Če nas nogometna mrzlica drži tako ali drugače, si oglejmo še nekaj nogometašev, ki so si na mojem blogu prislužili mesto s tem, da so mi največji frajerji v športu.
Fabio Cannavaro , kapetan italijanske ekipe in moški v pravem pomenu besede.
Cristiano Ronaldo
Freddie Ljungberg
Kaka
David Beckham
Niko & Robert Kovač
Victor Valdez
Daniel De Ridder
Fabregas
Massimo Oddo
Casillas
Srečali sta se dve ekipi. Ena bolj zagreta od druge, ena bolj temperamentna od druge, ena bolj religiozna od druge. V zraku je bilo čutiti boj dveh bogov - našega in Alaha, h katerima sta se obračali tudi ekipi. Igralci so ob vsakem penalu dajali roke skupaj v molitveni položaj ter vanje tiho šepetali besede, ki so bile polne upanja in namenjene bogovoma. Kateri je spremljal današnjo tekmo? Alah. In zmagal je.
Prvi gol Hrvatov ni bil priznan, ker je bil dan v offsidu. Ko so v drugem podaljšku dobili gol, za katerega so verjeli, da jih je popeljal v polfinale, sem vzkliknila od navdušenja, a hitro me je nekaj utišalo. Začutila sem namreč da se bo naš vsemogočni umaknil. Minuta več in zavrnitev menjave hrvaških igralcev sta bili usodni. Resnično ni šlo za nič drugega kot za igro nadsil. Turki so namreč kaj hitro obračunali z vodstvom Hrvatov, jim nabili najmanj pričakovan gol ter dosegli izenačenje rezultata.
Ni mi jasno, zakaj ni bila možna menjava igralcev.
Ni mi jasno, kje je bil naš bog med penali. Alah je namreč svojo ekipo spremljal.
Še vedno mi ni jasno, kako je možno, da so Hrvati izgubili.
Na koncu so se igralci obeh ekip prijateljsko objemali, tolažili ter si stiskali roke. Bogova si predstavljam nekako takole: Alah se je našemu zlobno nasmejal ter ponosno izprsil v turškem dresu.
Večina ljudi v njem vidi le nasilje (med njimi tudi moja mama, ki tekmovalce vedno znova zmerja z zaporniki in drogeraši) :).
Vendar kickboks je tehnika. Je kot ples. Pomemben je vsak gib in vsak gib je eleganca.
Pred leti si verjetno ne bi mogla niti predstavljati, da bi se v meni lahko pojavil plamen zanimanja za tovrsten šport, kaj šele da bi se včlanila v kak klub.
No, pa vseeno sem se 
Zakaj? Ker se je dostikrat zgodilo, da sem hodila domov/v študentski dom/kamorkoli že… pozno ponoči in sama in velikokrat me je bilo strah. Strah me je bilo zato, ker se je po mestu pojavljal en čuden fenomen ”drkačev”. To pomeni, da je ženska prej ali slej naletela na vogal, kjer je stal pohoten ekshibicionist in si pajsal korenjaka ob gledanju tebe - mimoidoče.
Če si srečal takega - ”pasivnega drkača”, je bilo še ok, saj si vedel, da ti noče nič. Edino, kar sem si želela je to, da me ne umaže po obleki ali kaj podobnega…
Problem je bil takrat, ko se je ta drkač še malce sprehodil za tabo. Pri takem pa nikoli nisi mogel vedeti, kaj bi rad in kakšne so njegove namere. Taki - jaz jih imenujem aktivni drkači - pa so zbujali v meni strah in nemir. Posebej sredi noči.
Tega strahu mi je bilo dovolj, saj mi tega res ni bilo treba. Odvečen občutek. Hočem se počutiti varno kadarkoli in kjerkoli sem. In ravno tako razmišljanje je bilo povod za mojo odločitev.
Vpisala sem se na trening kickboksa v mestnem klubu. Pred prvim treningom sem imela mravljince po trebuhu, vendar sem vseeno zbrala jajca in potem so me noge kar same odnesle do telovadnice.
Vstopim… in vidim dve ženski med… hmm… nekako petnajstimi do dvajsetimi moškimi . ”Itak, Tina, kaj pa si drugega pričakovala,” si mislim in se pomešam v skupino čakajočih. Čez par minut se odpravimo v garderobo. Skupno! Ok… preoblečem se, povijem roke, vzamem rokavice in odhlačam do oblazinjenega prostora.
Vsedem se na tla in čakam na trenerja z ostalimi. Tudi on kmalu vstopi. Vsi se poravnamo v vrsto, sledi začetni pozdrav, ki je meni takrat zvenel kot da je v tungujščini, razumela sem le priklon
Začnemo teči… se ogrevati… med tekom vaje… uporabi roke! …teci!… obrni!… teci rikverc!… se ustavimo… skači!… tečemo… skači!… tečemo… se ustavimo… trebušnjaki… tečemo… trebušnjaki… tečemo… trebušnjaki… tečemo… sklece!… tečemo… sklece!… tečemo… vojaške vaje… tečemo… vojaške vaje… teci!… počepi!… tečemo… počepi… tečemo… ŠPRINT do konca!…
…ustavi!… hodi… sprosti roke in noge… stresi mišice in se nadihaj.
Jaz sem mislila, da bom izdahnila! Samo od ogrevanja mi je šlo na bruhanje! Moja lica so gorela in moj hrbet je bil moker kot bi ga polila z vodo.
Šele čez čas sem se navadila teh in podobnih drillov.
Sledil je trening. Vsak je vzel svoje rokavice in šele takrat sem začela uživati. Delali smo v parih in kadar mi je trener dodelil fanta, sem bila potihem vesela, saj sem si lahko dovolila tudi kak udarec v pravem pomenu besede.
Z vsakim treningom se je oblikoval ne le moj pogum, temveč tudi moje telo. Pri vsakem treningu sem se naučila več. Šport sem začela preprosto oboževati.
Ko sem prišla domov, sem pod tušem odkrivala modrice. Modrice, ki so mojo mamo spravljale ob živce. Moj takrat nov ”hobi” je kriv tudi za moje zdajšnje stanje kolena, ki poka ob vsaki priliki, ki jo dobi. Enkrat sem narobe brcnila in v trenutku ko je počilo koleno, sem bila na tleh. Naslednji dan je bilo dvakrat večje. Pa pustimo zdaj to.
Moji nočni sprehodi so postali vedno bolj varni. Ko navoham kakega drkača ne pomislim več: ”Oh my god, oh my goodddd,” ampak ”Bring it on, fucker!”
However, zadevo sem opustila in jo pogrešam sto na uro. Na eurosport kanalu si ogledam kak match, vsake toliko časa pa tudi po hiši kaj zboksam in zbrcam Vsakič, ko mi poči koleno, se spomnim na vsako kapljo potu, ki sem jo pustila v telovadnici.
Upam le, da mi bo kdaj omogočeno v kaki kleti obesiti vrečo za vaje. In sproščanje
Mladi, simpatični nogometaš brazilske nogometne reprezentance, Ricardo Izecson Dos Santos Leite - Kaka, je dobil to čast, da je novi lastnik naziva ”najboljšega nogometnega igralca sezone”. Gre za nagrado, o kateri ne odločajo oboževalci ali pa mediji, temveč kar nogometaši sami.
Kot pravi sam: ”…to je zame velika stvar, saj igralci gledajo na to z drugačne perspektive.”
Naziv je nasledil od svojega soigralca Ronaldinha, ki je pred kratkim dal zgraditi športni in izobraževalni center za revne otroke.
Čestitke!
