23.06.2008
Objavljeno v Aktualno, Me Myself I, Zabava ob 01:08 avtor: Tina M
S poletjem pride lepo vreme, morje, minimalne obleke, počitnice in uživancija sto na uro. Poletje obožujem in od vseh letnih časov, mi je najljubše.
Obožujem tudi poležavanje in sproščanje v naravi… dokler mi karkoli ne pribrenči okoli ušesa.
Danes sem si svojo kavico privoščila na balkonu. V miru sem srkala tople požirke in brala dolgočasno knjigo o Slovencih v Ameriki, ko se je nadležna osa odločila, da mi to uživancijo malce zj… pokvari. Najprej mi je zabrenčala okoli ušes ter se usedla na balkonsko ograjo. Nisem je motila v upanju, da se je prišla le malce spočiti in bo po hitrem postopku odletela stran. Prekleta žuželka pa je imela čisto druge plane. Zabrenčala je okoli moje kave ter se usedla na rob skodelice in migala z ritjo.
Z roko sem naredila par zamahov, kar je sploh ni prestrašilo, le dalje je tresla z ritjo gor in dol kot da ubogo skodelico onegavi. Zdaj sem bila odločena, da jo bom spravila stran. Vzela sem copat ter zamahnila v zraku, da se je naredil močan veter okoli nje. Malce je dvignila telo in se zagnala naravnost proti moji glavi. V sekundi sem bila prisiljena neumno mahati s copatom okoli glave, saj je v tem insektu očitno tekla teroristična kri, ki je zavrela do maksimuma. Začel se je odvijati boj, ki je izgledal vse prej kot normalen. Upam le, da med tem močnim copatnim viharjem noben od sosedov iz sosednjega bloka ni obrnil glave v mojo smer, saj bi od smeha padel z balkona.
Zbežala sem v kuhinjo, zaprla balkonska vrata in zmagala. Osa je odletela in moja skodelica kave je ostala moja.
Nato pridem v spalnico in kaj mi brenči ujeto med oknom in roleto? Jep… čakal me je nov boj.
Permalink
19.06.2008
Objavljeno v Učiteljska, Zabava ob 23:17 avtor: Tina M
Naj pojasnim…
Nič nimam proti športnim dnevom, ki imajo veze s športi kot so odbojka, nogomet, košarka ali drsanje in podobno.
Govorim o hribolazništvu, s katerim se že celo življenje nimam niti malo interesa ukvarjati in se zdaj - zaradi izbire poklica, katerega imam rada - moram. Poleg tega, da mi užitke ob lezenju v hrib onemogoča moj minimalen interes za razne ‘lepe razglede, murke, pašnike, travo, sveži zrak’, katerega se na enostavnem kvalitetnem sprehodu čisto dovolj nadihaš, mi užitke onemogočajo tudi moja šibka kolena, ki čez čas odpovejo in začnejo pokati.
Lepih razgledov je dovolj tudi na nižjih nadmorskih višinah, ni potrebe lezti bogu pod noge za en lep razgled, ki je čista loterija. Ne moreš vedeti, kaj te na koncu čaka. Lahko da je na vrhu le razgled na smreke, ki zastirajo lep razgled na doline in nižine, kjer so normalni ljudje 
Glede na to, da sem relativno mlada in me verjetno čaka še dobra doba v stroki, bi se morala sprijazniti z mnogimi hribi, ki me bodo še čakali v vseh letih poklica. Pa se nekako ne morem… ne maram hribov! Ne maram športnih dni, kjer crkavam na hribu.
Mogoče bi bilo pametno odseliti se na kako Primorsko, kjer je vse ravno. Ali pa na Notranjsko, kjer imajo le jamo?
Nazadnje, ko smo lezli v hrib, se je punca višjih razredov usedla na travo ob poti in mi pojamrala: ‘Učitl’ca men se ne da ustat, kaj nej nardim?’.
Moj odgovor?
‘Glej… tud men se ne da hodit pa vseen moram lezt.’
Smeh jo je dvignil na noge
Permalink
5.06.2008
Objavljeno v Aktualno, Zabava ob 00:03 avtor: Tina M
Ko sem danes na spletni strani 24ur.com prebrala ‘tolažilni’ članek o tem, da je fešta v Rovinju, na katero je Zavod 69 glasno in ponosno opozarjal (pri čemer je bil seveda podatek, da bo zadeva potekala brez kondoma, enormne vrednosti) LE prestavljena in ne odpovedana, je mojo pozornost ujelo dejstvo, da se je dogodka udeležilo 90 Slovencev. Na žalost ni bilo povedano ali se bodo udeležili aktivno ali pasivno.
Istočasno sem si predstavljala teh 90 Janezkov v dveh avtobusih, kako se peljejo na omenjeno porno fešto. Je res prišlo do tega, da se ljudje morajo za seks (ali pa da si ga vsaj ogledajo) prijaviti, se usesti v avtobus ter do njega odpeljati? Kaj je psihološko narobe z pojavom, da si en Slovenec ne zna zrihtati seksa s preprostim večernjim izhodom ali pa kako drugače, saj niti ni pomembno… magar s šarmiranjem sosede?
Resno… kaj je šlo narobe in kje je problem?
Prebiram tudi novo reklamo za pornovanje, kjer se skorajda odvija ‘boj’ Dajane proti dvajsetim. Dajana, najprej ti čestitam za pogum pri izražanju svojega mnenja, saj si vedla, da boš nazaj dobila razburjene klofute, ker se vtikaš v omenjeni klubek vrlih oboževalcev pornografije in kvalitetnega seksa ali sploh kakršnegakoli seksa, kateremu očitno (vsaj tak je vtis) pridejo blizu le takrat, ko si ogledujejo socialno muco kake zrabljene ”plesalke” :) Po novem pa je jackpot zavoda samooklicana pornodivacumshotučiteljica.
Ne morem si pomagati, da mi ob prebiranju tega in onega ne bi rojila po glavi tudi Simona Rebolj in David Pelko. Prva zaradi genialnega poimenovanja ovac kot ubogih na kurcu in duhu, drugi pa zaradi nedavno napisanega bloga z naslovom Blagor ubogim na duhu, s čimer bi zaključila tudi svoj zapis.
Dodala bi le še to, da človek pač v nečem mora videti bistvo. Za nekaj se je treba borit in vsak mora vsaj nekaj v življenju strastno branit ter zagovarjat. Nekaterim je to objem po najboljšem seksu s fantom ali punco, drugim je to divji nočni izhod poln plesa, zavajanja in spoznavanja novih ljudi, ki se morebiti konča s soparnim seksom, spet drugim pa je to Stojan Trdina in njegovo vročekrvno scuzano meso.
Ni za kaj. Nekatere reklame so tudi zastonj 
Permalink
2.06.2008
Objavljeno v Aktualno, Zabava ob 17:34 avtor: Tina M
Rjavo zlato, katerega v svojih besedilih poveličujejo glasbeniki od Mojmirja Sepeta do Zorana Predina, je 25. maja dobilo svoj spomenik v Šenčurju pri Kranju. Da zadeve slučajno ne bi podcenjevali, naj vam najprej serviram podatek, da v Sloveniji obstaja že od leta 2000 Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi.
Ugibanja o tem, kako izgleda dnevni red sestanka omenjenega društva, mi zasenčijo ugibanja o tem, kako spomenik krompirja dejansko izgleda. Je v enem kosu ali v že pripravljeni, popraženi obliki? Je na krožniku ali na mestu stoji le plošča z napisom? So ga postavili na travniku ali na njivi?
Ker je specialiteta zelo okusna in je nekoč Slovence celo odrešila lakote, si ‘najboljši gomolj’ spomenik več kot zasluži. Ob misli na specialitete in hrano, pa mi pride še ogromno drugih jedi na pamet, katerim bi sama postavila spomenik. Recimo burek, musaka, lignji, itd.
Društvo se zavzema za razglasitev 25. maja kot dneva krompirja, pri čemer jih absolutno podpiram, sploh pa v primeru, da bi dan obveljal za dela prost dan… osebno namreč mislim, da nam en dan počitka in uživanja ob praženem krompirju nikakor ne bi škodil
Permalink
18.05.2008
Objavljeno v Me Myself I, Zabava ob 17:10 avtor: Tina M
Načelo, ki ga nisem nikoli razumela in o katerem ne razmišljam, da bi ga prevzela za svojega.
Ljudje, ki se po njem ravnajo, so mi smešni. V srbohrvaščini obstaja izraz ‘đabić’, ki lepo opiše karakteristiko, o kateri govorim. Opiše človeka, ki misli, da mora vzeti vse, kar se ponuja zastonj. Ne le da mora to vzeti, vzeti mora na kupe in pozabiti na skromnost ob tej ponujeni priložnosti, pa četudi gre za banalno stvar kot so namizni koledarčki :)
Nemalokrat sem se znašla v situaciji, kjer je bila ob kakem srečanju, predstavitvi, povabilu ponujena tudi brezplačna hrana. Prigrizki raznih vrst, slani prigrizki, sladki prigrizki in sploh - vse možno. Če je bilo še tako zastonj in če nisem bila lačna, nikakor nisem mogla jesti. Ni variante, da bi si prilastila pladenj ter se potopila vanj. In vedno se je poleg mene našel nekdo, ki me je silil in posiljeval ‘daj, vzemi, saj je zastonj’ ali pa ‘najej se, tukaj imaš zastonj hrano’. Jaaaaa…imam zastonj hrano, ampak imam v denarnici tudi kak tolar, da si jo kupim sama, ko bom res lačna. Vsakič sem potem dobila še večji odpor do jebenih prigrizkov, okoli katerih se je trlo lačnih đabiških riti, ki so dajali v usta enega za drugim. Razlog nikakor ni sramežljivost ali kaj podobnega. Razloga še sama ne vem.
Kadar sem bila povabljena na kosilo ali večerjo, nikoli nisem imela v glavi: ‘moram si privoščiti, saj je zastonj!‘, ampak sem si vedno naročila zmerno kosilo in bila seveda tudi malce obzirna do cene na meniju. Vzela sem toliko, kolikor sem bila lačna, saj nisem prišla ponudnika odreti in ožeti, ampak z njim poklepetati ob kosilu.
Zakaj zastonj stvari prižgejo v nekaterih glavah alarm po grabljenju?
Ali pa bi se morala vprašati drugače. Zakaj sem jaz tako smešna, da takrat ne grabim?
Permalink
13.05.2008
Objavljeno v Nekaj čisto drugačnega, Zabava ob 15:51 avtor: Tina M
Danes si dekleta ne vzamejo časa za otroštvo. Ne vzamejo si časa za postopno odraščanje. Ravno nasprotno - silno hočejo preskočiti to fazo, postati odrasla ženska in prehiteti svojo še otroško psiho.
Ko sem sama odraščala, sem znake ženskosti na svojem telesu želela čim bolj prekriti. Nerodno mi je bilo glede prsi, ki so začele moje majice spreminjati v prekrivalo oblin. Nerodno mi je bilo tudi glede prvih dlačic. Svoje menstruacije nisem omenila nikomur razen mami, medtem ko punce danes ponosno sprašujejo učitelje za vložke in celemu razredu dajo vedeti, da naj jih pustijo na miru, saj imajo “tiste dni v mesecu”. Svoje komaj pridobljene ženske obline poudarijo in teme kot so britje ter depiliranje jim nikakor niso tabu. Tabu jim ni niti spolnost oz. celo pripovedovanje o izkušnjah v njej, s katero ravno tako začnejo že pri zelo mladih letih.
Na raznih klepetalnicah po internetu (glasujzame.com, recimo) je videti cel kup slik, na katerih so dekleta v manekenskih pozah, na pol razgaljene in močno našminkane, kar zelo očitno kliče in vabi dobrikanje fantov/moških.
Gremo proti stilu primitivnih plemen in bomo počasi v vseh kulturah uvedli odraslost čez noč s kakim obredom?
Na Samoi pubertete in njenih muh dekleta ne poznajo. Vse imajo že vnaprej zagarantirano življenje, partnerja in obred, ki jih bo spremenil v ženske. Ne poznajo zakompleksanosti glede statusa in rivalstvo za moške jim je tuje.
Jaz predlagam, da zadeve olajšamo tudi tukaj. Kakšen iniciacijski obred bi bil primeren za “zahodna” dekleta? Kaj je tisto, kar bi jih naredilo odrasle čez noč? Tetoviranje ob prvi menstruaciji, zaprtje med mravlje ali v temno sobo za en teden verjetno odpadejo. Ideje torej prepuščam vam in vsaki bom z veseljem prisluhnila
Permalink
9.05.2008
Objavljeno v Aktualno, Zabava ob 13:46 avtor: Tina M
Zadnje čase me jamranje, stokanje in jokanje glede novih prometnih kazni spremlja na vsakem koraku. Kamorkoli se obrnem, poslušam kako nečloveške so in da je pa zdaj RES potrebno paziti v prometu ter voziti po predpisih (kot da prej ni bilo treba)
Res je, kazni so grozne. Tudi sama ne vem, kje bi nabrala toliko denarja, če bi v naselju pritisnila 20-30 km/h več kot je dovoljeno.
Ker pa se mi jamrati in stokati ne da, sem poiskala drug način, da prebolim ta prometni in državni udarec. Poiskala sem luknjo. Jap, prav ste prebrali. Luknjo v zakonu Luknjo, zaradi katere me ne bodo mogli udariti po denarnici.
Ne smem pritisniti 10 km/h več niti v primeru, da se mi kam mudi (glede na to, da imam karakterno “napako” zamujanja, sem bila vedno idealni kandidat). Ne smem telefonariti, ne smem imeti glasne muzike. Vse uredu in prav. Tudi temu se lahko odpovem. Kje pa se me zakon ne more dotakniti? Pri grickanju hrane v avtu!
Res je! Lahko jem čokolado, sendvič, burek, karkoli se mi zljubi in država mi ne more nič!
Torej, vse le ni tako grozno kot izgleda
Permalink
22.04.2008
Objavljeno v Nekaj čisto drugačnega, Zabava ob 22:23 avtor: Tina M
O eni izmed “potez” gospodične Alme sem se že razpisala. Zapis je bil o tem, kako ji ni treba več pladnja nosit odkar je nastopila v resničnostnem šovu Bar ter kasneje razgalila svoje telo za Playboy.
Izraz “nepotrebne zajčice” sem pobrala od Iztoka in njegovega bloga o Miši, saj se tudi meni zdijo vedno bolj nepotrebne.
Po novem ugotavljam, da zadeva sploh ni tako blesava kot se zdi na prvi pogled. Punce so pametne in se lahko nam, ki hodimo po svetu s podočnjaki in utrujeni, le smejijo! Če bi me ena izmed njih vprašala, koliko sem danes zaslužila v dveh urah, bi se mi lahko - glede na njihov dobiček od dvournega (časovna količina je predvidena) poziranja za Playboy - le prezirljivo nasmehnile. Če bi me vprašale, koliko mesecev moram delati jaz za njihov enodnevni zaslužek od revije, bi kar lepo zaprla svoj gobček.
Punce si potem omislijo še vodenje oddaj, modno kreiranje, dobrodelne rojstnodnevne zabave, itd.
Hudiča, lahko bi rekla, da jim celo zavidam in čestitam za iznajdljivost!
Ko se bo slekla naslednja (predvidevam, da bo to Urška Čepin), ne bom prav nič pametna, ampak bom raje punci zavidala ves denar, ki ga je v roku enega dneva nabrala le s tem, da je pokazala Sloveniji joške! In to ni vse… zavidala ji bom še mesece in leta novih potez od teh slik naprej.
Permalink
15.04.2008
Objavljeno v Me Myself I, Zabava, Ženske ob 21:17 avtor: Tina M
Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila najbolj enostaven način za odstranjevanje make up-a.
Najprej sem ga odstranjevala s kremo in vato, kar mi je pustilo kup svaljkov vate po obrazu ter zlepljene trepalnice in obrvi.
Potem sem poskusila z vato in čistilnim mlekom, zaradi katerega so me pekle oči.
Kmalu sem odkrila še enostavnejši način - gel za obraz, ki je hkrati odstranil tudi make up, vendar sem vseeno imela ob končnem brisanju obraza črne brisače od maskare.
Zdaj uporabljam čistilne robčke. Še več - uporabljam kvalitetne čistilne robčke
Najprej sem si kupila najcenejše, torej Sparove. Ker vsaka koža odreagira na različne izdelke različno, je moja na Sparov izdelek odreagirala z rdečimi pikicami in spet - pekočim občutkom v očeh.
Ker mi je bilo jasno, da si moram omisliti nove, če nočem postati ena velika rdeča pika, sem se tokrat odločala med Niveinimi in Lorealovimi. Izbrala sem Niveo, ker mi črn ovitek Lorealovih nekako ni bil simpatičen.
Spet - pekoče oči.
Čeprav sem tudi nad čistilnimi robčki že skoraj obupala, sem si kupila še tiste neestetske - Lorealove.
…in končno našla dišeč, enostaven in koži prijazen način opravljanja najbolj zoprne stvari na svetu poleg puljenja obrvi. Tudi moje brisače niso več pisane.
…in to je bil blog poln brezvezne reklame nepomembnih stvari, od katerega niste izvedeli nič pretresljivo novega ali šokantnega. Še več - niti zanimal vas ni
Permalink
1.04.2008
Objavljeno v Aktualno, Me Myself I, Zabava ob 14:47 avtor: Tina M
Hahaha ohoho prvi april je med nami in ja, bila sem žrtev šal že navsezgodaj zjutraj. Otroci v šoli so me trikrat potegnili za nos in vsi smo se lepo nasmejali moji butavosti
Priznam…vsako leto sem vsaj enkrat prvoaprilsko nategnjena, medtem ko se nekateri zaboga ne dajo. Začela sem razmišljati, zakaj je temu tako in prišla do odgovora, da je vsega kriv spomin ribe Rory. Moj spomin je slab. Je eden izmed najslabših spominov, ki ga človek lahko premore in še moj fant se čudi, kako je mogoče, da se ob takem spominu vsak dan znova uspem spomniti, koga imam najraje na svetu
In ravno po zaslugi luknjastega spomina sem perfektna tarča za prvoaprilske potegavščine. O datumu niti ne razmišljam ter ga sproti pozabim.
Torej, če iščete pravo osebo za nateg, predlagam da si izberete Roryjce 
Dajte si duška…
Permalink
