19.06.08
Kategorija Učiteljska, Zabava ob 23:17 avtor: tinamalina
Naj pojasnim…
Nič nimam proti športnim dnevom, ki imajo veze s športi kot so odbojka, nogomet, košarka ali drsanje in podobno.
Govorim o hribolazništvu, s katerim se že celo življenje nimam niti malo interesa ukvarjati in se zdaj - zaradi izbire poklica, katerega imam rada - moram. Poleg tega, da mi užitke ob lezenju v hrib onemogoča moj minimalen interes za razne ‘lepe razglede, murke, pašnike, travo, sveži zrak’, katerega se na enostavnem kvalitetnem sprehodu čisto dovolj nadihaš, mi užitke onemogočajo tudi moja šibka kolena, ki čez čas odpovejo in začnejo pokati.
Lepih razgledov je dovolj tudi na nižjih nadmorskih višinah, ni potrebe lezti bogu pod noge za en lep razgled, ki je čista loterija. Ne moreš vedeti, kaj te na koncu čaka. Lahko da je na vrhu le razgled na smreke, ki zastirajo lep razgled na doline in nižine, kjer so normalni ljudje 
Glede na to, da sem relativno mlada in me verjetno čaka še dobra doba v stroki, bi se morala sprijazniti z mnogimi hribi, ki me bodo še čakali v vseh letih poklica. Pa se nekako ne morem… ne maram hribov! Ne maram športnih dni, kjer crkavam na hribu.
Mogoče bi bilo pametno odseliti se na kako Primorsko, kjer je vse ravno. Ali pa na Notranjsko, kjer imajo le jamo?
Nazadnje, ko smo lezli v hrib, se je punca višjih razredov usedla na travo ob poti in mi pojamrala: ‘Učitl’ca men se ne da ustat, kaj nej nardim?’.
Moj odgovor?
‘Glej… tud men se ne da hodit pa vseen moram lezt.’
Smeh jo je dvignil na noge
Permalink
Kategorija Učiteljska, Me Myself I ob 21:16 avtor: tinamalina
Ob pogledu na današnji prazni razred, me je spreletelo vsaj milijon spominov, ki me vežejo na ta prostor. Na prostor, ki je postal živ vsakič, ko je zazvonil zvonec in na prostor, ki ga zdaj zapuščam. Čeprav je bil hudičevo skromno opremljen in je spominjal na razmere geta, sem bila ponosna ob pogledu nanj. Ob pogledu na plakate, na katerih so napisana imena učencev, ki si jih bom zapomnila za vedno.
Tako sem nepremično sedela v praznem prostoru, ki je bil še pred parimi minutami poln obrazov, smeha, veselja, slovesa in tudi požiranja solz. To zadnje je bilo predvsem moja domena, čeprav sem bila trdno prepričana, da se ob koncu šolskega leta (kot se učiteljicam to rado dogaja) meni kaj takega ne bo zgodilo. Pa se mi je. Prekleto se mi je.
Toliko topline človeka enostavno prevzame.
Ko sem zadnjo uro stopila v razred, sem začutila v zraku nekakšno skrivanje, šuškanje in šmukljanje s strani otrok. Nahecali so me, da sem šla do sosednje učilnice, češ da me je iskala učiteljica, kar se je seveda izkazalo za brezciljni sprehod po šolskem hodniku, saj ’soseda’ ni vedela, o čem govorim
Prišla sem nazaj in stali so v vrsti. V zborčku… in se smehljali. Eden od njih me je prosil, če se lahko za minuto ali dve usedem, razkomotim na svojem stolu in poslušam, kar imajo povedati. Brez besed sem se presenečena in z nasmehom na obrazu usedla na stol.
Ta isti učenec mi je začel prebirati pesem, ki so jo spesnili zame. Ne, ni je prebiral. Odrapal jo je. Ostali so se pridružili pri refrenu ter ga glasno odrapali z njim. Pesem je bila enkratna. Bila je unikatna, polna njih, polna mene in polna našega razreda. Polna naših hecev, smeha, norih dni, lepih dni in tudi polna slovesa.
Ob poslušanju sem začutila svoje srce… neopisljiv občutek. Začutila sem, da požiram solze. Pa ne le zato, ker so mi podarili najboljše darilo na svetu, ampak tudi zato, ker sem se v tistem trenutku zavedla, da sem pri njih pustila pečat kot so ga oni pustili na meni. Pečat, ki ga ne bodo kar tako pozabili. Pustila sem svoje hece, ljubezen do glasbe in filmov, ljubezen do samega predmeta in pustila sem delček sebe.
Nikoli jih ne bom pozabila. Nikoli ne bom pozabila tega krasnega občutka, ki so ga zbudili v meni tisti dan in tisto uro.
In zdaj… ? Delček prostora ostaja uokvirjen pri meni kjerkoli že bom in kamorkoli bom šla.
Na moji steni namreč visi najboljša raperska pesem na svetu.
Permalink
28.05.08
Kategorija Učiteljska ob 20:37 avtor: tinamalina
Noviteta v šolskem izobraževanju (izmed mnogih novitet in izmišljotin) je tudi nivojski pouk. Učence iz enega razreda se razdeli v tri nivoje glede na znanje pri določenem predmetu.
Seveda obstajajo prednosti in slabosti tudi pri takem načinu poučevanja. Prednost vidim predvsem v tem, da se z manjšo skupino lažje dela. Delo v skupini petnajstih otrok temelji na bolj intimnih odnosih (če se lahko tako izrazim) kot v skupini petindvajsetih. Ne samo da se lažje dela, tudi snov se lahko ponovi in utrjuje tolikokrat, dokler celi skupini niso zadeve kristalno jasne. V tretjem nivoju torej znanje o angleščini, matematiki in slovenščini še malce nadgradijo z dodatnimi ter malce bolj zahtevnimi vsebinami.
Po drugi strani pa to predalčkanje učencev ni všeč niti otrokom niti staršem. Meni se je danes ob podrobnejšem pogledu na razpredelnico v kabinetu skorajda stemnilo pred očmi. Moja dva talenta, nadarjenca in učenjaka sta celo šolsko leto preživela v drugem nivoju. Takoj sem pomislila na to, kako sta bila prikrajšana za vse vaje in naloge, ki bi jima definitivno bila kos. Odličnjaka sta bila v isti skupini kot tisti, ki imajo znanje za konkretno ali slabo trojko. Začutila sem jezo do vodstva, še posebej pa do učiteljice, ki ju je učila prejšnje leto, saj vem, da je odločitev v glavnem nastala na podlagi njenega mnenja.
Kako so zadovoljni z nivojskim poukom starši, se še nisem imela časa pozanimati. Sem pa prepričana, da bi se našel marsikateri, ki bi se mu tak način poučevnja zdel koristen in produktiven, tako kot sem prepričana, da bi se nekaterim ta prenova zdela le prikrajševanje otrok za bogatenje znanja.
Kako na vse skupaj gledajo otroci mi je jasno. Na nekatere deluje motivacijsko, saj se trudijo doseči/obdržati višji nivo, na druge deluje kot opravičilo za lenobo, ki ga slišim v stavku ‘eh, saj sem prvi nivo’ vedno znova.
Prav tako mislim, da lenobo podpirajo odločbe (saj nekaterim res niso potrebne, pa jih vseeno imajo), ki učencem dajejo poseben status, zaradi katerega lahko podaljšajo pisanje kontrolne naloge za dvajset minut, zaradi katerih učitelj mora razumeti potencialno čudno obnašanje določenega otroka in zaradi česar jim je omogočeno nudenje dodatne strokovne pomoči (ena dodatna ura v tednu z učiteljico za tisti predmet, ki dela težave), ter pogovori s socialno delavko ali šolsko pedagoginjo. Učenci po zaslugi teh ti. odločb potem med poukom gledajo v zrak in mislijo, da bodo ‘itak tam vse predelali’ in potem kontrolno nalogo čudežno pisali 5.
Vloga staršev je tu spet velika. Svoje otroke morajo spodbujati k delu, višjem nivoju ter jim ne vtepati v glavo stavkov kot je: ‘glavno, da je pozitivno’.
Permalink
12.05.08
Kategorija Učiteljska ob 23:26 avtor: tinamalina
Kadarkoli omenim statistiko o tem, da naj bi bil učiteljski poklic glede izgorelosti na drugem mestu (pred njim stojijo kontrolorji letov), se nekateri z mano strinjajo, reakcija drugih pa je “a res” in že mi naštejejo razloge, zakaj učiteljski poklic ne more biti na drugem mestu. Prepričujejo me kao s kratkim delavnikom in počitnicami.
Predstavljajte si gledališkega igralca, ki naštudira svoj scenarij, se pripravi na igro, načrtuje kako bosta njegova vloga in igranje dobila večjo kvaliteto in potem izpelje celotno zadevo na odru pred gledalci.
Predstavljajte si učitelja, ki se ravno tako vnaprej pripravi za svoj nastop z raznimi pripravami (, ki so s strani ministrstva tako zelo zahtevane in obvezne) in ob tem razmišlja, kako bo njegova predstavitev snovi čimbolj kvalitetna in učinkovita. Predstavljajte si tudi, da zadevo mora izpeljati in hkrati ohraniti zanimanje malce bolj zahtevne publike, ki ni kupila vstopnice po lastni želji
Predstavljajte si, koliko energije je potrebno za en nastop. Zdaj pa si še predstavljajte, koliko je je potrebno za približno 5 nastopov na dan. Vsak dan.
So zdaj zasluženo na drugem mestu?
Permalink
Kategorija Učiteljska ob 23:10 avtor: tinamalina
Ravnatelj ne postane ravnatelj kar sam od sebe in po lastni volji. Vem, da zadeve tečejo preko predlogov, imenovanj, izbora, itd. Vendar vsakemu ravnatelju ne uspe biti kvaliteten ravnatelj. Kaj to pomeni?
Po 5. členu Uradnega lista RS lahko postane ravnatelj kdor:
– ima najmanj visokošolsko izobrazbo ter izpolnjuje druge pogoje za učitelja ali svetovalnega delavca v zavodu,
– ima najmanj pet let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju,
– ima naziv svetnik ali svetovalec,
– ima najmanj pet let naziv mentor,
– opravljen ravnateljski izpit,
– ni bil pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, itd.
(Ravnateljski izpit se lahko tudi nadoknadi v roku enega leta.)
So to pogoji za dobrega in kvalitetnega ravnatelja? Je to vse, kar ravnatelj potrebuje, da je dober leader določene šole?
Odgovor je jasen in glasen NE.
Ravnatelj mora imeti predvsem stik s svojo šolo. Stik s tem, kar se na njej dogaja. Stik tako z učenci kot tudi s svojimi sodelavci. Kar seveda ne pomeni, da se prikaže le takrat, kadar gre za kako prireditev ali zabavo. Da se ne prikaže le bežno ter se nikoli ne sprehodi po hodnikih svoje šole, namesto tega pa varno in toplo sedi v svoji pisarnici s svojimi kofetkarskimi kolegi/kolegicami. Človek, ki prisluhne težavam le zato, ker mora in ne z namenom, da jih kar najhitreje odpravi oz. razreši. Nadrejeni, katerega kader ceni le zato, ker je od njega odvisna redna mesečna plača.
Ravnatelj včasih sčasoma postane na šoli le mit. Duh, o katerem slišijo, vidijo pa ga ne. Duh, ki ima zagotovljen petletni mandat.
Tako ga začnejo tretirati tudi učenci. Obstaja, vendar je tam nekje zgoraj, v fotelju pije kavo. Saj ga imamo, vendar ga na hodnikih šole ne vidim. Verjetno je v šoli, ne vem.
Šola dobi nov moto: Kadar potrebuješ ravnatelja, ne hodi v pisarne. Raje podrgni po kredi, saj je večja možnost, da se prikaže iz nje.
Permalink
22.04.08
Kategorija Učiteljska ob 19:57 avtor: tinamalina
O tem razmišljam vsakič, ko mi zjutraj zmanjka še kaka ura spanca… tista cherry on top, da bi dan začel spočit, naspan in pripravljen za nove borbe in nove zmage. Tudi danes zjutraj so mi šli po glavi Britanci, ki začnejo s šolo ob 9h. Sicer je res, da otroci potem prihajajo domov šele ob dveh ali treh popoldne, vendar glede na to da imajo v šoli bogatejše obroke in daljše odmore, v tem ne vidim nič narobe.
Tako tudi predure ne bi bile že ob 7h, ampak ob 8h. Človek bi imel zjutraj čas popiti kavo ali pa malce dlje poležavati, česar se ne bi branil nihče, sploh če ob prostih dnevih rad poležava do 11h, recimo.
Spočit ne bi bil le kader, spočiti bi bili tudi učenci. Nekateri za predure morajo vstati že ob 6h ali še prej, kar ni ravno balzam za mlad organizem, ki potem 6 ali 7 ur napenja in trenira možgane ob zahtevah raznih predmetov. Če bi se šola začela ob 9h, bi marsikateri otrok uspel doma tudi v miru zajtrkovati.
Torej, če kdaj pride do referenduma o pričetku pouka uro kasneje, definitivno prva obkrožim DA.
Permalink
17.04.08
Kategorija Učiteljska ob 19:28 avtor: tinamalina
8 učencev, ki jih učim, ima resnejše težave glede ocen. Starše vsakega od njih sem povabila na pogovor.
75% staršev nisem še imela priložnosti spoznati v celem šolskem letu. Dve varianti: nihče nima posebne potrebe po pogovoru ali pa.. glede načrtov in obnašanja med poukom staršem enako dol visi kot njihovim otrokom.
Od 8 povabljenih staršev je prišel le en oče.
Starše treh otrok, ki gredo glede obnašanja med poukom v ekstreme, sem ravno tako povabila na pogovor z dvema namenoma: da jih spoznam in da se dogovorimo glede odnosa in dela za naprej.
Bila sem optimist ter trdno prepričana, da bodo prišli. Spet sem se zmotila. Zmotim se vsak mesec, saj vsakič znova zaman upam, da bodo starši pokazali vsaj malo zanimanja.
Sprašujem se le eno…
Ali so otroci “pridni” ravno zato, ker njihovi starši redno hodijo na govorilne ure ter posledično spremljajo dogajanje v šoli ali pa na govorilne ure pridejo le starši pridnih otrok, ker se ne bojijo, da bodo šolo zapustili slabe volje?
Sama vem, da na starše problematičnih otrok nikoli ne strešam kritik, jamranja, neprijetnih pripomb in negativizma. Moje govorilne ure starši zapuščajo dobre volje, saj sem tam zato, da skupaj poiščemo kvalitetno rešitev.
Če imate komentar na zgoraj omenjeno žalostno statistiko govorilnih ur tega meseca, ga bom z veseljem prebrala… jaz ga namreč nimam.
vir
Permalink
02.04.08
Kategorija Učiteljska, Aktualno ob 16:51 avtor: tinamalina
Da grejo otroci glede obnašanja lahko v ekstreme, je znano vsem. Ali se njihovo obnašanje v šoli razlikuje od tistega doma? Verjetno. Ali pa tudi ne. Mogoče so ravno starši tisti, od katerih se otrok nauči svojih ekstremov.
Ob današnjem pogovoru s sodelavko sem se ponovno zavedla, da učitelji in učenci prihajajo z dveh različnih planetov in dokler bo obstajalo pravilo prisile, ki po zaslugi narave teh dveh planetov ustvarja konflikt v šolstvu, toliko časa bodo šole imele renome mučenja. O čem govorim? Govorim o pravilu, da se učenci upirajo temu, kar jim učitelj ponuja. Upirajo se znanju in upirajo se delu in ker se lahko, saj jim to omogočajo njihove pravice, bo uporništvo čedalje večje in čedalje bolj mučno za učitelja.
Omenjeni pogovor me ni šokiral, razumela pa sem učiteljičino žalost in spraševanje, zakaj si je to zaslužila. Sodelavka mi je kul, saj ne uporablja učnih metod iz kamene dobe, dobro se razumeva in kvalitetna učiteljica je. Če bi bila ena izmed kokoši, sigurno ne bi uživala v njeni družbi. :) V razredu uči hudo problematično učenko, ki ima probleme v vseh možnih pogledih, ne le v odnosu do učiteljev in danes si je dekle dovolilo enega izmed ekstremov.
Ne le da je učiteljico med uro začela tikati, poslala jo je v pičkomaterino. Ja, v pičkomaterino. Pred tem je gospodična izrazila celo ukazovalno željo, naj gre učiteljica ven iz razreda. Ja, učiteljica ven iz razreda. Izrazila je tudi ukaz, naj učiteljica utihne. Ja, naj učiteljica utihne. Seveda so se zadeve zaključile kot so se - pogovor s svetovalno delavko (pristojnim človekom za izvenučiteljske zadeve), kazen in uničena učna ura.
Sodelavka je bila ob koncu delavnika na robu zagona, da službo pusti. Bila je tudi na robu razočaranja, kar je razumljivo. Še vedno ni mogla verjeti, da so bile besede namenjene njej, ki je tam zato, da učence kaj nauči in ne za tarčo vseh možnih frustracij današnje mladine.
Kaj je ena kazen več…pff…nič. Kaj je še en klic staršem, katerim tako ali tako ni mar? Pff…nič.
Nič.
Ker sama dobro poznam primer učenke in ker sama dobro vem, da je šola organizacijsko na podnu, sem jo znala potolažit in življenje teče dalje.
Permalink
18.03.08
Kategorija Učiteljska, Aktualno ob 13:45 avtor: tinamalina
Tokrat klofuta ni namenjena sistemu na vzgojno-izobraževalnih institucijah šolstva, pač pa instituciji, kjer je poudarek le še bolj na izobraževalnem delu (ne več toliko na vzgojnem). Govorim o visokem šolstvu, natančneje o univerzah ali še natančneje o podiplomskem študiju.
Glede dejstva, da nas na vseh možnih koncih in na vse možne načine nategujejo s trditvijo, kako je šolstvo brezplačno, niti ne bom izgubljala besed.
V Sloveniji odločitev za podiplomski študij (magisterij) bivšega absolventa, njegove starše ali kakorkoli že… udari po denarnici kar za dobrih 1900 evrov na leto - ŽE subvencionirana cena.
Ob znesku sem ostala brez besed. Kaj naj si mislim o tem absurdu ali že skorajda kriminalu države, ki naj bi skrbela za razvoj lastne inteligenčne sile? Kaj dejansko sploh plačam s tem? Svoja seminarska dela ali lene profesorje, katerim se niti ne ljubi imeti podiplomska predavanja?
Seveda se potem ministrstvo “izkaže” z raznimi štipendijami, ki v najboljšem primeru dosežejo okoli 300 evrov in ob katerih seveda študent podpiše pogoj, da ne bo prejemal nobenega drugega dohodka ali po domače povedano, da mu delo čez študentski servis ne pride na pamet.
Si magistrski naziv v Sloveniji lahko priborijo le premožnejši?
Kaj pa družine, ki so finančno prešibke, da bi bile dovolj močne za 1900 eurov na leto (plus ostalo), pa kljub temu finančno (za en mišji k…) premočne za denarno pomoč države? Tiste družine, ki nekako padejo skozi sistem in kjer se starši doma borijo za to, da ostanejo na delovnem mestu, da lahko izšolajo svoje otroke? Si lahko privoščijo magisterij?
Permalink
13.03.08
Kategorija Učiteljska, Zabava ob 21:10 avtor: tinamalina
Šolskih uniform v Sloveniji ni. Pri nas niti najmanjši del oblačila ne označuje učenca ali dijaka, kar pa ne velja za Kanado, Avstralijo, Nemčijo, Irsko, Izrael, Malazijo, Pakistan, Filipine, Novo Zelandijo, J.Korejo, ZDA in seveda Veliko Britanijo.
Prepričana sem, da bi tej ideji nasprotovali predvsem zagovorniki razvijanja otrokove individualnosti in bla, bla, bla. Vendar šolske uniforme imajo tudi precej pozitivnih strani.
Kot prvo - starši bi privarčevali denar in otroci si ne bi belili glave s tem, kaj obleči naslednji dan v šolo (s tem so obremenjena predvsem dekleta).
Z nošenjem uniform bi bili vsi otroci “IN” in tako se nikomur ne bi posmehovali v razredu zaradi strganega puloverja, recimo.
Uniforme bi zakrile socialno in finančno različne položaje/zmožnosti staršev, torej bi otrok nastopil pred sovrstniki ravno s svojo identiteto oz. osebnostjo in ne z denarjem atija in mamice ali če hočete - s preseravanjem.
Edina negativna stran, ki jo vidim, je diskriminacija punc, saj bi verjetno pogrešale hlače.
Permalink
