18.03.2008
Objavljeno v Aktualno, Učiteljska ob 13:45 avtor: Tina M
Tokrat klofuta ni namenjena sistemu na vzgojno-izobraževalnih institucijah šolstva, pač pa instituciji, kjer je poudarek le še bolj na izobraževalnem delu (ne več toliko na vzgojnem). Govorim o visokem šolstvu, natančneje o univerzah ali še natančneje o podiplomskem študiju.
Glede dejstva, da nas na vseh možnih koncih in na vse možne načine nategujejo s trditvijo, kako je šolstvo brezplačno, niti ne bom izgubljala besed.
V Sloveniji odločitev za podiplomski študij (magisterij) bivšega absolventa, njegove starše ali kakorkoli že… udari po denarnici kar za dobrih 1900 evrov na leto - ŽE subvencionirana cena.
Ob znesku sem ostala brez besed. Kaj naj si mislim o tem absurdu ali že skorajda kriminalu države, ki naj bi skrbela za razvoj lastne inteligenčne sile? Kaj dejansko sploh plačam s tem? Svoja seminarska dela ali lene profesorje, katerim se niti ne ljubi imeti podiplomska predavanja?
Seveda se potem ministrstvo “izkaže” z raznimi štipendijami, ki v najboljšem primeru dosežejo okoli 300 evrov in ob katerih seveda študent podpiše pogoj, da ne bo prejemal nobenega drugega dohodka ali po domače povedano, da mu delo čez študentski servis ne pride na pamet.
Si magistrski naziv v Sloveniji lahko priborijo le premožnejši?
Kaj pa družine, ki so finančno prešibke, da bi bile dovolj močne za 1900 eurov na leto (plus ostalo), pa kljub temu finančno (za en mišji k…) premočne za denarno pomoč države? Tiste družine, ki nekako padejo skozi sistem in kjer se starši doma borijo za to, da ostanejo na delovnem mestu, da lahko izšolajo svoje otroke? Si lahko privoščijo magisterij?
Permalink
13.03.2008
Objavljeno v Učiteljska, Zabava ob 21:10 avtor: Tina M
Šolskih uniform v Sloveniji ni. Pri nas niti najmanjši del oblačila ne označuje učenca ali dijaka, kar pa ne velja za Kanado, Avstralijo, Nemčijo, Irsko, Izrael, Malazijo, Pakistan, Filipine, Novo Zelandijo, J.Korejo, ZDA in seveda Veliko Britanijo.
Prepričana sem, da bi tej ideji nasprotovali predvsem zagovorniki razvijanja otrokove individualnosti in bla, bla, bla. Vendar šolske uniforme imajo tudi precej pozitivnih strani.
Kot prvo - starši bi privarčevali denar in otroci si ne bi belili glave s tem, kaj obleči naslednji dan v šolo (s tem so obremenjena predvsem dekleta).
Z nošenjem uniform bi bili vsi otroci “IN” in tako se nikomur ne bi posmehovali v razredu zaradi strganega puloverja, recimo.
Uniforme bi zakrile socialno in finančno različne položaje/zmožnosti staršev, torej bi otrok nastopil pred sovrstniki ravno s svojo identiteto oz. osebnostjo in ne z denarjem atija in mamice ali če hočete - s preseravanjem.
Edina negativna stran, ki jo vidim, je diskriminacija punc, saj bi verjetno pogrešale hlače.
Permalink
12.03.2008
Objavljeno v Aktualno, Učiteljska ob 16:41 avtor: Tina M
Citiram enega od staršev mojega učenca pred dvema mesecema: “Otroci pri vas že med uro vse poštekajo pa všeč jim je, da lahko vse vprašajo in jim pojasnite.” Wau…dober kompliment.
Citiram enega od staršev mojega učenca pred enim tednom: “Veste… s starši smo se malo pogovarjali in nam ni jasno, kako to, da ste dali tamalim toliko strani v delovnem zvezku za narest. In kako to, da boste pogledali njihove zvezke?” Hmmm??
Naenkrat sem se znašla na zatožni klopi pred poroto staršev ali pa vsaj pred njihovim glavnim zagovornikom. Mama je pred mano nastopila kot nasprotnik v ringu. Kaj je zdaj to zaena pizdarija (pardon), da njihovi otroci morajo pri mojem predmetu rešiti toliko vaj in mi pokazati svoje zvezke!
Čeprav sem mami bistvo vsega početja razložila dvakrat, mi je morala dati vedeti, da zvezkov ne morem kar ocenit. In vaj v delovnem zvezku tudi ne, saj se štejejo kot domača naloga. Da “to ni uredu”.
Po zadnji besedi pogovora, ki je seveda morala biti njena, sem obsedela na stolu kabineta in pasivno razmišljala, od kdaj učiteljem ni dovoljeno pregledati učenčevega zvezka. Za domače naloge mi je itak jasno… glede tega sem že obupala. Vendar s pomočjo zvezkov jaz vidim tudi to, kako si učenci stvari zapisujejo in iz kakšnih zapiskov se potem učijo.
Saj bi jih vrnila že naslednji dan. Saj jih niti ocenila ne bi. Saj bi le napisala datum, kdaj je bil zvezek pregledan in zahtevala podpis staršev. V delovnem zvezku je bilo le 5 strani tiste snovi, ki smo jo že obdelali!
Se moram zdaj navaditi na novo pravilo? …če otroci ne izkoristijo svojih ti. pravic, da se izognejo šolskih obveznosti, jih bodo pa izkoristili njihovi starši?
Permalink
7.03.2008
Objavljeno v Aktualno, Učiteljska ob 15:59 avtor: Tina M
Tudi na faksu nam je profesorica za… hm… pedagogiko? …razložila, da učitelj ni učitelj le v razredu, ampak ga učiteljstvo spremlja tudi izven učilnice. In res je to. Če gre učitelj nakupovat v Hofer jogurte in ga opazi kaka učenka, ga sicer lepo pozdravi, vendar naslednji dan cel razred izve, da ta učitelj poje veliko jogurtov ter da ima “ful luštnega sina” in da je očitno gene pobral po mami ali kaj podobnega. Kaj šele, da bi ga videli vstopiti v seks shop 
Če mu na cesti slučajno spodrsne ali se mu zvije noga, zna biti naslednji dan glavna novica v razredu, da je bil tako pjan, da se je zvrnil sredi pločnika.
Taka stvar zna biti tečna posebej za mladega učitelja. Za učitelja, ki je komaj (pa še to ne v celoti) zapustil klopi fakultete, večernje izhode s prijatelji in nočne plese ter ostale norčije. V osnovni šoli to ni tak problem, saj otroci še ne hodijo po kvalitetnih klubih, v srednji šoli je to drugače. Srednješolci si za vikend že privoščijo kako divjo zabavo v bližnjem klubu, razen če ima omejitev vstopa nad 18 let.
In kaj naj mlad učitelj, ki rad hodi zvečer ven plesat, glede tega stori? Gre na drugo stran Slovenije. Čimdlje od kraja, kjer uči, saj nobenemu niti pod razno ni do tega, da v prostem času sreča kakega učenca na neprimernem kraju.
Sama imam to srečo, da s krajem kjer učim nimam nikakršnih stikov, le poslovne. In paše mi tako. Sodelavka mi je razložila, da so mirni sprehodi za njo možni le izven mesta, kjer se nihče za njo ne dere po priimku ter s tem povzroča obračanje glav ljudi po cesti.
Učitelj mora imeti tudi “čisto preteklost”. Spomnimo se le primera, ki je mlado učiteljico razrednega pouka, Sanjo Škofic, izpostavil ljudem in medijem, zaradi razgaljenih slik. Na srečo je takrat za njo stopila tako ravnateljica kot tudi šola, celo starši so jo zavarovali, vendar njene sramote si ne morem niti zamisliti. Punca je bila lepa in mlada, primerna za seksi slike, verjamem pa da si niti v sanjah ni predstavljala, da se bodo te slike obrnile proti njej.
Zoprna zadeva…
Permalink
5.03.2008
Objavljeno v Aktualno, Učiteljska ob 16:17 avtor: Tina M
Z učenci osmega razreda smo za eno šolsko uro pozabili na snov in se pogovarjali o vsem mogočem. O nasilju na šoli, o nasilju na splošno, o drogah, katerih je vedno več tudi v osnovnih šolah, o odnosih med učenci in učitelji ter o odnosih med njimi samimi. Moj cilj je bil spoznati njihov način razmišljanja. Zanimalo me je tudi, kaj si oni sami mislijo o šolskem sistemu.
Med pogovorom sem zagledala dvignjeno roko v ozadju učilnice.
“Učenci imamo preveč pravic…lahko si dovolimo vedno več,” mi je kot otroku pojasnil učenec iz predzadnje klopi.
Vprašala sem, kaj si ostali mislijo o tem, kar je ugotovil sošolec in na moje presenečenje svojega spektra pravic ni zagovarjal nihče od njih. Vsi so se z izjavo strinjali.
Vprašala sem ga, zakaj tako misli in spet mi je pojasnil. Domače naloge niso več obvezne, kazni zaležejo ali pa ne, med poukom nas učitelj ne sme poslati iz razreda, kazenskega spraševanja naj ne bi bilo in če se me lopne z učbenikom po glavi, ga lahko tožim.
Zaploskala sem mu. “Bravo.”
Glede domačih nalog sem že pisala in se ne bi ponavljala. Mislim, da je domača naloga dobra metoda za razvoj delovnih in tudi učnih navad, zato sem prva v vrsti, ki bi podprla idejo, da morajo biti obvezne. Domačo nalogo lahko dam, če je učenec nima, pa se lahko postavim na trepalnice in nič drugega, saj nikjer ne piše, da je on to DOLŽAN opraviti.
Poslati otroka iz učilnice zaradi neprimernega obnašanja ter mu nabiti neopravičeno uro, je po zakonodaji absurd. S tem ga namreč prikratim kar dve pravici, zapisani že pod 2.člen zakona o pravicah učencev. Prva je pravica do obiskovanja pouka (katero podpre pravica iz 11.člena - da mora prisostvovati pouku) in druga do pridobivanja znanja, spretnosti, itd.
Ocen na podlagi znakcev tj. pluskov in minuskov, ki si jih učenci nabirajo sproti med letom, naj ne bi bilo. Jaz vidim v tem le podpiranje kampanjskega učenja za tistih par kontrolnih nalog ter za ustno ocenjevanje, ki po novem ravno tako mora biti napovedano.
29. člen govori o prepovedi kajenja, uživanja alkohola in drog ter drugih psihoaktivnih sredstev oz. prihoda ter prisotnosti pod vplivom alkohola in drog ter drugih psihoaktivnih sredstev v času pouka, dnevnih aktivnosti, itd.
In učitelj naj pač laično oceni zadeve, saj ga na faksu ne poučujejo nič o izgledu ter obnašanju učenca, ki je pod vplivom droge ali drugih psihoaktivnih sredstev.
V 3. členu o dolžnostih učencev piše, da je učenec dolžan varovati in odgovorno ravnati s premoženjem šole ter lastnino učencev in delavcev šole ter le-tega namerno ne poškoduje.
Poznam primer učenca, ki je v šolo prišel pod vplivom kokaina, namerno polomil mizo in za svoje obnašanje dobil kazen, ki naj bi vsakemu otroku zalegla. Njemu je pomenila le nek listek, na katerem piše, da se starši morajo podpisati. Naslednji teden je učitelje tikal ter jim ugovarjal. Nova kazen - spet nič sprememb.
Pa se sprašujem - naj bi takemu učencu jaz omogočala pravico do obiskovanja mojega pouka?
Kaj ne bi bilo to zapravljanje mojega časa in energije, glede na to da se tudi sam brani pridobivanja znanja?
Hvala lepa.
Jaz sem za to, da se v zakonodajo napiše učitelj je dolžan svoje znanje podajati le tistim učencem, ki kažejo potrebo po njem. Glede usode tistih učencev, ki mislijo drugače, pa naj se od 5. razreda osnovne šole dalje, odloči učitelj sam. Če posledično Slovenija intelektualno propade na račun tega, da imajo otroci preveč pravic in da nekateri starši svojim otrokom primernega obnašanja v šoli ne znajo utupit, pa naj propade.
Prva bi tudi zagovarjala idejo o večji avtonomnosti učitelja.
Vsakdan učitelja bi bil veliko bolj prijeten, če bi otrok vedel, da se mu prva napaka spregleda, druga oprosti, tretja pa ga vrže iz šole. Pod takimi pogoji sigurno ne bi bili več na drugem mestu lestvice izgorelosti zaradi poklica.
Oglejte si ta prijeten nasmeh…
…redkokateri učitelj ga pred tablo še ima.
Permalink
20.02.2008
Objavljeno v Aktualno, Kdo mi zna pojasnit to?, Učiteljska ob 18:46 avtor: Tina M
Stvari, ki jih opažam in vprašanja, na katera nimam odgovorov:
Kako je mogoče, da mamica pusti svoji hčerki hoditi pomanjkljivo oblečena v šolo, kjer je vedno v družbi fantov, s katerimi se zabava in jim pusti, da jo otipavajo?
Kako je mogoče, da starši svojega otroka ne primejo strožje ali se z njim vsaj usedejo ter pogovorijo, ko vidijo, da je iz dneva v dan v slabi družbi?
Kako je mogoče, da mati ščiti svojega otroka, ki se drogira ter se mu v ‘hobiju’ raje pridruži kot pa da kaj ukrene? Na primer prijavi lastnega otroka na policijo ali v komuno.
Kako je mogoče, da starši svoji hčerki ne dopovejo, da šminka, puder in obnašanje a la Rebelde niso bolj pomembni od dobrih/boljših ocen v šoli?
Permalink
7.02.2008
Objavljeno v Aktualno, Učiteljska ob 22:06 avtor: Tina M
Velikokrat se mi pojavi v glavi vprašanje o “pravilni vzgoji”. Vidim otroke, ki so prepuščeni sami sebi, vidim otroke, ki premorejo ogromno spoštovanja do drugih/starejših, vidim otroke, za katere bi se lahko reklo, da oni vzgajajo svoje starše,…
Vzgoja s klofuto se počasi opušča in v ospredje stopa nekakšna permisivna vzgoja, kjer si že dojenček pridobi lastne pravice in je klofuta prepovedana stvar. Starši so postali otrokovi prijatelji, avtoriteta izgublja svoj pomen in malčki se prekleto dobro zavedajo vseh svojih pravic.
Jaz pravim, da s klofuto nikakor ni nič narobe, če si jo mulc zasluži. Vsi se kar naenkrat bojijo, kako močno lahko klofuta otroka zjebe (oprostite izrazu). Jaz sem jih dobila v obdobju odraščanja eno na rit in dve okoli ušes in prav nič nisem zjebana zaradi tega.
Ne govorim o stalnem klofutanju, ki se spremeni že v fizično zlorabljanje otroka. Govorim o zasluženi zaušnici, ki otroka v momentu strezne in mu malce pretrese koleščke v glavi ter jih nastavi tako, da nikoli več ne bo česa ukradel ali se pikal z drogo ali prinesel ukor iz šole.
Starš otroku ne more biti le prijatelj. Vedno mu mora biti v prvi vrsti starš. Spoštovanje in avtoriteta.
Ne govorim, da kazen mora biti vedno zaušnica, vendar kazen mora biti vedno vzgojna. In otrok mora poznati koncept kazni. Mora jo začutiti, ko naredi kaj narobe, drugače mu nesprejemljivo obnašanje nikoli ne bo predstavljalo nek problem. Začne se lahko s prekrivanjem ukorov in enk v šoli, konča se lahko z zaporom.
S tem zapisom nočem dati občutka, da zagovarjam trdo patriarhalno roko v družini. Absolutno se strinjam s tem, da bi komunikacija morala biti bistveni del vzgoje. Vendar imam občutek, da se ob vsem tem usmerjanju v permisivno vzgojo, izgublja tudi avtoriteta.
Permalink
5.02.2008
Objavljeno v Učiteljska ob 15:34 avtor: Tina M
…je birokracija.
Prepričana sem, da se je v roku le parih let učiteljski poklic zakompliciral sto na uro, kar se tiče “obpoučevalnih” dolžnosti. Dandanes učitelj mora biti že skorajda pravi birokrat. Recimo že samo nivojski način poučevanja je pomenil še enkrat več vpisovanja in izpolnjevanja, saj ima vsaj nivo svoj dnevnik/redovalnico. Iz tega “malega” dnevnika je potrebno vpisati manjkajoče učence, potek ure in nove ocene tudi v “veliki” ali razredni dnevnik.
Na začetku šolskega leta seveda učitelj ne sme pozabiti na letno pripravo za vsak razred in na individualni učni načrt.
Po novem so osnovnošolski učitelji dolžni izvajati tudi individualno obliko pouka oz. DSP (dodatna strokovna pomoč) za učence, ki imajo pri določenem predmetu šibko znanje. And guess what? Tudi za to obstaja dnevnik. In to še ni vse - temu je treba dodati tudi program izvajanja poučevanja.
Ne vem, kaj so “stolčkarji” izumili prej - vso to pisarijo ali obvezne redne priprave za vsako uro posebej. Kakorkoli že, očitno se jim je enega zdelo premalo in je bilo treba dodati še drugo.
Torej ima učitelj dve izbiri. Da to opravlja sproti po vsaki uri in mu minejo vsi odmori brez kakršnega koli oddiha ali pa da to počne ob koncu celotnega pouka, ko gredo že vsi domov…on pač malce podaljša ane, saj je rad v službi.
Če je bil cilj učitelje spreobrniti v birokrate, je misija uspela. Konec koncev - zakaj bi le poučevali…to bi bilo prelahko. Dajmo jim še malo kompliciranih in zamudnih stvari za zraven, saj izgledajo kot da jim postaja dolgčas.
Permalink
29.01.2008
Objavljeno v Aktualno, Učiteljska ob 21:46 avtor: Tina M
Živim v lepem, umirjenem, skorajda turističnem kraju. Vse je na dosegu roke in ogromno načinov je, da se človek tu nadiha svežega zraka.
V službo hodim v kraj, kjer sonce skorajda nikoli ne posije. Res. Do tja mi v avto sije sonce, tam je vse le sivo :)
Ta kraj je kot izgubljen od vsega lepega. Povsod je beton, ljudje na cesti izgledajo hladni in mesto kot samo ne daje niti malo toplega ali veselega občutka. Edina stvar, ki “krasi” mesto so tovarna in trgovski centri.
Ogledujem si kraj, kjer je moja potencialna bodoča zaposlitev. Okolje je lepo urejeno, ljudje so prijazni in tudi nekaj sprehajalnih poti je tam.
Poslušam zgodbe prijateljic iz iste stroke, ki delajo v različnih delih Slovenije.
Zgodbe o “mojih” tovarniških otrocih se mi zdijo najbolj krute. Skorajda neverjetne. Ne spomnim se, da bi v našem umirjenem kraju imeli kak podoben primer, kot ga imajo v tovarniškem mestu. Na pamet mi ne pride noben primer, kjer bi bili starši stalno odsotni - tako od doma kot od govorilnih ur v šoli. Ne spomnim se, da bi bilo v naši šoli toliko otrok prepuščenih samim sebi kot tam…v sivem mestu.
Mestne šole se razlikujejo od nemestnih ali “podeželskih” šol. Kaj je temu razlog, ne znam odgovoriti. Mogoče je vzrok v tem, da so podeželske šole manjše. Da se vsi med seboj poznajo. Da so otroci drugače vzgojeni?
Morda je ravno v mestu, kjer delam, krivo nekakšno čudno sevanje kraja
Vem le, da si svojega otroka (če kdaj / ko pride na svet) želim vzgajati izven mesta, kjer bo imel možnost peljati psa na sprehod ter se nadihati pozitivnega svežega zraka, ne pa le smoga ali še česa bolj nevarnega.
Permalink
23.01.2008
Objavljeno v Me Myself I, Učiteljska ob 23:07 avtor: Tina M
Zanimivo je, kako razredi funkcionirajo vsak po svoje ter sprejemajo vsakega učitelja na svoj način. Če atmosfera v razredu ni prava, je učiteljeva naloga, da jo popravi ter jo naredi čimbolj prijetno za delo. Konec koncev, on je tisti, ki je kvalificiran za ugotavljanje primernih metod in pristopov… ne učenci. Učenci lahko le sprejemajo, zavračajo, sodelujejo, tudi bojkotirajo, opazujejo, itd.
Vse svoje učence imam rada, tudi tiste, ki se grejo neke frajerje in hočejo dokazati svoj prav. Tiste, ki provocirajo in testirajo, do katere mere lahko gredo z neprimernim obnašanjem pri mladi učiteljici.
Zgodilo se mi je nekaj, kar zna biti vsakemu učitelju hudičevo neprijetna zadeva.
Čisto nepričakovano je med mano in enim učencem zrastel zid. Nikakor nisva našla skupne točke. Vsakič, ko je začel z neprimernim… ne neprimernim… groznim obnašanjem, sem do njega nastopila ostro. S svojim obnašanjem pa ni in ni odnehal. Zavedala sem se njegovega ozadja, njegove zgodbe, od kod prihaja, vendar fant si je dovolil preveč. Zakaj? Ker si je pač lahko.
Kazni so padale ena za drugo in prav tako z njegove strani tonile v pozabo. Med učitelji si je pridobil določen renome in ni minil dan brez zgodbic o njem v zbornici.
Potem pa je prišel dan, ko sem si enostavno rekla: “Ne grem se več.”
Fant je tisti dan prišel v razred s prižganim mobitelom, snemal je sošolce, ko sem vstopila v razred pa je svojo mašino prižgano postavil na mizo. Razred je čakal na mojo potezo. Rekla sem jim, naj se vsedejo. Fanta sem pogledala in ga mirno prosila, naj mobitel ugasne in ga pospravi, ker je malce moteče vse skupaj. Kaj je storil?
Ravno to. “Ok…,” je rekel in ustregel moji prošnji. Med uro sem ga vprašala, če mi lahko prebere tekst iz učbenika. Stopil je pred razred in ga zelo lepo prebral. Moje oči se niso mogle nehati čuditi in hkrati smehljati, saj je bil občutek krasen.
Naslednji dan je bil med uro na svojem mestu in tiho spremljal vse, kar sem pred tablo pojasnjevala.
Njegovo sodelovanje sem pohvalila pred celim razredom in tudi njemu samemu.
“Torej s tabo je treba mirno. Lepo. Treba te je zaposliti in ti dati občutek pomembnosti, saj si po duši vodja. Treba ti je dati vlogo, kjer se počutiš koristen.” sem si mislila.
Sram me je, da tega nisem vedla in videla prej, a tolažim se s tem, da se je stvari bolje naučiti malce z zakasnitvijo kot pa nikoli
Permalink
