26.08.2008
Objavljeno v Adam & Eva, Moški, Ženske ob 20:49 avtor: Tina M
Mogoče je za sam pojav kriv celoten ženski rod, saj včasih res dajemo (v splošnem smislu) vtis kot da res ne vemo, kaj bi rade. Stavek v oklepaju sem dodala zato, da se rešim raznih feminističnih napadov o tem, da samozavestna ženska vedno mora vedeti, kaj hoče.
Govorim o pojavu razumevanja besedice ‘ne‘, kjer nastane nekakšna lingvistična blokada, kot da bi bili res z Marsa in Venere. Ko moški reče ne, to vedno velja za ne. Takrat se ženska umakne in njegov ne pomeni in ostane ne. Kadar ženska reče ne, to v moški glavi pomeni pogajanje. Moški se ne umika. Če mu je takrat rekla ne, se bo mogoče besedica čez čas spremenila v ‘ja’, le malce pravega pogajanja in pristopov bo potrebno.
Ali to pomeni, da imajo moški več upanja in so bolj vztrajni od žensk, ki zadevo takoj pustijo na miru, če imajo vsaj malo dostojanstva? Bi to znalo pomeniti, da smo ženske bolj šibke glede svojih odločitev in velja splošno pravilo, ki sem ga slišala od nekega bedaka: ‘vsako žensko se da prepričati, le pravi način je treba najti’?
Teorije o tem, da je vse odvisno od tega, kakšen je ta ‘ne’, so čisto odveč. Namreč v nekaterih primerih je ne lahko iskren, oster, nežen ali pa snajpersko trden, pa bo še vseeno ostala vsaj maaaaala ideja pogajanja v moški glavi.
Ali obstaja moški, ki že takoj prvi ‘ne’ razume kot ne?
Permalink
26.08.2008
Objavljeno v Nekaj čisto drugačnega ob 20:30 avtor: Tina M
Danes mi je v prodajalni živali v trenutku srce osvojila mala psička, ki jo vidite na sliki. Takoj, ko me je zagledala, je pokazala navdušenje in željo po tem, da bi jo vzela domov (o čemer zelo intenzivno razmišljam še od takrat, odkar sem prodajalno zapustila). Ko sem se nagnila k njej in je iztegnila jeziček proti moji roki, sta jo kaj hitro skorajda poteptala dva bratca. Mala se je nemočno spustila in odšla stran. Od daleč me je opazovala med laježem dvajsetih psov, ki so v kletkah nestrpno migali z repom kot da bi čakali na mojo odločitev.
Prikupna mi je bila le ona. Vsakič je prišla k meni in me ovohavala, dokler sta ji le samčka v kletki to dopustila.
Zaenkrat so padle tri ideje: Lola, Lejla in Miša. Če imate kak predlog, kar na dan z besedo 
Permalink
22.08.2008
Objavljeno v Aktualno, Učiteljska ob 12:33 avtor: Tina M
Danes sem prijela v roke časopis Tednik ter si ob jutranji kavi vzela čas za prebiranje intervjuja gospoda Zvera. Že po naslovu sem predvidela, da bo moje jutranje branje zabavno, v mastnem tisku so namreč v moje oči udarile besede: Slovenke znova več rojevajo.
Stresel me je tudi podnaslov, kjer ministra hvalijo, da je ukinil ”cveke” v šolah.
No, pa dajmo…
Mandat opisuje kot zelo uspešen in se pohvali z dosežki na področju šolstva, zaposlitve, cen v trgovinah ter rodnosti, h kateri se bom vrnila malce kasneje. Pravi, da so ”v slovenski šoli vzpostavili prijetno ozračje in delovno klimo. Dobra šola je, če otroci pokažejo znanje, če so omikani in če se v njej lepo počutijo. Če ne zaradi drugega, vsaj zaradi družbe, klape in vrstnikov.” Za to seveda morajo biti vzpostavljeni določeni strukturni pogoji: ustrezna zakonodaja, kurikul, ustrezne delovne razmere, predvsem dobra plača in avtonomno delo učiteljev, … nenazadnje tudi oprema. Te pogoje smo vzpostavili.”
Vse lepo in prav na papirju in pod pogojem idealnega robotskega otroka a priori. Kako to izgleda v praksi?
Otroci se ne počutijo dobro v šoli, kar za seboj potegne vrsto posledic. Kot prvo ni poskrbljeno za dovolj bogato prehrano. Zjutraj dobijo kos kruha z namazom in s tem naj bi preživeli cel kurikul, ki je baje briljantno postavljen. Kurikul ni briljantno postavljen, saj je preveč obremenjujoč, sploh za otroke nižjih razredov osnovne šole.
Da o zakonodaji, ki je postavljena tako, da se učitelj mora ozirati na vsak svoj korak, da si na vrat ne nakoplje staršev ali komisije, ne izgubljam besed. Ampak ker je k vsemu skupaj navržena kolikor toliko dobra plača, bi morali zakonodajo, s katero učitelje obremenjuje ravno ministrstvo ter jim jemlje velik del avtonomije, spregledati in jo mirno sprejeti.
Veliko šol v Sloveniji nima zadostne opreme. Tukaj se ne bom spuščala v to ali je za to odgovorno ministrstvo ali šola sama.
V ukinitvi ”cvekov” v srednjih šolah, kjer naj bi dijak napredoval v višji razred kljub negativnim zaključnim ocenam in se zanj potem oblikuje poseben načrt, kako bo usvojil luknjaste standarde znanj, ne vidim nič pozitivnega, še manj funkcionalnega. Ne razumem, kaj je bilo narobe s sedanjim režimom popravnih izpitov, kjer je dijak dobil dve možnosti, da določen predmet dvigne na pozitivno oceno in kjer je občutil tudi posledice odnosa do šole skozi celo leto in ga je usekalo po glavi malo odgovornosti. Seveda Zver razmišlja drugače. To je fino, to je fajn. Ne pomisli pa na ekstra več dela, ki ga bo moral ta dijak opraviti v naslednjem letu. Konec koncev to pomeni tudi več dela za učitelje, katere se kao trudijo razbremeniti. Bo ta standard znanj manjši od standarda znanj, ki so ga zahtevali prejšnje leto od ostalih učencev? Pred tremi leti smo na 24ur.com brali o tem, kako Eksterci naj ne bi bili več merilo za vpis v srednje šole. Ekstercev ni, cvekov ni,… mar ne bi bilo bolj enostavno ukinit kar celoten sistem ocenjevanja in naj si učenci napišejo oceno sami?
Da se vrnem k prej omenjeni zvišani rodnosti. Gospod Milan Zver pravi, da so ”ustvarili razmere, kjer se mladi odločajo za naraščaj”. STRINJAM SE! Poglejmo, kakšne so te razmere. Razmere, kjer mladi ljudje na podlagi življenjskih stroškov, evrovske inflacije ter nepremičninskih pogojev ne morejo pridi do stanovanja drugače kot preko ugodnosti mlade družine. Že res, da so se olepšale razmere za rojevanje. Kaj pa za vzgojo? Za kupovanje plenic? Za šolanje? Seveda govorim o primerih, kjer ni mamice, očkota, dedkota in babčike, da pomagajo pri varstvu in vsem ostalim.
Hm..
Ko pridem do zaključka, spet pridem do Janša in njegovih mož ter se strinjam z izjavo: ”bojim se, da bo spet zmagal Janša”.
vir
Permalink
22.08.2008
Objavljeno v Zabava, Šport ob 01:26 avtor: Tina M
Vsak človek, ki se nekaj časa tako ali drugače ukvarja s športom, ne škodi svoji postavi. Če to počne redno, se prej ali slej pojavijo trebušne mišice, lepe noge brez celulita, lepo oblikovan hrbet in roke in vse ostalo.
Če bi sama izbirala šport, ki ženski ‘podtakne’ najbolj sexy postavo, bi definitivno izbrala odbojko na mivki. Na drugo mesto bi postavila ples. Če ga seveda jemljete kot šport in če to ne bi bil balet, ki izoblikuje konjske mišice na nogah.
Drsalke imajo preveč mišičasto telo, ramena pa zavzamejo nekakšno pokončno držo nazaj, medtem ko odbojkarice držijo ramena malce navzdol. Plavalke in plavalci imajo za moj okus preširoka ramena, kar je na ženski potem še toliko bolj poudarjeno.
Tekači na dolge proge so v večini primerov ekstremno suhi. Ravno tako tisti, ki se ukvarjajo s hitro hojo.
Gimnastika naredi telo gibčno in prepogljivo na vseh možnih koncih, a ženskam vzame prsi. Verjetno se pojavijo, ko športnica postane prestara za to disciplino, katera naj bi bila bolj domena najstnic.
Bi v povezavi seksi telesa v športu prišel v poštev tudi sumo? Bi. Veliko Japonk namreč smatra sumo borce za zelo seksi moške.
Permalink
21.08.2008
Objavljeno v Kdo mi zna pojasnit to? ob 22:36 avtor: Tina M
Kaj je brojanica?
Kakšen pomen ima v pravoslavni veri?
Ali obstajajo kakšna pravila glede podarjanja brojanice?
Ali ima pri brojanici kak pomen njena barva?
Permalink
21.08.2008
Objavljeno v Aktualno, Ženske ob 22:28 avtor: Tina M
Ko se takole mimogrede tu in tam ozrem za kako mlado mamico, se sprašujem, če je obdobje pubertete že za njo ali jo šele prijema. Namreč mamice so pozabile biti mamice ali pa so prehitro prevzele to malce bolj odgovorno vlogo. Ravno danes, na primer, sem imela ponovno priložnost pobližje si ogledati ta fenomen nove, modernejše vrste mamic in ga opazovati ter preučevati.
Moderna mamica se na nogometno tekmo 11 let starega sina odloči priti v globokem dekolteju brez modrčka, čeprav je to za njeno tako postavo kot tudi vlogo malce passe. Moderna mamica se dere čez celo druščino, da je potrebna wc-ja. Moderni mamici na telefonu igra melodija Gremo na Bahame in ko poseže po telefonu v torbici, tangice pogledajo ven izpod roba kavbojk. Moderna mamica se usede na stol in svoje noge v kratkih hlačah dvigne visoko v luft ter jih nasloni na ograjo nogometnega igrišča tako, da stopala pridejo višje od glave kot da vsak čas pričakuje toplo presenečenje. In ta nova vrsta mamice ne more brez opravljanja. Kar tako, da je v koraku s časom, s sosedami, sodelovkami in drugimi mamicami. Moderna mamica se obnaša kot najstnica in si ogleduje dolge, umetne nohte druge mamice in mlati z lasmi ter jih pretepa z roko kot da premetava snop slame. Če pride mimo ženska, ki ji predstavlja konkurenco, ji sledijo pogledi prezira od nog do glave.
Seveda se vse skupaj pozna tudi na generaciji, ki jo vzgajajo. Malim punčkam se tako zelo mudi odrasti, da jim make up, dvignjena peta na sandalih, roza pramena v laseh, mobitel in afnasto obnašanje že pri devetih letih niso več tuje stvari.
Mogoče sem nora, konzerva in edina, ki se ji kaj takega zdi nenormalno.
Permalink
20.08.2008
Objavljeno v Aktualno ob 14:53 avtor: Tina M
Kak teden nazaj je moj prijatelj evforično iskal osebo, ki bi šla z njim na morje. V Grčijo. Ob vprašanju koliko bi dopust znesel finančno, sem dobila v odgovor razpon od 200 do 400 evrov. Čez čas mi je kapnilo zakaj razpon in zakaj njegova evforija.
Počitniški rezorti imajo neko čudno logiko določanja cen, ki temelji na podlagi diskriminacije samskih, samih, solistov, enk in konec koncev tudi vdovelih. Ravnajo se namreč po načelu ‘ker si sam(ski), plačaj več’.
Torej ker želim le eno posteljo v sobi in ne treh, moram plačati več, čeprav zahtevam manj. Ker bi bila na dopustu le ena, moram za sobo odšteti več denarja kot če bi bila ena plus ena (plus ena, plus ena). Nekateri gredo glede razlik v ceni celo tako daleč, da samci morajo za svoj ‘greh enke’ doplačati kar 150 evrov več, na primer v Egiptu, medtem ko gredo v Hrvaški nekje do 100 evrov višje.
Naj razmislim o svojih dveh izbirah: vzeti dražjo enoposteljno sobo ali pa se raztegniti na treh posteljah v cenejši sobi. Na drugih dveh posteljah bi pač spala moja prtljaga in namišljeni prijatelj Floki. Seveda v veliki večini primerov enoposteljnih sob niti ni, torej ti dajo že kar takoj brez ovinkarjenja vedeti, da si v njihovi najmanj parovski ponudbi outsider in da definitivno razmisli o tistem namišljenem prijatelju ali pa si na brzino zrihtaj svojo plus ena.
Permalink
19.08.2008
Objavljeno v Aktualno, Šport ob 13:32 avtor: Tina M
V času olimpijskih iger tudi sama rada preklopim na športno stran televizije in si izberem kakega favorita. Velikokrat je ta naključno izbran bolj na podlagi izgleda kot na podlagi dosedanjih rezultatov, posebej kadar pride do teka. Torej če izgleda telesno najbolj primerno za svojo disciplino, lahko računa na moje držanje pesti. To pomeni da sem pozorna na določene mišice, na telesno težo in na zbranost, ki jo kaže. Pri vseh ostalih disciplinah več ali manj stavim na poševne oči (beri: kitajci, japonci, korejci, …).
Kadar opazujem tek, se moje oči velikokrat ustavijo na tistem zadnjem v vrsti. Sprašujem se, kaj v tistem trenutku zaostajanja razmišlja. Mu je žal za vsakič, ko je prespal ali preskočil kak trening? Preklinja tistega prvega v vrsti in si želi, da bi bil on? Si želi, da bi bil pace maker, ki lahko čez čas s tekom odneha?
Mogoče si v glavi skladno s tempom teka in udarjanja nog ob tla ustvari tekst in ga ponavlja: ‘pi-zda za-dnji-sm, pi-zda za-dnji-sm,..‘ ali pa monolog: ‘Bog, če mi daš toliko zagona, da pridem na vsaj tretje mesto, obljubim, da bom šel trikrat k maši in se odpovedal za en teden svoji najljubši stvari. Bog, če pridem naprej, ne bom seksal tri tedne, ko pridem domov. Omenil te bom v vsakem intervjuju.’
Mogoče si v glavi vrti kak motivacijski komad. Recimo Snoop Doggov Run Nigga Run ali pa tekmovalcu pred sabo poje Ludacrisov refren Move Bitch, Get out the Way.
Permalink
16.08.2008
Objavljeno v Aktualno, Me Myself I ob 22:33 avtor: Tina M
Danes sem že drugič naletela na situacijo, ko sem si zaželela klošarja zabrisati z vso silo v rit. Pa ne zato, ker bi mi šel na živce ali ker jih ne prenesem. Ne. Tudi skopuh nisem. Na živce mi gre, da mi točno ta občutek skopuštva podarijo ob izhodu iz bližnje trgovine čisto po nepotrebnem in čisto vsakič.
Naj pojasnim…
Ko me je prvič prijelo da bi klošarja zabasala v rit, je zadeva izgledala nekako takole. Ob vhodu trgovine je pred kakimi tremi tedni sedela na betonskih tleh žalostna, zapuščena in neurejena punca mojih let, ki se mi je zasmilila v dno duše, zato sem se odločila, da ji ob izhodu iz trgovine stisnem kak euro v roke, saj jih je držala v znak moledovanja. Opravila sem svoje nakupe in že iz denarnice potegnila 5 eurov ter se pripravila na nekakšno mini dobro delo. Vendar po petnajstih minutah mojega nakupivanja je pred vrati sedela v isti pozi, na istem mestu neka druga ženska, le da je bila njena moledujoča roka ‘okrašena’ z zlatim prstanom in zlato zapestnico, oblačila pa niso bila ravno cestne sorte. Jezno sem pospravila svojega petaka in poslala svoje dobro delo v tri krasne, saj je očitno pred trgovino potekalo organizirano prosjačenje ljudi, ki so bili v polni sposobnosti opravljati kako družbeno koristno delo.
Danes sem šla v isto trgovino. Ob vhodu je tudi tokrat sedela punca#2 z zapestnico in prstanom ter iztegnjenimi rokami, ki so upale na drobiž. Vstopila sem v trgovino za njenim hrbtom, brez da bi jo pogledala. Toda v trgovini se je začelo… razmišljanje, da sta mogoče prstan in verižica vseeno vse, kar ima, občutek skopuštva, pomilovanja, moje zlobe in škrtosti.
Nakupim vse potrebno, trgovka na delikatesi pa mi lepo zapakira jabolčni zavitek v prozorno škatlico, da sem ga morala nesti v roki, saj bi se v vrečki pometal na vse strani. Stojim na blagajni in občutek škrtosti se veča. Z vsakim korakom proti izhodu trgovine je klošarka vse bliže in jaz postajam vse večja prasica z zavitkom, katerega bom očitno nesla mimo njenih (po možnosti lačnih) ust kar tako v roki.
…in to res naredim.
Šla sem mimo nje ter se istočasno trudila polagati čim manj pozornosti nanjo in na jebeni sočni jabolčni zavitek v roki. Prijelo me je, da ga vržem ob tla. Samo zato, ker sem zgnila na noter. Prijelo me je, da se zaderem na klošarko naj se zjasne ali je iskreno revna in uboga in lačna ali sta se s tisto punco1 zamenjali le zato, ker imata preleni, jebeni riti za kako delo in jima je najenostavneje postaviti jo na vhod trgovine!
Razčistimo že enkrat kdaj je vredno imeti grd občutek skopuštva in gniti v duši ob pogledu na klošarja in kdaj ne.
Permalink
30.07.2008
Objavljeno v Aktualno, Film ob 15:53 avtor: Tina M
Na filmskem festivalu v Puli je bil absolutni zmagovalec film Ničiji sin, ki je odnesel kar pet zlatih aren. Da si ga ogledam komaj čakam iz dveh razlogov: ker je očitno res dober in ker je producent filma moj stric. Ne da se hvalim ali kitim s tujim zlatom, ampak ponosna sem ko sto mater. Od ponosa me bo razneslo in prav nič slabe vesti nimam, ko to rečem
Čestitam mu ne le za produkcijo filma, ampak tudi za življenjski uspeh, katerega dobro in dobesedno opiše le fraza from rags to riches. Svaka čast.
Permalink
