04.07.08
Kategorija Naj, naj..., Nekaj čisto drugačnega ob 22:39 avtor: tinamalina
Pred dvemi dnevi sem odkrila pristen balkan sredi Slovenije. Natančneje - sredi Ljubljane.
Nasproti železniške postaje stoji najboljša okrepčevalnica z bureki, hot dogi, hamburgerji, pizzami, sendviči, pleskavicami in čevapi, kar jih poznam. Ne vem, kako se lokal imenuje, vem le, da sem tam pojedla najboljše čevape z lepinjo v celi Sloveniji. Ravno prav mastni, ravno prav pogreta lepinja, ravno prava porcija, ravno pravi dodatni in ravno pravi ambient za mojo dušo.
Ja, ambient. Plastični stoli, par miz in slike vse te hrane po stenah… temu rečem ambient. Balkanski ambient, za katerega sem še dan danes hvaležna, da me je pot zanesla k njemu po 24-ih letih obstoja.
S polnimi usti čevapov in lepinje, ki se mi je kar topila v ustih, sem ob pesmi Bijelog Dugmeta zaprla oči in uživala sto na uro. Šele ko sem stopila iz lokala na ulico, sem se zavedla, da sem v Ljubljani.
Joj, človek si jih še ob pisanju zaželi. Mmmm…
Slika je le simbolična 
Permalink
08.06.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Aktualno ob 14:43 avtor: tinamalina
Zadnje čase opažam točno to, kar je opisoval Marks, ko je povezal obstoj kapitalizma z izkoriščevalskim in podrejenim razredom.
V slovenski družbi prav tako obstajata dva razreda. Pa ne toliko v shemi kapitalist-delavski razred, ampak stanodajalec-podnajemnik. Zelo žalostno je, kar se dogaja in to kar pred očmi države. Starejša generacija si je namreč priskrbela stanovanje še v časih, ko so hiše in bloki rastli po državi kot gobe po dežju, si poleg stanovanja sezidala še hišo in zdaj za milega boga starega stanovanja ne proda ter se ga oklepa kot klop kože. NE! Bolje je iz meseca v mesec prilivati denar v družinski proračun od najemnine. Bolj racionalno je. Bolj fino je…imeti še tretji dohodek.
Medtem ko tisti ’spodnji’ mesečno praskajo denar za najemnino in stroške bivanja, tisti ‘zgoraj’ s tem tretjim dohodkom kupijo nov digitalni fotoaparat ali flat screen televizijo ter najemnino skorajda poljubno višajo, saj se je seveda uveljavil ljubi euro in z njim nov tečaj.
Vprašanje za vas: Kaj je torej narediti mlademu človeku, ki je šele na začetku štetja delavne dobe in nima za svojim hrbtom očkota in mamice, ki premoreta pod prstom vsaj štartni znesek za nakup stanovanja? Kaj naj človek z željo po bivališču stori v primeru, da doma ni dvonadstropne hiške, v kateri bi si prilastil kak štuk za lastno stanovanje?
O svoji komunistični stranki KSS, ki ima ponekod po Sloveniji zaenkrat le šibke zametke, sem že zapisala par besed. Ob opazovanju tega izkoriščanja nove vrste sem se odločila za stanovanjsko akcijo stranke. Vsa najemniška stanovanja se bodo nacionalizirala. Postala bodo last države in ne bodo več v rokah izkoriščevalskih posameznikov, ki si manejo svoje mastne roke na račun podnajemnikov. Stanovanja bodo podnajemniki imeli tudi možnost odkupiti, ob čemer bo država ponujala stanovanjske kredite s skoraj ničnimi obrestmi odplačevanja.
Upam na podporo zvestih članov in volilcev, za konec pa še misel:
Stanodajalci, kot mnogi drugi, radi žanjejo tam, kjer niso sejali.
(K.Marx)
Permalink
02.06.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Me Myself I ob 18:40 avtor: tinamalina
Ob bližanju poletnih dni in toplega vremena razmišljam o izkušnji, ki je spremenila moj pogled na sonce za vedno.
Pred kakimi štirimi leti sem peljala malega brata na bližnji odprt bazen, kjer vstopnice niso imele časovne omejitve. Torej ko jo enkrat kupiš, si lahko na bazenu toliko časa, kolikor hočeš. Čeprav sva prišla z namenom dopoldanskega kopanja, sva ostaja dlje, saj so čez čas prišli bratovi sošolci in prijatelji, s katerimi se je mali lepo zaigral. Zaradi hude vročine sem morala dobro skrbeti zanj. Vsake pol ure sem ga namazala s kremo za sončenje in cel čas je moral nositi pokrivalo na glavi. Večino časa je preživel v vodi, jaz pa sem ga opazovala s travnika in reševala križanke. V vsej skrbi za brata sem pozabila nase in čeprav sem vsake toliko časa skočila v senco, sem opazila prve znake rdeče barve na svoji koži. Ko sva se odpravila domov, je bila ura že krepko popoldanska.
Kako uro kasneje sem odšla še z avtom v trgovino in se vrnila domov. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in naenkrat začutila močno vrtoglavico. Ko sem hotela priti do kauča v dnevni sobi, se mi je pred očmi stemnilo, v licih sem izgubila barvo in padla sem po tleh. K zavesti me je spravila mama. Dvignila sem se s tal in še v isti minuti ponovno padla na tla. Obležala sem v nezavesti tik pred kaučem, zbudila pa me je mokra in mrzla krpa na čelu. Ko sem se le nekako uspela uležti, me je začelo tresti po celem telesu in čeprav sem bila pokrita z rjuho, deko in odejo, me je neprestano zeblo.
Moj pritisk ni bil več v normalnih številkah. Enkrat je bil nadpovprečno visok, drugič pa zaskrbljujoče nizek.
Ko me ni več zeblo, sem odkrila svoje telo. Bilo je žareče rdeče barve in pekel me je vsak centimeter kože. Ob vsakem premiku je moje telo zalil pot, zaradi bolečin pa mi je postalo slabo in spet se je pred očmi zelo hitro pojavila črnina. Diagnoza: sončarica.
Ponoči mojih krikov in joka ni slišal nihče. Usta sem imela izsušena, kozarec vode pa je bil tako daleč, da bi mi vsak poskus odžejanja lahko pomenil ponovno nezavest in po možnosti še kak udarec z glavo ob radiator ali rob mize.
Vsak dan so mi morali mazati telo z gelom 100% aloe vere in nanj polagati mokre gaze, ob tem pa je vsako obračanje s hrbta na trebuh spremljala neznosna bolečina. V takem stanju sem odležala štiri dni in zraven odštevala vsako uro ter vsako minuto, da pridem do kolikor toliko normalnega stanja.
Bogu sem še danes hvaležna, da brat ni imel nobenih opeklin. Mali mi je delal družbo vsak dan in ko me je drugi dan prijel za roko, sem v njegovih zasolzenih očeh videla svoje ubogo stanje. Hitro sem ga nasmejala in odpravila žalost ven iz lepih, zelenih učk.
Mislila sem, da je s tistim tednom minilo vse, vendar sem se pošteno zmotila, saj mi je pritisk nagajal še tri mesece po tem. Še danes se ne smem izpostavljati soncu, saj tvegam migreno in bog ne daj, da bi se na soncu ukvarjala s kakim hudim športom, saj se potem pol ure borim z vrtoglavico in temnenjem pred očmi, ki vodi v padec v nezavest. Tudi plaža na morju zame obstaja le ob urah nežnega sonca in obvezna oprema za poletje je slamnati klobuk.
Še danes se ne zavedam v celoti kako hudo stanje sem prestala in dejstva, da je nad mano visela smrt zaradi sončenja. Vesela sem le, da je zadeva za mano in da vem, da soncu ne zaupam nikoli več.
Permalink
26.05.08
Kategorija Kdo mi zna pojasnit to?, Nekaj čisto drugačnega ob 17:24 avtor: tinamalina
Pojav, katerega je raziskoval in opisoval antropolog M. Mauss, se mi zdi tako zelo zanimiv, da bom z velikim veseljem prebrala vsako vaše mnenje o zapisu. Za pisanje me je motiviral tudi komentar blogerja Oki-ja na zapis o posmrtnem življenju.
Pojem avtosugestivne smrti pomeni, umreti na podlagi lastne odločitve. Oki govori o možakarju, ki se je nekega dne ulegel ter svojcem rekel ”Dost mam vsega!” in nekaj minut kasneje umrl. Mauss govori o ljudstvih iz Polinezije in Malezije na podoben način.
Tam namreč verjamejo, da bo človek, ki je stopil na senco drugega človeka, umrl. In to se res zgodi. Senca je človekova bistvena esenca in njegovo duhovno bistvo. Če prekršiš ta tabu, je kazen nič drugega kot smrt. Človek, ki je stopil na senco drugega, je v parih dneh umrl brez kakršne koli pomoči.
Vsa ostala ljudstva so dokaz, da človek ne umre, kadar stopi na senco drugega. Hudiča, saj si hodimo po sencah neprestano. Predstavljajte si, kakšno izumrtje bi sledilo večjim mestom, kjer se ljudje vsak dan srečujejo z gnečo. Kaj se torej zgodi?
Edina možna razlaga je kultura. Vpliv kulture postane tako močan, da telo/posameznik zanemari svoje lastno delovanje in začne delovati po pričakovanjih družbe. Gre za zamenjavo statusa iz osebe, ki bo (po pričakovanjih družbe) živela še dolgo časa v osebo, ki bo kmalu umrla. Telesna zasnova začne funkcionirati drugače. Podzavestno član družbe izpolni pričakovanja njene kulture.
Iz tega lahko sklepamo naprej, da je telo totalno tesno povezano s kulturo. Brez kulture je telo biologija. S kulturo telo postane fiziologija, ki deluje v okviru njenih smernic.
Sedaj pa še tisto drzno vprašanje. Če nam fenomen avtosugestivne smrti dokazuje, kako tesna je vez med delovanjem telesa in ‘ukazi’ kulture, torej pričakovanji družbe… kaj lahko iz tega sklepamo o mnogih boleznih?
So le družbeno določene? Bi v okviru drugih kultur kako smrtno bolezen tudi preživeli?
Permalink
18.05.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega ob 17:36 avtor: tinamalina
Ali obdobje po smrti res obstaja ali si ga je človek le izmislil, da bi potolažil sam sebe?
Smrt je del življenja, s katerim se človek najtežje sprijazni. Vedno živi v njeni senci in ne čudim se, da je izumil veliko načinov, da ta dogodek lažje prenese. Veliko funkcijo v razlagi ter sprejemanju smrti kot dela življenja in narave na svojih ramenih nosi religija. V ‘primitivnih’ plemenih naj bo to magija. Naše resnično življenje je prepleteno z verovanjem, z drugo dimenzijo ter raznimi obredi, v katere to dimenzijo vključujemo. Naše poslavljanje od mrtvega človeka nas združuje pri pogrebih in ob vsaki ceremoniji duhovnik govori o posmrtnem potovanju duše.
Pa posmrtno res obstaja?
Dostikrat razmišljam o tem, kako bedno bi bilo, če po smrti ne bi bilo ničesar več in če bi bila to res zadnja postojanka vsakega človeka. Potem se ne bi mogla vračat nazaj in opazovat svoje najdražje kako se starajo, kako odraščajo, kako me pogrešajo, kako si najdejo novo punco… hej!
Velikokrat je to tolažba ne le zame, temveč tudi ko pomislim na tiste, ki so že odšli. Kje so tisti, ki so nas že zapustili? Nikakor se ne morem sprijazniti s tem, da tako mlade duše ne bi živele naprej, pa čeprav v drugem svetu.
Življenje je sestavljeno iz večnega kroga rojstev in smrti. Morda se smrt nekoga obrne v rojstvo drugega.
Čeprav se jih bojimo, so ravno duhovi tisti, ki nam dajejo dokaze o nadaljevanju življenja. Nas misel na kaj takega globoko pretrese, spreleti nas srh in od strahu se nam poviša srčni utrip, medtem ko nekatera plemena oz. ‘primitivne’ družbe to jemljejo za samoumevno stvar. Smrt jemljejo le kot nek prehod, isto kot prehod v odraslost. Pač ena izmed postojank življenja, ki vodi v nadaljevanje.
Permalink
16.05.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Aktualno ob 18:54 avtor: tinamalina
Nihče nima pravice prilastiti si telo nekoga drugega. Nihče nima pravice drugega fizično zlorabiti. Nihče nima pravice iznakaziti drugega. Nihče nima pravice biti superioren drugemu.
Zloglasni običaj nekaterih afriških ter arabskih dežel, ob katerem me globoko zvije v želodcu, si dovoli vse to. Opravičujejo ga z vero, tradicijo, družbeno sprejemljivim obnašanjem in kulturnim načinom. OZN glasno že nekaj časa opozarja na hudo problematiko, vendar tradicija in njeno odobravanje prakse je močnejša. V sredini so ujete ženske, ki preživljajo največ trpljenja.
Rezanje ženskih genitalij poteka na najbolj nehuman in krut način. Vključuje delno ali popolno odstranitev zunanjih ženskih spolnih organov, pri postopku pa se uporabljajo nesterilizirani pripomočki kot so britvica, škarje, kuhinjski noži in kosi stekla. Instrumenti so včasih uporabljeni celo na več kot le enem dekletu. Postopek se opravi ob rojstvu ali pa pri zelo mladih letih brez kakršnekoli anestezije.
Trpljenja deklet ob doživljanju krute ‘operacije’ si ne morem niti predstavljati, velika večina pa gre skozi postopek, ker jih družba uči, da je tako edino prav.
V predelih Afrike verjamejo, da ima novorojenček znake obeh spolov, torej je treba spol dobesedno izluščiti ter odstraniti kožico s penisa in klitoris z vagine. Če tega ne storijo ob rojstvu, je to treba storiti v obdobju pubertete, da je spol bolj jasen.
Pri ženskah poznajo 3 tipe obrezovanja. Pri prvem tipu delno ali v celoti odstranijo klitoris, pri drugem odstranijo male sramne ustnice, pri tretjem pa žensko že tako izmaličijo, da ostane le majhna odprtina za uriniranje ter menstruacijo. Odstranijo namreč klitoris, male sramne ustnice, velike ustnice pa zašijejo skupaj z uporabo trnov. O procesu zdravljenja po posegu - tako fizičnem kot psihičnem - ne bi izgubljala besed.
Tak masaker nad ženskim telesom je seveda treba opravičiti in kaj uporabiti drugega, če ne kulturo in vero. Zadeva naj bi izvirala ravno iz Egipta, ki pa je pred kratkim (leta 2007) prakso prepovedal. Ne gre le za navado v muslimanski veri, običaj poznajo tudi Kristjani.
Verjamejo, da obrezovanje pripomore k čistoči ter da je dobro za zdravje. Ženske naj bi tako ohranile devištvo, bile bolj plodne, se ognile promiskuiteti, njihovi spolni organi so na tak način bolj estetski in ko so enkrat obrezane, se lahko brez težav vklopijo v družbo. Ker se postopek izvaja v družbah, kjer so dominantni moški, pa seveda ne moremo prezreti še enega razloga - več užitka za moškega med spolnim odnosom.
Veliko žensk je med posegom umrlo zaradi šoka in prehudih bolečin. Ogromno je infekcij zaradi neprimernega orodja. Infekcije ne zajamejo le zunanje površine genitalij, temveč tudi notranje, saj lahko pride do zastojev urina in krvi. Spolni odnosi so peklensko boleči in velikokrat predigra nikakor ni prijetna, temveč krvavo mesarska. Izgleda tako, da mož vzame nož in zašit organ najprej prereže.
Vse to družine vsilijo deklicam, da bi ohranile njihovo spoštovanje v družbi. V družbi, ki ravno s tem posegom deklice zdegradira na stopnjo nižjo od moške in jih za vedno označi z nepopolnim telesom ter s psihično travmo, na katero jih vsakič znova spomni njihovo golo telo.
vir
Permalink
13.05.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Zabava ob 15:51 avtor: tinamalina
Danes si dekleta ne vzamejo časa za otroštvo. Ne vzamejo si časa za postopno odraščanje. Ravno nasprotno - silno hočejo preskočiti to fazo, postati odrasla ženska in prehiteti svojo še otroško psiho.
Ko sem sama odraščala, sem znake ženskosti na svojem telesu želela čim bolj prekriti. Nerodno mi je bilo glede prsi, ki so začele moje majice spreminjati v prekrivalo oblin. Nerodno mi je bilo tudi glede prvih dlačic. Svoje menstruacije nisem omenila nikomur razen mami, medtem ko punce danes ponosno sprašujejo učitelje za vložke in celemu razredu dajo vedeti, da naj jih pustijo na miru, saj imajo “tiste dni v mesecu”. Svoje komaj pridobljene ženske obline poudarijo in teme kot so britje ter depiliranje jim nikakor niso tabu. Tabu jim ni niti spolnost oz. celo pripovedovanje o izkušnjah v njej, s katero ravno tako začnejo že pri zelo mladih letih.
Na raznih klepetalnicah po internetu (glasujzame.com, recimo) je videti cel kup slik, na katerih so dekleta v manekenskih pozah, na pol razgaljene in močno našminkane, kar zelo očitno kliče in vabi dobrikanje fantov/moških.
Gremo proti stilu primitivnih plemen in bomo počasi v vseh kulturah uvedli odraslost čez noč s kakim obredom?
Na Samoi pubertete in njenih muh dekleta ne poznajo. Vse imajo že vnaprej zagarantirano življenje, partnerja in obred, ki jih bo spremenil v ženske. Ne poznajo zakompleksanosti glede statusa in rivalstvo za moške jim je tuje.
Jaz predlagam, da zadeve olajšamo tudi tukaj. Kakšen iniciacijski obred bi bil primeren za “zahodna” dekleta? Kaj je tisto, kar bi jih naredilo odrasle čez noč? Tetoviranje ob prvi menstruaciji, zaprtje med mravlje ali v temno sobo za en teden verjetno odpadejo. Ideje torej prepuščam vam in vsaki bom z veseljem prisluhnila
Permalink
22.04.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Zabava ob 22:23 avtor: tinamalina
O eni izmed “potez” gospodične Alme sem se že razpisala. Zapis je bil o tem, kako ji ni treba več pladnja nosit odkar je nastopila v resničnostnem šovu Bar ter kasneje razgalila svoje telo za Playboy.
Izraz “nepotrebne zajčice” sem pobrala od Iztoka in njegovega bloga o Miši, saj se tudi meni zdijo vedno bolj nepotrebne.
Po novem ugotavljam, da zadeva sploh ni tako blesava kot se zdi na prvi pogled. Punce so pametne in se lahko nam, ki hodimo po svetu s podočnjaki in utrujeni, le smejijo! Če bi me ena izmed njih vprašala, koliko sem danes zaslužila v dveh urah, bi se mi lahko - glede na njihov dobiček od dvournega (časovna količina je predvidena) poziranja za Playboy - le prezirljivo nasmehnile. Če bi me vprašale, koliko mesecev moram delati jaz za njihov enodnevni zaslužek od revije, bi kar lepo zaprla svoj gobček.
Punce si potem omislijo še vodenje oddaj, modno kreiranje, dobrodelne rojstnodnevne zabave, itd.
Hudiča, lahko bi rekla, da jim celo zavidam in čestitam za iznajdljivost!
Ko se bo slekla naslednja (predvidevam, da bo to Urška Čepin), ne bom prav nič pametna, ampak bom raje punci zavidala ves denar, ki ga je v roku enega dneva nabrala le s tem, da je pokazala Sloveniji joške! In to ni vse… zavidala ji bom še mesece in leta novih potez od teh slik naprej.
Permalink
17.04.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Aktualno ob 19:53 avtor: tinamalina
Ko sem nazadnje vzela v roke ta precenjen test, je vseboval nesmiselna vprašanja kot so:
detergent = ___________________________________
če ni črno, je ___________________
in podobno. Vseboval je tudi slikovne naloge kot je ravnanje likov in odd one out oz. “izloči izjemo”.
Ker smo ga nekako MORALI opravljati vsi, sem zadevo odpisala z najmanjšim možnim zanimanjem ter se po koncu “testiranja” svoje inteligence spraševala o veljavnosti teh testov. Testirajo nas kao tudi pred vstopom v srednjo šolo v smislu “a si sposoben za gimnazijo ali si bolj mizar?” in kao strokovno zanalizirajo tvoje sposobnosti za določen poklic.
Kaj če bi dali detergent za zdefinirat bushmanu? Ne bi znal, torej je neinteligentno bitje. ??
Če ni črno je belo?? Zakaj ne bi bilo rumeno? Bog je ustvaril rumeno barvo, ki ni črna, torej je lahko tudi rumeno. Bi mi moj rumen odgovor znižal kvocient za deset točk? “AA! Katastrofa! Ne ve, da je BELO! “
Če ni slano, je _____________. Hmm… grenko? NE! Sladko! Šment…spet se mi je znižal IQ.
Če bi postavili nalogo z liki in “izloči izjemo” kakemu Indijancu… bi izločil ravno smreko od breze, hrasta in lipe? Mislim, da ne. Je zato manj inteligenten? Hmm… bo že držalo, ane!
Ne pustite, da vas testi inteligence zavedejo… saj niti ne merijo inteligence. Če imate visoko številko (kot Iris Mulej), se z njo lahko obrišete pod nosom, saj ne pomeni nič (kar je ravno tako vidno na Iris Mulej). Khm…did I say that?
Inteligenčni testi lahko kvečjemu merijo izkušnje. Če imaš izkušnjo z detergentom, boš inteligenten. Če imaš izkušnjo, da svet vidiš le črno-belo, boš inteligenten. In je gimnazija primerna za tebe in lahko boš zdravnik. Yeiiii!
Me zanima, za kako butaste bi nas imeli Aborigini, Indijanci ali Bushmani, ko jim ne bi znali v testu razložiti, da krošnja drevesa včasih valovi, ker jo v bistvu trese naš prednik in ne neki veter.
Permalink
14.04.08
Kategorija Nekaj čisto drugačnega, Me Myself I, Aktualno ob 22:17 avtor: tinamalina
Rada hodim v kino in edino, kar mi lahko pokvari filmski feeling v soboto zvečer je idiot v kinu. Idiot, ki se ne zna obnašati in misli, da je v dvorani sam.
Čeprav najbolj uživam, kadar je polovica (ali še večji delež) dvorane prazne, kadar je v njej mir, kadar se sliši le film in kadar na sedežih nisem stlačena med svojim fantom na levi in kakim prerazkomotenim tujcem na desni vem, da vedno ne morem naleteti na tako situacijo. Sploh v soboto in sploh v soboto zvečer.
Že ob vhodu v dvorano zaslišim bedaka, ki se dere “Uuuuu kakšen dober film” v prazno platno in svoji punci meče kokice v usta “ujem kšnoooo, ujem kšnoooo” in ona njemu nazaj kokodajsa “čaki, da pojeeeeem do koncaaa”. Fakof!
Usedem se.
Ko že pomislim, da bom na desni imela prazen sedež in da bom nanj lahko odložila svoje stvari, ki mi jih ne bo treba držati v roki, se poleg mene šele ob začetku filma butne na stol živahno dekle, ki bi mi lahko v trenutku moje nepazljivosti z ritjo popeštalo ledeni čaj.
“Živahno” je preblaga beseda. Jebeno razposajeno dekle, ki non stop blebeta s svojo kurčevo kolegico. Odide. Ni je dvajset minut. Pride nazaj z vrečo hamburgerjev iz McDonaldsa, da zasmradi celo četrtino dvorane in me ob večerji veselo buta v roko. Ko opravi z jedačo, vsakih deset minut prižiga telefon… “če bo slučajn Matej pisov!” dddd, itakkk, fakof!
Oglasi se idiot s punco od prej in butne eno šalo za celo dvorano… ki seveda ne umira od smeha.
No, Matej ne piše. Piše pa Sara, ki je baje “ful najedavska in zahrbtna, pizda je blesava”.
Ob napadu smeha se začne moja razposajena soseda skorajda dušiti. Ne ob smehu, ki ga je sprožil film. Ob smehu, ki ga je sprožila kolegica z blesavo pripombo, kako njenemu psu binglja lulček.
Meni pa gre cel čas po glavi vprašanje, kdaj bodo pred vhodom v kino izobesili znak:
IDIOTOM VSTOP PREPOVEDAN!
Permalink
