sem še danes hvaležna, da brat ni imel nobenih opeklin. Mali mi je delal družbo vsak dan in ko me je drugi dan prijel za roko, sem v njegovih zasolzenih očeh videla svoje ubogo stanje. Hitro sem ga nasmejala in odpravila žalost ven iz lepih, zelenih učk.
Mislila sem, da je s tistim tednom minilo vse, vendar sem se pošteno zmotila, saj mi je pritisk nagajal še tri mesece po tem. Še danes se ne smem izpostavljati soncu, saj tvegam migreno in bog ne daj, da bi se na soncu ukvarjala s kakim hudim športom, saj se potem pol ure borim z vrtoglavico in temnenjem pred očmi, ki vodi v padec v nezavest. Tudi plaža na morju zame obstaja le ob urah nežnega sonca in obvezna oprema za poletje je slamnati klobuk.
Še danes se ne zavedam v celoti kako hudo stanje sem prestala in dejstva, da je nad mano visela smrt zaradi sončenja. Vesela sem le, da je zadeva za mano in da vem, da soncu ne zaupam nikoli več.
Permalink
26.05.08
Kategorija Me Myself I ob 19:00 avtor: tinamalina
Včeraj sem si po dolgem času privoščila skodelico lepih, rdečih češenj. Češenj, ki mi kljub svoji lepoti izgledajo kot super skrivališče za črve. Koliko črvov sem v življenju pojedla ravno po zaslugi tega sadja, raje ne razmišljam.
In prav tako sem se včeraj ponovno zavedla, da vedno znova opravim čuden oz. skorajda varnostni proces, predno dam vsako od njih v usta. Vsako češnjo s prsti razpolovim, saj se ob misli, da bi spregledala kakega podnajemnika, ki bi odromal v moj želodec, kar stresem. Šele ko si jo podrobno ogledam in jo strokovno odobrim, si jo z veseljem privoščim.
Občudujem ljudi, ki češnje in slive cele potlačijo v usta in ob omembi zajedalcev le zamahnejo z roko in odvrnejo: ‘Pa kaj, bo pa še malce zahrustalo zraven’.
Permalink
Kategorija Moški, Me Myself I, Ženske ob 18:22 avtor: tinamalina
Rojstvo otroka je lahko najlepša stvar, ki se paru zgodi. Kako dogodek prihoda novega bitja v vezo doživita, pa je njuna odločitev.
Sama spadam v skupino žensk, ki bi vsak trenutek hotela podeliti s svojim partnerjem, ki bi me ves čas držal za roko, skupaj z mano lovil pravi tempo dihanja, me opogumljal ter brisal potno čelo. Moja želja ni klišejska slika hollywoodskih filmov, kjer ženska moškega smešno nadira in vse skupaj izgleda kot živčna vojna. Bolnišnic nikoli nisem marala in sovražim že samo njihov vonj, zato bi se bala sama iti v sobo polno medicinskih sester in zdravnikov. Da imam poleg sebe roko, ki me ima rada in me tolaži, bi mi pomenilo veliko.
Najbolj smešen scenarij, ki se lahko zgodi je ta, da ravno močnejši spol v danem trenutku zataji ter pade v nezavest od vsega vznemirjenja, medtem ko ženska kljub vsemu ostane zbrana in prisebna
Gredo moški v sobo le na željo žensk? Je prisotnost očetov pri porodu v slovenskih bolnišnicah sploh omogočena? Si moški sami od sebe želijo podeliti ta moment s svojimi partnerkami? Kako zbirajo pogum za trenutek vstopa v očetovstvo? So bolj zmedeni od svojih nosečnic?
Za svojega fanta si lahko mislim, da bi tam hotel biti ne le z mano, ampak celo pred mano Če bi si vnaprej pripravil fotoaparat, bi ga jaz definitivno že vnaprej skrila, da ga ne bi našel, ko bi napočil pravi trenutek, saj zna biti prava mala pain in the ass s to tečno napravo. Cel čas bi mi govoril smešne stvari in me spravljal v smeh, da bi pozabila na muke in bolečine. Zaradi njegovih norčij bi bil najin otroček edini novorojenček, ki bi se ob prihodu na svet zasmejal namesto zajokal Vsak dan bi nama v bolnico prinesel balon in vrtnico in njegovo prvo darilo malčku bi bil… DVD risanke Snowman
Permalink
18.05.08
Kategorija Me Myself I, Zabava ob 17:10 avtor: tinamalina
Načelo, ki ga nisem nikoli razumela in o katerem ne razmišljam, da bi ga prevzela za svojega.
Ljudje, ki se po njem ravnajo, so mi smešni. V srbohrvaščini obstaja izraz ‘đabić’, ki lepo opiše karakteristiko, o kateri govorim. Opiše človeka, ki misli, da mora vzeti vse, kar se ponuja zastonj. Ne le da mora to vzeti, vzeti mora na kupe in pozabiti na skromnost ob tej ponujeni priložnosti, pa četudi gre za banalno stvar kot so namizni koledarčki :)
Nemalokrat sem se znašla v situaciji, kjer je bila ob kakem srečanju, predstavitvi, povabilu ponujena tudi brezplačna hrana. Prigrizki raznih vrst, slani prigrizki, sladki prigrizki in sploh - vse možno. Če je bilo še tako zastonj in če nisem bila lačna, nikakor nisem mogla jesti. Ni variante, da bi si prilastila pladenj ter se potopila vanj. In vedno se je poleg mene našel nekdo, ki me je silil in posiljeval ‘daj, vzemi, saj je zastonj’ ali pa ‘najej se, tukaj imaš zastonj hrano’. Jaaaaa…imam zastonj hrano, ampak imam v denarnici tudi kak tolar, da si jo kupim sama, ko bom res lačna. Vsakič sem potem dobila še večji odpor do jebenih prigrizkov, okoli katerih se je trlo lačnih đabiških riti, ki so dajali v usta enega za drugim. Razlog nikakor ni sramežljivost ali kaj podobnega. Razloga še sama ne vem.
Kadar sem bila povabljena na kosilo ali večerjo, nikoli nisem imela v glavi: ‘moram si privoščiti, saj je zastonj!‘, ampak sem si vedno naročila zmerno kosilo in bila seveda tudi malce obzirna do cene na meniju. Vzela sem toliko, kolikor sem bila lačna, saj nisem prišla ponudnika odreti in ožeti, ampak z njim poklepetati ob kosilu.
Zakaj zastonj stvari prižgejo v nekaterih glavah alarm po grabljenju?
Ali pa bi se morala vprašati drugače. Zakaj sem jaz tako smešna, da takrat ne grabim?
Permalink
12.05.08
Kategorija Me Myself I, Film ob 23:38 avtor: tinamalina
Kadarkoli govorim o humoristični seriji King of Queens, me ljudje gledajo, kot da sem padla z Marsa. O čem govorim? O najbolj smešni seriji vseh časov, ki se je ne da dobiti nikjer. Niti na DVD-ju niti na internetu in to mi močno žalosti srce
Kako je možno, da je narod pozabil na serijo, ki se je nekaj časa vrtela na kanalu A, potem pa poniknila v nič? Res ni bila nikomur fajna in smešna? Mene je vedno spravila v dobro voljo ter me nasmejala.
Permalink
15.04.08
Kategorija Me Myself I, Ženske, Zabava ob 21:17 avtor: tinamalina
Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila najbolj enostaven način za odstranjevanje make up-a.
Najprej sem ga odstranjevala s kremo in vato, kar mi je pustilo kup svaljkov vate po obrazu ter zlepljene trepalnice in obrvi.
Potem sem poskusila z vato in čistilnim mlekom, zaradi katerega so me pekle oči.
Kmalu sem odkrila še enostavnejši način - gel za obraz, ki je hkrati odstranil tudi make up, vendar sem vseeno imela ob končnem brisanju obraza črne brisače od maskare.
Zdaj uporabljam čistilne robčke. Še več - uporabljam kvalitetne čistilne robčke
Najprej sem si kupila najcenejše, torej Sparove. Ker vsaka koža odreagira na različne izdelke različno, je moja na Sparov izdelek odreagirala z rdečimi pikicami in spet - pekočim občutkom v očeh.
Ker mi je bilo jasno, da si moram omisliti nove, če nočem postati ena velika rdeča pika, sem se tokrat odločala med Niveinimi in Lorealovimi. Izbrala sem Niveo, ker mi črn ovitek Lorealovih nekako ni bil simpatičen.
Spet - pekoče oči.
Čeprav sem tudi nad čistilnimi robčki že skoraj obupala, sem si kupila še tiste neestetske - Lorealove.
…in končno našla dišeč, enostaven in koži prijazen način opravljanja najbolj zoprne stvari na svetu poleg puljenja obrvi. Tudi moje brisače niso več pisane.
…in to je bil blog poln brezvezne reklame nepomembnih stvari, od katerega niste izvedeli nič pretresljivo novega ali šokantnega. Še več - niti zanimal vas ni
Permalink
14.04.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Me Myself I, Aktualno ob 22:17 avtor: tinamalina
Rada hodim v kino in edino, kar mi lahko pokvari filmski feeling v soboto zvečer je idiot v kinu. Idiot, ki se ne zna obnašati in misli, da je v dvorani sam.
Čeprav najbolj uživam, kadar je polovica (ali še večji delež) dvorane prazne, kadar je v njej mir, kadar se sliši le film in kadar na sedežih nisem stlačena med svojim fantom na levi in kakim prerazkomotenim tujcem na desni vem, da vedno ne morem naleteti na tako situacijo. Sploh v soboto in sploh v soboto zvečer.
Že ob vhodu v dvorano zaslišim bedaka, ki se dere “Uuuuu kakšen dober film” v prazno platno in svoji punci meče kokice v usta “ujem kšnoooo, ujem kšnoooo” in ona njemu nazaj kokodajsa “čaki, da pojeeeeem do koncaaa”. Fakof!
Usedem se.
Ko že pomislim, da bom na desni imela prazen sedež in da bom nanj lahko odložila svoje stvari, ki mi jih ne bo treba držati v roki, se poleg mene šele ob začetku filma butne na stol živahno dekle, ki bi mi lahko v trenutku moje nepazljivosti z ritjo popeštalo ledeni čaj.
“Živahno” je preblaga beseda. Jebeno razposajeno dekle, ki non stop blebeta s svojo kurčevo kolegico. Odide. Ni je dvajset minut. Pride nazaj z vrečo hamburgerjev iz McDonaldsa, da zasmradi celo četrtino dvorane in me ob večerji veselo buta v roko. Ko opravi z jedačo, vsakih deset minut prižiga telefon… “če bo slučajn Matej pisov!” dddd, itakkk, fakof!
Oglasi se idiot s punco od prej in butne eno šalo za celo dvorano… ki seveda ne umira od smeha.
No, Matej ne piše. Piše pa Sara, ki je baje “ful najedavska in zahrbtna, pizda je blesava”.
Ob napadu smeha se začne moja razposajena soseda skorajda dušiti. Ne ob smehu, ki ga je sprožil film. Ob smehu, ki ga je sprožila kolegica z blesavo pripombo, kako njenemu psu binglja lulček.
Meni pa gre cel čas po glavi vprašanje, kdaj bodo pred vhodom v kino izobesili znak:
IDIOTOM VSTOP PREPOVEDAN!
Permalink
