22.06.08
Sanjska trojka
Če bi imela priložnost izbirati svojo sanjsko trojko za mokre sanje, bi bila moja izbira tole:
Edoardo Costa
Fabio Cannavaro
Gabriel Garko
Hot stuff: Gale Harold
Po zaslugi nadaljevanke Queer As Folk je na naše ekrane prišel svež veter. Svež in sexy Gale Harold, ki je bil v vlogi Briana Kinneya tako zelo kul, da je za njim vzdihovalo ogromno žensk, ki so serijo spremljale izključno zaradi njega. Sex simbol, kateremu ni para.
Zakaj so otroci tisti, ki plačujejo za bolno mentaliteto svojih staršev?
Zadnje čase svet neprestano šokirajo novice o fizičnih zlorabah otrok. Vse se je seveda začelo z Josefom Fritzlom, ki sam zase trdi, da le ni tako grozen in nehuman, saj če bi bil, bi vse enostavno lahko pobil. Pa jih ni. Svojo hčerko je raje 24 let spolno zlorabljal v ujetništvu, da mu je rodila sedem otrok. Vnukov… otrok… vnukov… ?
Nadaljevalo se je z grozoto v ZDA, kjer sta mačeha in oče zaradi neposlušnosti 13-letnega Tylerja privezala na drevo ter ga tam pustila čez noč. Naslednje jutro so ga našli mrtvega, z modricami in vrezninami po celemu telesu. Manjkali so mu tudi kosi telesa na zadnjici. Le ugibamo lahko, kaj se je ubogemu dečku tisto noč zgodilo.
Dan za tem so mediji poročali o avstrijskem paru, ki naj bi svoja 18 mesečna dvojčka izstradal do smrti.
In zdaj?
Ko smo že mislili, da je bila z zgoraj omenjenimi primeri zaključena vsaka ekstremna oblika mučenja ter grozote, se pojavi kanibalska mati iz Češke, ki je sledila nekemu blesavemu kultu. Ob njenem početju se marsikomu obrne želodec. Vsak ji privošči največjo možno kazen.
Jaz pa se ob vsem tem sprašujem… zakaj bog ne kaznuje tako zelo hudobne ljudi s tem, da jim otrok sploh ne da? Kako je možno, da tako zlo obstaja in zakaj morajo otroci plačevati za bolno mentaliteto svojih staršev? Ob takih primerih mi je žal, da se pravo ne ravna po pravilu ‘zob za zob, oko za oko’. Privoščim jim gnitje v zaporu in gnitje v duši.
Kdo bo rešil te otroke travm? Bodo lahko zrasli v zdrave osebnosti? Kdo bo oživel 18-mesečne štručke in 13-letnega fantka, katerim je bilo življenje vzeto na tako krut način?
21.06.08
Nogometni frajerji (ali fuzbal je sexy)
Če nas nogometna mrzlica drži tako ali drugače, si oglejmo še nekaj nogometašev, ki so si na mojem blogu prislužili mesto s tem, da so mi največji frajerji v športu.
Fabio Cannavaro , kapetan italijanske ekipe in moški v pravem pomenu besede.
Cristiano Ronaldo
Freddie Ljungberg
Kaka
David Beckham
Niko & Robert Kovač
Victor Valdez
Daniel De Ridder
Fabregas
Massimo Oddo
Casillas
Alah spremlja nogomet
Srečali sta se dve ekipi. Ena bolj zagreta od druge, ena bolj temperamentna od druge, ena bolj religiozna od druge. V zraku je bilo čutiti boj dveh bogov - našega in Alaha, h katerima sta se obračali tudi ekipi. Igralci so ob vsakem penalu dajali roke skupaj v molitveni položaj ter vanje tiho šepetali besede, ki so bile polne upanja in namenjene bogovoma. Kateri je spremljal današnjo tekmo? Alah. In zmagal je.
Prvi gol Hrvatov ni bil priznan, ker je bil dan v offsidu. Ko so v drugem podaljšku dobili gol, za katerega so verjeli, da jih je popeljal v polfinale, sem vzkliknila od navdušenja, a hitro me je nekaj utišalo. Začutila sem namreč da se bo naš vsemogočni umaknil. Minuta več in zavrnitev menjave hrvaških igralcev sta bili usodni. Resnično ni šlo za nič drugega kot za igro nadsil. Turki so namreč kaj hitro obračunali z vodstvom Hrvatov, jim nabili najmanj pričakovan gol ter dosegli izenačenje rezultata.
Ni mi jasno, zakaj ni bila možna menjava igralcev.
Ni mi jasno, kje je bil naš bog med penali. Alah je namreč svojo ekipo spremljal.
Še vedno mi ni jasno, kako je možno, da so Hrvati izgubili.
Na koncu so se igralci obeh ekip prijateljsko objemali, tolažili ter si stiskali roke. Bogova si predstavljam nekako takole: Alah se je našemu zlobno nasmejal ter ponosno izprsil v turškem dresu.
19.06.08
Kdo je izumil hribovske športne dneve za učitelje?
Naj pojasnim…
Nič nimam proti športnim dnevom, ki imajo veze s športi kot so odbojka, nogomet, košarka ali drsanje in podobno.
Govorim o hribolazništvu, s katerim se že celo življenje nimam niti malo interesa ukvarjati in se zdaj - zaradi izbire poklica, katerega imam rada - moram. Poleg tega, da mi užitke ob lezenju v hrib onemogoča moj minimalen interes za razne ‘lepe razglede, murke, pašnike, travo, sveži zrak’, katerega se na enostavnem kvalitetnem sprehodu čisto dovolj nadihaš, mi užitke onemogočajo tudi moja šibka kolena, ki čez čas odpovejo in začnejo pokati.
Lepih razgledov je dovolj tudi na nižjih nadmorskih višinah, ni potrebe lezti bogu pod noge za en lep razgled, ki je čista loterija. Ne moreš vedeti, kaj te na koncu čaka. Lahko da je na vrhu le razgled na smreke, ki zastirajo lep razgled na doline in nižine, kjer so normalni ljudje 
Glede na to, da sem relativno mlada in me verjetno čaka še dobra doba v stroki, bi se morala sprijazniti z mnogimi hribi, ki me bodo še čakali v vseh letih poklica. Pa se nekako ne morem… ne maram hribov! Ne maram športnih dni, kjer crkavam na hribu.
Mogoče bi bilo pametno odseliti se na kako Primorsko, kjer je vse ravno. Ali pa na Notranjsko, kjer imajo le jamo?
Nazadnje, ko smo lezli v hrib, se je punca višjih razredov usedla na travo ob poti in mi pojamrala: ‘Učitl’ca men se ne da ustat, kaj nej nardim?’.
Moj odgovor?
‘Glej… tud men se ne da hodit pa vseen moram lezt.’
Smeh jo je dvignil na noge
Razred, smeh, solze in… rap komad za slovo
Ob pogledu na današnji prazni razred, me je spreletelo vsaj milijon spominov, ki me vežejo na ta prostor. Na prostor, ki je postal živ vsakič, ko je zazvonil zvonec in na prostor, ki ga zdaj zapuščam. Čeprav je bil hudičevo skromno opremljen in je spominjal na razmere geta, sem bila ponosna ob pogledu nanj. Ob pogledu na plakate, na katerih so napisana imena učencev, ki si jih bom zapomnila za vedno.
Tako sem nepremično sedela v praznem prostoru, ki je bil še pred parimi minutami poln obrazov, smeha, veselja, slovesa in tudi požiranja solz. To zadnje je bilo predvsem moja domena, čeprav sem bila trdno prepričana, da se ob koncu šolskega leta (kot se učiteljicam to rado dogaja) meni kaj takega ne bo zgodilo. Pa se mi je. Prekleto se mi je.
Toliko topline človeka enostavno prevzame.
Ko sem zadnjo uro stopila v razred, sem začutila v zraku nekakšno skrivanje, šuškanje in šmukljanje s strani otrok. Nahecali so me, da sem šla do sosednje učilnice, češ da me je iskala učiteljica, kar se je seveda izkazalo za brezciljni sprehod po šolskem hodniku, saj ’soseda’ ni vedela, o čem govorim
Prišla sem nazaj in stali so v vrsti. V zborčku… in se smehljali. Eden od njih me je prosil, če se lahko za minuto ali dve usedem, razkomotim na svojem stolu in poslušam, kar imajo povedati. Brez besed sem se presenečena in z nasmehom na obrazu usedla na stol.
Ta isti učenec mi je začel prebirati pesem, ki so jo spesnili zame. Ne, ni je prebiral. Odrapal jo je. Ostali so se pridružili pri refrenu ter ga glasno odrapali z njim. Pesem je bila enkratna. Bila je unikatna, polna njih, polna mene in polna našega razreda. Polna naših hecev, smeha, norih dni, lepih dni in tudi polna slovesa.
Ob poslušanju sem začutila svoje srce… neopisljiv občutek. Začutila sem, da požiram solze. Pa ne le zato, ker so mi podarili najboljše darilo na svetu, ampak tudi zato, ker sem se v tistem trenutku zavedla, da sem pri njih pustila pečat kot so ga oni pustili na meni. Pečat, ki ga ne bodo kar tako pozabili. Pustila sem svoje hece, ljubezen do glasbe in filmov, ljubezen do samega predmeta in pustila sem delček sebe.
Nikoli jih ne bom pozabila. Nikoli ne bom pozabila tega krasnega občutka, ki so ga zbudili v meni tisti dan in tisto uro.
In zdaj… ? Delček prostora ostaja uokvirjen pri meni kjerkoli že bom in kamorkoli bom šla.
Na moji steni namreč visi najboljša raperska pesem na svetu.
Ženska, ki premišlja, (zaenkrat) ne obstaja
Danes sem se ustavila pri enem zanimivem fenomenu. Fenomenu jezikovne narave, ki bi znal imeti tudi kak večji pomen.
Zaposlila me je namreč beseda ‘mislec’ in v meni zbudila vprašanje, zakaj ne obstaja ženski ekvivalent za človeka, ki (po definiciji SSKJ) premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih…/ …kdor je sposoben misliti, premišljati nasploh…
Torej obstajata dve možnosti. Ženska, ki premišlja in je sposobna misliti ne obstaja ali pa je SSKJ po tolikih letih slovenske kulture malce diskriminativen do omenjenih žensk ter jih (zaenkrat) ne priznava. Mogoče nikoli niti ni bilo potrebe po iskanju izraza za žensko, ki je ’sposobna misliti, premišljati nasploh’?
Ker imam sama rahle težave z izmišljanjem izraza, bom z veseljem prisluhnila vašim predlogom.
Ustvarimo žensko, ki premišlja.
08.06.08
Stanovanjska akcija moje komunistične stranke
Zadnje čase opažam točno to, kar je opisoval Marks, ko je povezal obstoj kapitalizma z izkoriščevalskim in podrejenim razredom.
V slovenski družbi prav tako obstajata dva razreda. Pa ne toliko v shemi kapitalist-delavski razred, ampak stanodajalec-podnajemnik. Zelo žalostno je, kar se dogaja in to kar pred očmi države. Starejša generacija si je namreč priskrbela stanovanje še v časih, ko so hiše in bloki rastli po državi kot gobe po dežju, si poleg stanovanja sezidala še hišo in zdaj za milega boga starega stanovanja ne proda ter se ga oklepa kot klop kože. NE! Bolje je iz meseca v mesec prilivati denar v družinski proračun od najemnine. Bolj racionalno je. Bolj fino je…imeti še tretji dohodek.
Medtem ko tisti ’spodnji’ mesečno praskajo denar za najemnino in stroške bivanja, tisti ‘zgoraj’ s tem tretjim dohodkom kupijo nov digitalni fotoaparat ali flat screen televizijo ter najemnino skorajda poljubno višajo, saj se je seveda uveljavil ljubi euro in z njim nov tečaj.
Vprašanje za vas: Kaj je torej narediti mlademu človeku, ki je šele na začetku štetja delavne dobe in nima za svojim hrbtom očkota in mamice, ki premoreta pod prstom vsaj štartni znesek za nakup stanovanja? Kaj naj človek z željo po bivališču stori v primeru, da doma ni dvonadstropne hiške, v kateri bi si prilastil kak štuk za lastno stanovanje?
O svoji komunistični stranki KSS, ki ima ponekod po Sloveniji zaenkrat le šibke zametke, sem že zapisala par besed. Ob opazovanju tega izkoriščanja nove vrste sem se odločila za stanovanjsko akcijo stranke. Vsa najemniška stanovanja se bodo nacionalizirala. Postala bodo last države in ne bodo več v rokah izkoriščevalskih posameznikov, ki si manejo svoje mastne roke na račun podnajemnikov. Stanovanja bodo podnajemniki imeli tudi možnost odkupiti, ob čemer bo država ponujala stanovanjske kredite s skoraj ničnimi obrestmi odplačevanja.
Upam na podporo zvestih članov in volilcev, za konec pa še misel:
Stanodajalci, kot mnogi drugi, radi žanjejo tam, kjer niso sejali.
(K.Marx)
06.06.08
Urška Bačovnik vs. gospa Türk
V Slovenijo prihaja gospod Amerika - George Bush, zaradi česar val panike ni zajel le policijsko-varnostnih sil in gostincev, ampak celo kabinet predsednika vlade. Zadeve so se namreč (kot je to za Slovenijo že skorajda značilno) banalno zakomplicirale, saj se obe ‘prvi dami’ borita za gostovanje predsednikove žene.
Urška Bačovnik in gospa Türk si namreč obe želita svoj kos ameriškega obiska ter zabave v družbi Busheve žene, medtem ko moški debatirajo o tej in oni dolgočasni stvari. V bistvu se niti ne ve kaj je namen obiska. Saj res… kaj sploh je namen obiska? Zakaj je Janša povabil k sebi trenutno najbolj osovraženega človeka na svetu, kateremu že na čelu piše ‘v vsaki državi povzročim protest in ustvarim alarmno stanje. Če me povabiš, tvegaš bombo v kakem veleposlaništvu.’? Nazadnje so nam namreč ravno zaradi gospoda Amerike veleposlaništvo razgnali v Srbiji. Se je gospod Janez hotel le malce izprsiti pred svojo mlado izbranko ali ima zadeva dejansko bistvo in je ves halo opravičen?
Ne le da je Bush s seboj pripeljal ogromno hordo ameriških vojakov in bog ne daj, da se navaden državljan ustavi na cesti, po kateri se bo vozila kolona te ekscelence, ampak je gospod zahteval tudi ameriške sobarice. Mogoče še peanut butter and jelly za zajtrk?
Pa pustimo zaenkrat podrobnosti pri miru in se posvetimo osrednjemu vprašanju - katera bo sprejela Lauro?
Glede na gostitelja (J. Janša) bi bila bolj primerna Urška a kaj, ko je gospa Türk bolj spretna v angleškem jeziku. Prav tako je gospa Barbara Laurina generacija, Urška pa šteje ravno toliko let, da bi se prav fino ujela z Bushevo hčerko. Zadnje omenjeni gospodični niti ne bi mogli podeliti formalnega naslova ‘prva dama’, saj z gospodom Janšem še nista dahnila usodnega ‘da’, medtem ko sta Türkova označila že srebrno obletnico skupnega življenja.
Celotno zadevo si predstavljam v obliki celebrity death match-a s salonarjem in torbico
Kakorkoli že… verjamem, da sta dami razumni in da bosta našli način skupnega sodelovanja, kar bi tudi Sloveniji dalo dober pečat. Tako pred Slovenci kot tudi pred Američani, katerim se že skorajda hlapčevsko želimo prikupiti. Pa naj bo… le najboljše za gospoda in gospo Ameriko.
